Spet na pot

Okey vem ... nekaj časa se že nisem javil ... ampak ja ... danes spet na pot ... dejansko čez nekaj ur že proti Španiji, potem pa takoj po povratku v noči iz nedelje na ponedeljek že naprej v ponedeljek zgodaj zjutraj za Šibenik. Tole bo kr naporno ampak ja delat je treba ...

Kaj se je dogajalo ... študijsko so zadeve malo zastale ... preučujem nove opcije ker tukaj vse kaže, da nebo šlo kot željeno ... torej tukaj zadeva malo neugodna ampak mislim, da bom preko poletja tudi tu uspel narediti korak naprej ... služba ... mja se vrti ... mislim, da že vem kako bo izgledalo naslednje leto dni ... nekaj dela na faksu v Celju, več kot preteklo leto, kar mi je zelo všeč, nekaj dela z podjetjem, kjer že sedaj sodelujemo raziskovalno, potem pa vsekakor še nekaj vodenja ... kmalu se bo obrnilo desetletje odkar sem v vodniških vodah ... in ja vem, da je čas za določene spremembe, zato jemljem tudi tiste druge obveznosti ... vrti se ... to je glavno ...

Nekje sem zadnjič prebral, da so človekove lastne misli njegov največji sovražnik ... to presneto drži ... ob vsem kar se je nabralo predvsem na faksu in glede službe veliko premišljujem ... ampak poletje bo fajn ... čutim to ... nekaj poti se vrti v glavi ... mogoče nazaj v Kanado k prijateljem, mogoče na skrajni sever Evrope ... mogoče v Dalmacijo ... vsekakor v London ... predolgo ga že nisem obiskal ... nekaj je še tistih skritih želja kam in kako ... predvsem bom poletje si vzel zelo na easy ... rabim to ... in vem kako želim preživeti to poletje ... tako, da ... letos gre zame ... moje interese ... moje prijatelje ... mojo družino ... torej vse tiste, ki ste pravzaprav moj svet ... sedaj je čas, da zaključim ... čez uro že odhajam ... ostanite z mano ... Namaste!!!

Za konec pa pesem ... ker je ravno 25. maj ... nekoč dan mladisti malo nostalgije :)

Zaklonišče prepeva - Računajte na nas!

U ime svih nas iz pedeset i neke
Za zakletvu Titu ja spevo sam stih
Ne spominjem prošlost ni bitke daleke
Jer rodjen sam tek posle njih

U nama je sudbina budučih dana
I neki se možda i plaše za nju
Kroz vene nam protiče krv partizana
I mi znamo zašto smo tu

Računajte na nas

Sumnjaju neki da nosi nas pogrešan tok
Jer slušamo ploče i sviramo rock
Al' negde u nama je bitaka plam
I kažem vam šta dobro znam
Računajte na nas (2x)

U ime svih nas iz pedeset i neke
Za zakletvu Titu ja spevala sam stih
Ne spominjem prošlost ni bitke daleke
Jer rodjena sam tek posle njih

U nama je sudbina budučih dana
I neki se možda i plaše za nju
Kroz vene nam protiče krv partizana
I mi znamo zašto smo tu
Računajte na nas

Sumnjaju neki da nosi nas pogrešan tok
Jer slušamo ploče i sviramo rock
Al' negde u nama je bitaka plam
I kažem vam šta dobro znam
Računajte na nas (3x)

Jutro na Rogli

Že včeraj sem si rekel, da je skrajni čas, da spet pograbim malo fotoaparat in grem ven ... lep dan je bil a bolj kot sem razmišljal kam naj grem bolj se mi je upiralo, da bi spet fotografiral samo po Celju ... ne razumite me napak ... Celje je še vedno najlepše mesto pod soncem ... a vseeno veliko fotografij se je že nabralo iz Celja in okolice zato sem iskal nekaj novega ... tako se včeraj nekako nisem spravil ... pa sem si rekel ... grem pa jutri ... pa pade ideja ... zakaj pa nebi spet lovil sonce ... pogledam na napoved ARSO kjer preberem ... sončni vzhod ob 5.39 ... auaaaa ... malo preračunam ... ni druge budilka ob 4.30 ... in vrjeli ali ne zbudil sem se kakšnih 15 minut pred budilko ... priznam, da me je že držalo, da nebi šel ... ampak pogled skozi okno je bil preveč mamljiv ... oblekel sem se ... toplo vedel sem da bo na 1517 metrih nad morjem hladno ... pograbim torbo z fotoaparatom in že sem v avtomobilu ... neverjetno prazna je cesta tako zgodaj zjutraj pa še v nedeljo ... naprej naj govorijo fotografije ...

... prva fotografija ... 5.25 zjutraj ...

... v lovu za soncem ... 5.30 ...

... prvi sončni žarki ... 5.55 ...

... cerkev ob prvih sončnih žarkih ...

... cerkev v jutranjem soncu ...

... avtodomarji so si našli kotiček na spodnji postaji sedežnice Planja ...

... meglica nad akomulacijskim jezerom ... 6.27 ... najhladnejši del jutra ... 1 stopinja ...

... na povratku domov ... med Frankolovim in Celjem ...

Ne dvomim, da veliki večini po glavi ob temle blogu roji le eno ... zakaj za vraga bi nekdo žele vstati tako zgodaj ... moj odgovor je jasen ... jutra so najlepši del dneva ... zato jih tako rad fotografiram ... med fotografiranjem sem seveda večino časa sam ... vsa ta kombinacija pa ti da neko svobodo ... fotografije povedo nekaj ... a tisti hladen zrak, pa ptičje petje, vonj čistega gorskega zraka ... težko je to opisati ... to moraš doživeti ... sedaj popoldne pa sem še toliko bolj prepričan zakaj je bilo prav, da sem šel ... pooblačilo se je ... zvečer napovedujejo tudi še dež ...

Do naslednjič ... pazite nase ... Namaste!

M*A*S*H 4077

Mobile Army Surgical Hospital kratko MASH je ime, ki ga vojska dobro pozna, pozante ga tudi vsi tisti, ki ste kdaj spremljali nanizanko M*A*S*H 4077. Že nekaj mesecev nazaj sem ponovno začel gledati to nanizanko, stara a dobra zadeva, prvo epizodo so predvajali 17. septembra 1972 zadnjo 251 epizodo pa 28. feburarja 1983 ... zanimivo prav celotna nanizanka je bila posneta in predvajana pred mojim rojstvom in danes sem ponovno (mislim da že tretjič) zaključil z gledanjem le-te. Vseh 251 delov sem pogledal v zadnjih nekaj mesecih in nekaj je kar me na tej nanizanki še posebno vleče pa sploh ne vem kaj.

Malo ozadja zgodbe ... celotna zadeva je posneta po navdihu, ki jo je podala novela Richarda Hookerja z naslovom MASH: A Novel About Three Army Doctors, ki je bila objavljena leta 1968. Veliko pokazanega v tej nanizanki pa tudi v noveli je povsem resničnega. V Korejski vojni, ki je trajala med leti 1950 in 1953 je ameriška vojska prvič uporabila mobilne bolnišnice, pred tem so vojake po najboljših močeh oskrbeli na bojišču in odpeljali dlje od fronte v bolnišnice kot take, namen mobilnih bolnišnic pa je bil poskrbeti za nujne operativne posege čim bližje bojišču in s tem dvigniti število tistih ranjenih, ki povsem okrevajo, uspešnost je bila nadvse velika, kar 97% tistih, ki so prišli do mobilnih bolnišnic v Koreji je preživelo, kar je mnogo več kot bi jih če bi jih vozili v bolj oddaljene bolnišnice. Nanizanka torej obravnava povsem resno tematiko a vsekakor jo moramo uvrstiti med komedije, natančneje črne komedije. Težko je v nekaj stavkih opisati vseh 251 epizod, a ves čas spremljamo preplet bolečine in tegob, ki jih doživljajo glavni junaki na eni strani z načini kako pregnati žalost iz življenja, ki ga živijo. Nobenega dvoma ni ... vojne so najhujše kar se lahko zgodi človeštvu. Korejska vojna je bila še posebno problematična zaradi časovne bližine konca 2. svetovne vojne in ljudje še nikakor niso pozabili grozot le-te. Junaki v nanizanki si pomagajo na vse mogoče načine a vsekakor jim ni lahko tudi to je jasno pokazano.

Danes sem gledal povsem zadnji 251ti del, najdaljši izmed vseh, dobri dve uri trajajočo epizodo z naslovom Goodbye, Farewell and Amen. Do feburarja 2010 je bila prav ta epizoda držala rekord po številu gledalcev, ki so jo gledali, ko so jo prvič predvajali 28. februarja 1983, neverjetnih 105,97 milijona gledalcev si jo je ogledalo takrat, februarja 2010 je to številko prekosil finale ameriškega nogometa, ki so ga je ogledalo 106,5 milijona gledalcev. Zagotovo te številke povedo veliko o priljubljenosti same serije kot take, še danes 28 let po njenem zaključku oziroma 39 let po začetku snemanja serije jo pogosto predvajajo na številnih televizijskih mrežah po svetu. V zadnji epizodi se seveda vse vrti okoli slovesa, ne znam si niti predstavljati, kako težko mora biti slovo med ljudmi, ki so skupaj garali in trepetali, stkali prijateljstva in ljubezni več kot 3 leta v deželi nekje daleč od vseh tistih, ki jih imajo radi. Danes je seveda precej drugače z razvojem tehnologije so vojne drugačne tudi stik okoli sveta je omogočen z internetom, takrat tega ni bilo. Zadnja epizoda je nabita s čustvi, skozi celotno serijo spremljamo nekaj pomebnih likov, a vrjetno najpomebnejši je Hawkeye Pierce, ki ga igra znani Alan Alda. Glavni kirurg a hkrati glavni zabavljač ... pred koncem se zlomi, slovo ga boli mogoče bolj kot koga drugega. Skratka vsekakor nanizanka vredna ogleda, če že ne drugega vsaj ta zadnji del, a bojim se, da bi ga težko razumeli če nebi poznali zgodbe v ozadju ...

V tem zadnjem delu se v pogovoru med vodjo enote polkolnikom Potterjem in njegovim tajnikom Klingerjem pojavi tudi pogovor o ljubezni, Klingerjevo vprašanje je kaj naj naredi ker je zaljubljen, modri polkolink mu odgovori ... ko si zaljubljen si vedno v težavah, storiš lahko le dve stvari, ali prenehaš ljubiti, ali ljubiš še veliko bolj ... presneto dober odgovor ... tak za razmišljat ... :) ...

Za konec še pesem ... pesem epizode ni pesem je zgolj glasba zato sem izbral pa še eno vezano na podobno tematiko ... ta sicer iz filma o dogodkih v 2. svetovni voji ... pred nekaj dnevi sem na poti z avtobusom spet gledal ta film ... Pearl Harbour ... še en dober ... poglejte ga tu pa njegova tematska pesem ... prav tako odlična ... do naslednjič pa moj nasvet ... raje se ljubimo kot bojujmo v vojnah ...

Faith Hill - There You'll Be

When I think back
On these times
And the dreams
We left behind
I'll be glad 'cause
I was blessed to get
To have you in my life
When I look back
On these days
I'll look and see your face
You were right there for me

[Chorus:]
In my dreams
I'll always see you soar
Above the sky
In my heart
There will always be a place
For you for all my life
I'll keep a part
Of you with me
And everywhere I am
There you'll be
And everywhere I am
There you'll be

Well you showed me
How it feels
To feel the sky
Within my reach
And I always
Will remember all
The strength you
Gave to me
Your love made me
Make it through
Oh, I owe so much to you
You were right there for me

[Repeat chorus]

'Cause I always saw in you
My light, my strength
And I want to thank you
Now for all the ways
You were right there for me
You were right there for me
For always

[Chorus:]
In my dreams
I'll always see you soar
Above the sky
In my heart
There will always be a place
For you for all my life
I'll keep a part
Of you with me
And everywhere I am
There you'll be
And everywhere I am
There you'll be
There you'll be

Praznik dela

Včeraj sem se vrnil s poti ... Mediteranske razglednice ... dolge ... naporne ... a vsekakor lepe ... mislim, da lahko rečem, da je to najlepša tura kar jih vodim ... vsaj za sedaj meni najlepša ... 9 dni na poti ... veliko kilometrov več kot 4000, 4 države ... skratka noro ... skupina je bila prijetna ... voznika odlična ... probleme smo uspešno reševali sproti ... konec koncev dobra tura ni kaj. Sezona se je tako uradno začela ... kakšna bo, ne vem ... res si želim, da bi bila vodenja spet samo prijetna sprostitev ... ne obveza ... ne služba kot so sedaj ... a tudi to bo prišlo ... takrat bom znova toliko bolj užival na pot ...

Vsekakor je bil letošnji prvi maj drugačen ... zadnja leta sem ga vedno preživel na poti ... včeraj pa sem se vrnil ravno dovolj zgodaj, da sem lahko kresoval s prijatelji ... dolga in malo spanca sta me vseeno premagala ... tako nisem vztrajal prav dolgo a dovolj dolgo, da sem se imel v družbi prav fino ...

In danes ... na ta praznik dela ... sem seveda kaj drugega kot delal ... malo sem si pospravil ... uredil zapiske in poročila ... jutri pa bom izkoristil prost dan ... gremo v Prekmurje ... na še eno suvereno igro ... mogoče po zmago kdo ve ...

Za konec pa pesem, ki je kot naročena za današnji dan ... tudi vsebina besedila je prekleto resnična ... uživajte v njem ...

MI2 - ZBUDI ME ZA 1. MAJ

Zbudi me za praznik
kot si me zbujala takrat,
ko prvi maj je vel
v zelenju regratovih trat.

Bosa sva ležala
gola pozabila na mraz,
al se še spomniš lučk
ujetih v kito tvojih las
u-u-u
preden vzel naju je čas.

Saj te ne obsojam
seveda si ravnala prav
si pač odšla za njim
ki ti bo lahko nekaj dav

Čudovita žena
v zavetju krasnega moža,
ki lakho kupi čas
ki zna, ki zmore, ki ima
u-u-u
in ne opazi da te ni doma.

Zbudi me za prvi maj!
zbudi me ko stal bo mlaj!

Veš jaz pa ostajam
v brezskrbju svojega sveta,
vpet med gostilno, dom
in hladna jutra delavska.

Brez velikih ciljev
brez lažnih upov in želja,
sanjam pretekle dni
in čakam jutro praznika
u-u-u
ki ga še vedno ljubim za oba.

Zbudi me za prvi maj!
Zbudi me ko stal bo mlaj!