Vse skupaj se je začelo že leta 1998, ko so Kanadčani izvedli notranji državni izbor, katero mesto, bi se potegovalo za organizacijo Olimpijskih iger 2010, med tremi kandidati so bili Quebec City, Calgary in Vancouver-Whistler. 21. novembra 1998 so izvedli prvi krog v katerem je 26 glasov dobil Vancouver, 25 glasov Quebec City in 21 glasov Calgary. Ker med mesti ni bilo očitnega favorita so izvedli še drugi krog, v katerega sta vstopila le prva dva, 3. decembra 1998 je v drugem krogu Vancouver prejel 40 glasov, Quebec City pa 32, odločitev je bila jasna, v mednarodni boj vstopa Vancouver! Januarja 2003 se je končal čas za mednarodno prijavo, na katero so prispele tri prijave, Avstrijski Salzburg, Južno Korejski PyeongChang in Kanadski Vancouver, do maja 2003 so pregledali dokumentacijo in potrdili, da so vse tri kandidature primerne, izbira je padla na 115 srečanje mednarodnega olimpijskega komiteja v Pragi, 2 julija 2003. V prvem krogu je največ glasov dobil PyeongChang 51, Vancouver jih je prejel 40, Salzburg le 16, odločitev je padla v drugem krogu, tesno je bilo, PyeongChang je končal z 53 glasovi delegatov, Vancouver jih je prejel 56. Odločitev je bila jasna, 21. zimske olimpijske igre 2010 so bile dodeljene Kanadskemu Vancouvru.
Sledilo je 6 let in pol priprav, Kanadčani so vložili veliko količino sredstev za organizacijo iger, prenovili so veliko infrastrukture, zgradili več športnih objektov in prenovili starejše, vse v pričakovanju olimpijskih iger. Dobrih pet ur nazaj se je vse začelo, spravil sem se iz postelje ob 3h zjutraj, in spremljal celotno otvoritev, kot so namigovali že naprej je bila dokaj minimalistična, sploh bo težko kakorkoli preseči otvoritev v Pekingu 2008 a že običaj je, da so otvoritve zimskih iger manj spektakularne, kljub vsemu, bila je posebna otvoritev, prva v zgodovini sploh v dvorani, zadnji zaključek v dvorani pa smo videli 26 let nazaj v Sarajevu, vsekakor zanimivo.
Otvoritev se je začela s prihodom predstavnikov Kanadskih staroselcev in nekaterih uglednih gostov. Sledil je mimohod 82tih držav, ki so poslale svoje predstavnike na Olimpijske igre, kar je največ do sedaj, vsega skupaj se je sprehodilo skozi areno dobrih 2600 športnikov, spet največ do sedaj, vsi ob svojih zastavah, ponosni na državo, ki jo predstavljajo. Našo četico je vodila Tina Maze, z visoko dvignjeno zastavo so ponosno vkorakali, 47 športnikov iz dežele, ki ima le 2 milijona prebivalcev, mislim da največje razmerje števila športnikov na prebivalce, že samo zato si zaslužimo medaljo! Sledilo je nekaj glasbenih vložkov in nekaj govorov ... posebej fantastičen je bil govor Johna Furlonga, predsednika organizacijskega odbora olimpijskih iger v Vancouvru 2010, govor je bil tako fantastičen, da sem ga prevedel, saj predstavlja resnično zgodbo poti do otvoritve Vancouver 2010 ...
John Furlong, Otvoritev Olimpijskih iger, Vancouver 2010:
Ekselence, predsedniki, člani Mednarodnega Olimpijskega Komiteja, člani Olimpijske družine, športniki sveta, dame in gospodje:
Dobrodošli. Dobrodošli v Vancouvru.
Z Jackom Poolom in Noradom Kumaritashvilom v naših srcih, na ramenih vsakega Kanadčana, povem, da smo vsi sodelujoči v projektu Vancouver 2010, naši partnerji in prijatelji, pripravljeni pokazati najboljše kar znamo in zmoremo.
S pomočjo televizije danes obiskujemo dnevne sobe po vsem svetu, da povemo našo zgodbo, ob tem vabimo ljudi po vsem svetu naj delijo to izkušnjo in občutke z nami, če tudi le za nekaj trenutkov, naj vsi vedo kakšen je občutek biti ponosen na Kanado, ko vi, najboljši športniki zimskih olimpijskih iger vseh časov, vstopate v areno, pripravljeno za vas tu v Kanadi, da boste tekmovali za čast in slavo športa.
Zgrabimo trenutek, da navdihnemo mlade po vsem svetu, skozi vaše epske napore, ki nosijo upanja in sanje tolikih. Vi ste vzorniki naših otrok - heroji, titani, šampijoni, najboljši kar jih je kdaj bilo. Vi ste živi dokaz, da so moški in ženske po vsem svetu sposobni delati dobro, in da v življenju, kot v športu, moramo vedno dati vse od sebe in nikoli obupati.
Vi ste žarek upanja, v svetu, ki še kako potrebuje mir, celjenje ran, združitev, darežljivost in navdih. Mladi po vsem svetu upajo, da bodo nekoč tako dobri kot ste vi. Tekmujete tako pogumno, prepričano in ponosno. Na teh igrah vam je zdaj dodaneo breme, da zasijete in ste združeni okoli padlega kolega Nodarja. Nosite njegove olimpijske sanje na svojih ramenih in tekmujte z njegovim duhom v vaših srcih.
Več tisoč je tistih, ki so omogočili današnji večer in dneve ki prihajajo, a duša vseh 33 milijonov Kanadčanov je všita v blago iz katerega boste sešili te zimske olimpijske igre. To potovanje do sem ni bilo le o nekaterih, bilo je potovanje mnogih. Vseh Kanadskih staroselcih, novih Kanadčanih, Angleških in Francoskih Kanadčanih.
To je prepelt kultur, mikro kultur, lezikov in ljudi, ki naredijo Kanado, Kanado. Danes se tukaj, v tej dvorani, zaključuje najdaljša štafeta olimpijskega ognja na domačih tleh, epsko nepozabno potovanje skozi deželo blagoslovljeno, bogato v zgodovini in deželo dobrih ljudi.
Olimpijski ogenj se je dotaknil miljonov in sprožil spontana, mirna praznovanja, v opomin na vrednote, ki nas združujejo in vzpodbujajo najboljše v nas samih, tisto česar nikoli ne smemo zanemariti. Ko bo zagorela olimpijska plamenica, naj se nad nas spusti čar olipmijskih iger.
Čar tako redek, da se ga ne da omejiti z mejami, čar tako velik, da se dotakne posameznikovega srca, neglede na njegovo versko ali politično prepričanje. Čar, ki kliče po najboljšem, kar lahko človek ponudi, čar za katerega športniki sveta stiskajo zobe ostali pa stiskamo pesti.
Nocoj, tukaj, v soju olimpijskega ognja si lahko vsi prizadevamo biti pravi Olimpijci. S katerega koli kontinetna ste že prišli, dobrodošli ste v Kanadi, deželi velikega srca. Veseli smo, da ste tukaj, med dobrimi prijatelji.
Počaščeni smo, da nas sprejemate v toliko src, toliko domov po vsem svetu nocoj. Prizadevali si bomo, da vam prenesemo spomine, ki vam bodo vzeli dih in ki jih boste pomnili vse življenje. Spomnimo se, da nas svet gleda. Upa. Navija. Če prisluhnete dobro, lahko skoraj slišite glasove sveta.
Skozi naš vzgled nocoj in skozi vzglede naslednjih 16 dni, ki prihajajo, bodo naši otroci začeli sanjati in vrjeti, da je mogoče.Skupaj se dotaknimo vseh, ki se jih lahko, dokler se jih lahko.
Na ta najbol ponosen večer v mojem življenju sem hvaležen mojim nesebičnim sodelavcem, našim neumornim in vedno nasmejanim prostovoljcem v modrih vetrovkah, našim partnerjem, našim premišljenim voditeljem, Mednarodnem Olimpiskem Komiteju, Olimpijski družini, našim mnogim prijateljem in našim družinam, da so vrjeli, da so vztrajali, da so žrtvovali, da so bili pogumni.
Zahvala gre seveda tudi tisočem predstavnikom medijev, tistim, ki bodo pripovedovali zgodbe in oblikovali vsakodnevne zapise o tej avanturi, da jo zapišemo tudi za zgodovino.
Predstavniki organizacijskega komiteja se vam priklanjamo, ker ste odprli srca in domove po vsem svetu, zahvlajujemo se miljardam tistih, ki nas gledate po vsem svetu in molite za naš uspeh. Nocoj smo, kot smo bili ves čas, eno, ena ekipa.
Ponosno stopamo na pot tradicije olimpijskih iger, vse bomo dali od sebe, da bodo 21te Zimske Olimpijske Igre žarele v srcih, želimo, da bi bili to najlepši trenutki vašega življenja.
Hvala vam, naj bog blagoslovi Kanado in najboljše športnike tega sveta!
Bila je lepa otvoritev, ne preveč spektakularna a lepa, častna, bolj kot vse ostalo pa so se vtisnile besede, predvsem gospoda Johna Furlonga ... igre so odprte, naj potekajo v skladu z Olimpiskim duhom, v miru, prijateljstvu, solidarnosti in pravičnih pogojih za vse!
