Misija nemogoče se je končala včeraj ... pravzaprav v prvih jutranjih urah današnjega dne ... vse skupaj pa se je začelo v sredo, zjutraj sem šel še v pisarno, po kosilu pa takoj proti Ljubljani, kava s Katarino, madonca celo večnost se nisva že videla, potem v Merkur po naročila, ki sta jih dala Boštjan in Valentina ... potem pa naprej ... do končnega cilja ... Bovec ... vreme dobro ... cesta skoraj prazna ... pravi užitek v vožnji ... nekje okoli 16.30 sem prišel v Bovec ... vedel sem, da nas čaka še veliko dela pred odprtjem hotela, ki sta ga postavljala Boštjan in Valentina, že tako smo se dogovarjali, da bo od srede do otvoritve v petek potrebno postoriti nešteto malenkosti, a ko sem prišel na cilj me je skoraj infarkt ... 48 ur do otvoritve ... stanje pa ... zunaj pripravljajo za vlivanje stopnic, okolica ni videla še nobenega urejanja, v notranjosti montirajo pohištvo, ureja se detajle na fasadi, stopnice še nimajo ograje, sobe so še brez urejene kopalnice, del pohištva je še nezmontiran ... skratka ... v trenutku, ko sem prišel je bilo moje prvo vprašanje ... ali resno mislita z otvoritvijo v petek ... odgovor je bil pritrdilen ... vedel sem ... da bo tole čisto prava misija nemogoče ... jebeš tisto pretiravanje, ki ga vidiš v filmu s Cruisom v glavni vlogi ... svoje stvari sem odnesel v stanovanje, kjer sta svoj dom pripravila Boštjan in Valentina skupaj s svojima nagajivčkoma, Aljažem in Majo ... takoj sem se preoblekel ... in krenil na delo ... najprej znositi stopnice v enega izmed apartmajev, potem prekladanje nekaj kosov pohištva, dela je bilo več kot preveč ... z Boštjanom sva se sprehodila po objektu in diskutirala, kako pristopiti ... vsega se ni dalo urediti, to je bilo jasno ... a vsaj tisto, kar je bilo nujno potrebno je bilo treba določiti ... ne vem več pravzaprav kolikokrat sem ga vprašal ... če resno misli z otvoritivijo, vrjetno sem bil tako šokiran, ob prvem stanju objekta, ki sem ga zagledal ... da nisem pravzaprav vrjel, da je sploh mogoče ... med tem smo začeli tudi s čiščenjem ... čiščenjem sredi gradbišča ... gradbišča, kjer se je še vedno aktivno gradilo ... čeprav so delavci v večini okoli 19.00 odšli je vse tja do 22.00 ostalo še zelo živahno ... obrtniki so vztrajali, saj so vedeli, da če ne bomo delali dolgo v noč, enostavno ne bomo končali ... ob prigrizku sva malo pred polnočjo z Boštjanom obujala spomine ... na leto 2009 ... na najbolj noro pot ... več o njej tukaj ... tudi ta pot je bila pravzaprav so-kriva, da je ta hotel tudi nastal ... nekoč so bile sanje ... potem pa zaradi poti, premiki, ki so ga omogočili ... nekaj po polnoči smo popadali v postelje ...
... vsekakor velja, jutro je najlepši del dneva, ko pa spiš na jogiju tik ob steni, celi iz stekla, od koder se odpira pogled na Julijske alpe ... je prebujanje še toliko lepše ... z veseljem bi sicer nadaljeval poležavanje ... a treba je bilo na delo ... okoli 6.00 smo že bili v pogonu ... dela vsekakr ni majkalo ... urejali so fasado ... mi pa večinoma notranjost apartmajev ... pripeljali so palete s travnimi tepihi, položili robnike, posušile so se še stopnice ... ki so jih vlili prejšnji večer ... počasi je nastajala tudi okolica ... a dela ... dela je bilo še veliko ... v notranjosti kaos ... poplava obrtnikov ... vsaj 30 ljudi je delalo od jutra do večera, vsi z istim namenom ... dan pred otvoritvijo je ... vmes sva se z Boštjanom nekajkrat skregala ... bolj kot sem mu dopovedoval, da je to misija nemogoče ... bolj je vztrajal ... danes vem, da je imel prav ... tik pred 15.00 smo umestili še kamin, potem sem skočil pod tuš in odhitel v Italijo ... po prvega izmed povabljenih gostov iz tujine ... ko sem krenil sem samo otresal z glavo ... bilo je preveč ... a vožnja mi je zbistrila glavo ... neskončni ovinki mimo Žage ... preko prelaza proti Udinam, od tam naprej po avtocesti proti Benetkam ... natančneje Trevisu ... tik pred letališčem pa zastoj ... samo še to mi je manjkalo ... v tri krasne sem preklinjal ... Antonio me je že čakal ... a če nebi bilo zastoja bi prišel pravočasno ... tako pa me je moral počakati nekaj minuti ... na letališču poberem Antonia in takoj nazaj ... spet mimo Benetk, Udin ... do Kobarida in nazaj v Bovec ... dobrih pet ur v avtomobilu, praktično brez postanka ... naporno ... ko pa sem prišel v Bovec pa spet v delovna oblačila in gremo naprej ... med tem ko me ni bilo so zasilno uredili sprednjo stran hotela ... in v temi pod reflektorji smo polagali travne tepihe ... manj kot 24 ur pred otvoritvijo še vedno poplava zadev za urediti ... mislim, da je bila ura okoli 1.00 ko smo padli v postelje ... nekaj ur spanca potem ponovno ...
Jutro ob tisti fantastični stekleni steni ... jooooj kako sem si želel, da bi lahko užival v razgledu a kje ... preveč dela ... takoj smo začeli s čiščenjem, pa montažo pohištva in televizij ... ure so tekle prehitro ... ob 16.00 napovedana otvoritev in okoli 15.00 so prihajali prvi gostje ... znjo je tekel iz mene kot za stavo ... še nekaj minut pred otvoritvijo smo polagali častno preprogo, prestavljali kavč v recepciji, urejali napis, ki je napovedoval dogodek, že zjutraj je prišel Valentinin bratranec, ki je skrbel za catering ... mislim, da je človek doživel svoj šok življenja, ko je zagledal "kuhinjo" no saj tam bo kuhinja a ko je prišel sta bili le dve mizi, pa korito brez odtoka in inproviziran vodovod ... še luči so montirali, ko je prišel ... res ne vem kako mu je uspelo ustvariti tiste kulinarične mojstrovine v tako "špartanskem" okolju ... med tem, ko smo praktično zadnje minute pred otvoritvijo še pripravljali sprejem, sta se Boštjan in Valentina šla preoblečt ... jasno to je bil pomemben trenutek zanju in njuni življenji ... tudi ostali smo ne po hitrem postopku spravili čez kopalnico ... z majhno zamudo ... so prišli še zadnji gostje, pričakal sem jih, saj so to naši skupni prijatelji ... potem smo začeli ... Valentina je naredila čudovit nagovor ... ob strani ji je stal Boštjan, pa njuna starša in otroka ... Aljaž je umes pobegnil med nas ostale ... otroci se ne zavedajo pomembnosti trenutka ... a med nagovorom moram priznati ... imel sem velik cmok v grlu ... uspelo je neverjetno ... v 48 urah smo opravili misijo nemogoče ... vsekakor ostaja veliko dela a v okoliščinah nam je vseeno uspelo tisto, kar se je pač dalo ... več ni bilo mogoče ... namensko sem z Aljažem počakal, da je mimo gostiteljev vstopila večina ... potem sem tudi jaz segel v roko Boštjanu in tudi Valentini ... neizmerno srečen in ponosen sem bil nanju ... a kljub vsej utrujenosti tudi izjemno vesel, da sem bil del te nore in nepozabne izkušnje ...
Sprejem je stekel kot načrtovano, najprej penina in pršut ... potem so gostje šli na ogled hotela ... mi pa smo pripravili drugo rundo hrane in pijače ... ne poznam poimensko vseh, ki so bili tam ... a vsi smo se trudili za najboljše ... med sproščenim klepetom smo nadaljevali pozno v noč ... klepet z znanci in prijatelji je bil res prijeten ... obujali smo spomine in gledali pozitivno v prihodnost ... okoli 21.00 sem pospremil Mateja, Uršo, Marka in Tejo do avtomobila ... takrat je za menjo pritekel Aljaž in vpli Miiiiitjaaaa kam greš :) nasmehnil sem se ga dvignil v naročje in rekel nikamor ... segel v roko prijateljem in skupaj z malim nagajivčkom krenil nazaj na zabavo ... večina gostov se je tja do polnoči poslovila ... in čeprav sem se poigraval tudi z idejo, da bi se v Celje vrnil že tisti večer sem bil enostavno preveč utrujen za 200 kilometrov poti ... okoli 1.00 sem padel v posteljo ... tisti bolj vztrajno so nadaljevali še tja do nekje 3.00 ... jutro ob oknu je bilo tokrat še lepše ... lepše zato, ker sem za vsaj nekaj minut enostavno ležal tam in gledal ven ... po poznem zajtrku sem spakiral ... čas je bil za slovo ... krenil sem proti Logu pod Mangartom in ob poti sem se ustavil ... uzel sem si nekaj minut zase ... takrat je nastala tale fotografija ...
Čeprav sem imel vse dni zaven fotoaparat se ga nisem niti dotaknil, ni bilo časa, dela je bilo enostavno preveč ... a ta fotografija bo moj spomin ... moj spomin na nore dni ... ko smo presegli same sebe ... ko smo z nečloveškimi napori naredili nemogoče ... res je kjer je volja je tudi moč ... hvala vsem, ki ste to delili z menoj in hvala Boštjanu in Valentini, da sta prava prijatelja ... čeprav je bilo naporno ... in čeprav me bodo roke in noge bolele še nekaj dni ... nebi tega konca tedna zamenjal za nič na svetu ... zato ob koncu tale pesem ... sodi v kontekst ... namaste prijatelji ... namaste!!!
Za prijatelje si je treba čas vzet,
se poveselit in kdaj znat potrpet.
Nagnimo vrč s slastjo kot prej nikol še,
saj za prijatelje je dobro le najboljše.
Preden v noč se zlije dan,
preden življenje nam obrne drugo stran,
poglejmo si še enkrat v oči,
stisnimo si roko in priznajmo si glasno.
Da za prijatelje si je treba čas vzet,
se poveselit in kdaj znat potrpet.
Nagnimo vrč s slastjo kot prej nikol še,
saj za prijatelje je dobro le najboljše.
Sreče ne moreš imeti sam.
Moraš jo znat razdeliti še drugam.
Z vrhov gora, od tam kjer smo doma,
naj sliši se v svet bitje našega srca,
Saj za prijatelje si je treba čas vzet,
se poveselit in kdaj znat potrpet.
Nagnimo vrč s slastjo kot prej nikol še,
saj za prijatelje si je treba čas vzet,
se poveselit in kdaj znat potrpet,
nagnimo vrč s slastjo kot prej nikol še,
saj za prijatelje je dobro le najboljše.
