Kot sveča v vetru ...

Jutro ... ustanem iz postelje, malo zgodaj je še ... nisem navajen vstajati ravno malo čez 6 zjutraj, saj je moj delovnik bolj umirjen ker začenjam z delom šele ob 9tih, mnogi boste sedaj dejali ... no ja temu pa je lepo ... ja saj je ... ampak moj delovni dan se zato ne zaključi ob 2, 3, 4, ampak šele po pol šesti ali šesti zvečer ... danes je bilo malo drugače ... zjutraj so me čakali opravki v prestolnici in ustati je bilo potrebno prej ... zlezem iz postelje in se napotim v kopalnico ... prižgem radio in zaslišim napoved pesmi ... napovedovalec je sicer napačno napovedal, da gre za pesem, ki jo je Elton John napisal za Princeso Diano ... gre le za prenovo pesmi, ki jo je poklonil preminuli princesi ... seveda pomislim ... danes mineva deset let ... ja prav ste prebrali ... deset ... kar težko je vrjeti ... prav v živo se spominjam kako sem preživljal zadnji dan počitnic pred začetkom pouka desetletje nazaj, ko sem izvedel novico o tragični in prezgodnji smrti Valižanske princese ... paparaci so njo in njenega takratnega spremljevalca zasledovali po Parizu, ko sta jim poizkušala ubežati pa je njun Mercedez z veliko hitrostjo trčil v enega izmed stebrov predora ob Seni v Parizu, oba sta v nesreči izgubila življenje ... veliko je bilo in še vedno je debat o tem ali je bilo vse skupaj zarota ali ne ... uradni dokumenti to zanikajo a vseeno vsaj v meni ostaja kanček dvoma ... kaj je bilo res ... in kaj ne ... zakaj sem danes začel pisati o tem ... ja vsekakor je prva jutranja stvar povzročila, da sem danes o tem začel sploh pisati. Pred nekaj dnevi sem se vrnil iz Londona, kjer sem spremljal skupino turistov na nekajdnevni poti po Britanski prestolnici, vedno ko smo v Londonu seveda namenimo čas tudi angleški kraljevi družini in velebalgovnici Harrods, katere lastnik je oče zadnjega Dianinega partnerja Mohamed Al Fajed tam stoji tudi spominsko obeležje s sliko tako Diane kot Dodija Al Fajeda in vedno znova se tam vprašam ... zakaj ... zakaj morajo ljudje umirati prezgodaj ... s to skupino smo našli tudi čas za obisk Dianine fontane, ki so jo postavili v največjem Londonskem parku - Hyde parku ... ko pišem tole se mi v ozadju znova vrti pesem Eltona Johna, vse kaže da jo bomo danes velikokrat slišali in prav je tako ... gre za pesem v spomin ženski, ki je bila pomembna ... ne le za Anglijo saj je rodila prestolonaslednika ampak za cel svet ... dolgo časa je bila ambasadorka Unicefa obiskovala je vojna področja v bivši Jugoslaviji pa področja ki so jih prizadele naravne nesreče ali vojne v Afriki ... vsekakor je pokazala nekaj ... bila je ženska z neverjetno velikim srcem ... pravijo, da je njen starejši sin zelo podoben materi po karakterju ... no to bomo še videli ... nekoč se mu obeta, da bo postal kralj, vsekakor bi bilo to za monarhijo, ki trenutno ni najbolj priljubljena dobro ... kdo ve ... to bo pokazal čas ...

Tale blog nastaja že nekaj časa ... kakšno uro in pol ... umes sem moral skočiti malo stran ... opravek pač ... sedaj že danes tretjič poslušam pesem Candle in the Wind ... pa sem začel malo razmišljati ... ali ne živimo vsi kot sveče v vetru ... strahovi, ovire, nepoznano ... vse to je vedno pred nami ... pravzaprav je življenje neskončen boj ... boj z lastnimi strahovi ... boj z ovirami ... sam sem imel zanimivo poletje ... spoznal sem fantastično dekle ... s katerim sva se noro dobro ujela ... rad jo imam ... in vem rada ima mene ... a zdaj ni pravi čas za naju ... mogoče nekoč bo ... mogoče ... ne vem ... vem le eno ... da bo vedno imela prav posebno mesto v mojem srcu saj mi je pomagala pri stvari, ki me je dolgo mučila ... dala mi je veliko ... veliko objemov, poljubov, pozornosti ... tistega kar sem potreboval ... da sem premagal nekaj ovir ... hvaležen sem ti zato mala ...

Ker je danes ravno dan obletnice smrti princese Diane ... in ker sem že trikrat in ne dvomim, da jo bom še vsaj enkrat slišal pesem prilagam tudi besedilo ... lepo je preberite ga s srcem ...

Elton John - Candle In The Wind (Princess Diana Tribute)

Goodbye England's rose
May you ever grow in our hearts
You were the grace that placed itself
Where lives were torn apart
You called out to our country
And you whispered to those in pain
Now you belong to heaven
And the stars spell out your name

And it seems to me you lived your life
Like a candle in the wind
Never fading with the sunset
When the rain set in
And your footsteps will always fall you
Along England's greenest hills
Your candle's burned out long before
Your legend never will

Loveliness we've lost
These empty days without your smile
This torch we'll always carry
For our nation's golden child
And even though we try
The truth brings us to tears
All our words cannot express
The joy you brought us through the years

And it seems to me you lived your life
Like a candle in the wind
Never fading with the sunset
When the rain set in
And your footsteps will always fall you
Along England's greenest hills
Your candle's burned out long before
Your legend never will

Goodbye England's rose
May you ever grow in our hearts
You were the grace that placed itself
Where lives were torn apart
Goodbye England's rose
From a country lost without your soul
Who'll miss the wings of your compassion
More than you'll ever know

And it seems to me you lived your life
Like a candle in the wind
Never fading with the sunset
When the rain set in
And you footsteps will always fall you
Along England's greenest hills
Your candle's burned out long before
Your legend never will ...

... C´est la vie ...

Moj prvi Blog ... kar ne morem vrjeti ... ne sprašujte me prosim zakaj sem se odločil da začnem pisati blog ker enostavno ne vem ... tako odgovor ste dobili že naprej ... Dovolite mi, da se najprej predstavim sem Mitja Gorenak, živim v Celju kjer sem tudi rojen, rojen na dan, ko je v snežnem metežu šel skozi Celje olimpijski ogenj za zimske olimpijske igre 1984 v Sarajevu ... za vse ne podučene to je bil 3. februar 1984 ... v knežjem mestu sem tudi odraščal potem pa sem ga za slabih pet let zapusti v času študija, ko me je pot zanesla najprej v Ljubljano od tam pa za semester še onkraj oceana ... v Kanadski Vancouver na University of British Columbia. Julija letos sem diplomiral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer bom upam da že to jesen nadaljeval na magistrskem študiju, odločitev o tem ali me tam hočejo ali ne bo padla nekje v drugi polovici meseca septembra ... no toliko o moji poti po tej strani ... drugače moram povedati da me je že pred petimi leti pot zanesla v turizem, ko sem se odločil opravljati izpit za turističnega spremljevalca ... tako sedaj že peto leto zapored spremljam skupine turistov po Evropi. Zame je to del življenja ... del mene ... ne le lazenje po različnih znamenitosti s večjo ali manjšo skupino turistov željnih ogledov za mano ampak tudi potovanje tako ... kot temu rečemo za dušo ... za mano je ostal večji del Evrope in Avstralije pokukal pa sem nekajkrat tudi že v Ameriko in Kanado ... ostajajo še želje ... ideje ... zamisli ... nekatere bolj nekatere manj goreče ... upam pa, da jih bom nekoč lahko uresničil ... za danes je to to dragi moji ... vem da ni veliko ... odzivi so vseeno dobrodošli ... vsekakor pa obljubim, da se še oglasim ... čeprav je pred mano September, ki bo poln dela ... veliko skupin, veliko vodenja, veliko užitkov ... še preden grem pa se oglasim ... zagotovo!