Prejšnji vikend dalmacija, sobota Korčula, 26 stopinj in sonce, ljudje so se prav veselo še kopali, danes v Celju 0 stopinj, sneži ... a lahko prosim!!! Kot, da ni dovolj že to bedno menjavanje ure, ko je tako rekoč ob 16.00 tema ... pol pa še to ... bljak! Nič čudnega, da pravijo, da je to eden najbolj depresivnih časov v letu ... vreme definitivno pomaga ... in ja vreme je tudi krivo, da sem doma, namesto na sicer predvidenem samo kratkem pobegu z avtodomom nekje na obali, v tem vremenu res ni bilo smisla ... ampak definitivno pa sem ugotovil, da je Korčula noro lepa in naslednje leto spomladi, ko se malo ogreje bo kakšno martinčkanje tam doli padlo ... to je dejsto ;)
Ampak ja prejšnji vikend je "padla" zadnja dalmacija, letošnje mandarine so bile drugačne, ne sadeži so isti, a programi in sama izvedba ... kaj vem ... prejšnja leta se mi vsaj zdi, da je bilo bolje, vsaj meni, mogoče je nabor programov, ki sem jih tokrat vodil tisti, ki mi daje tak vtis. Kakorkoli, speljali smo še zadnje mandarine, zaloge c vitamina za zimo so ... nekaj v mandarinah ... nekaj se je že spremenilo v marmelado iz mandarin, ki je pravzaprav odlična, je pa baje pravi trn v peti za pripravo, no ja bomo jo pa zato bolj z užitkom jedli :) Teden mi je pobegnil, kot bi mignil, obveznosti v predavalnici in kot kaže za sedaj bodo letošnji študentje morali še precej zagristi, prvi rezultati njihovega dela niso namreš najboljši, a vrjamem, da so sposobni veliko več in bodo to še pokazali. Vikend je bil v znamenju priprave članka, eden je že v recenziji, tega pošljem vrjetno še jutri, rad bi imel več želez v ognju, da potem vsaj pri eni reviji uspem, če pa bo uspeh pri obeh pa ej nič hudega pravzaprav toliko bolje :) V torek pa ponovno na pot, zelo možno, da bo to zadnja pot letošnje sezone, no kaj bo okoli novega leta bomo še videli, do takrat pa je bolj ali manj jasno, da ne bo nič, sicer na naporn oktober ne bom imel prav veliko pripomb, dela bo dosti na fakulteti, pa še za svoj študij bo treba počasi pripraviti zadnje dejanje tako, da bo november vseeno peseter, pa čeprav bolj "domač" kot vse kaže ...
Ta vikend sem spet znova spoznal kako težko je izgubiti ... pa nisem izgubil direktno jaz ... temveč moj dober prijatelj, prav stresla se mi je roka, ko sem prebral sms v katerem je pisalo, da je avto povozil njegovo prisrčno psičko ... na mestu je bila mrtva ... nikoli ne bom pozabil, kako se je vedno, ko sem prišel do njega prišla pocarkljat k meni ... vedno res vedno je pritekla, veselo mahala z repom in se motovilila med nogami vse dokler se nisem sklonil in je pobožal ... ure in ure je bila z nami, ko smo sedeli ... klepetali ... karkoli smo že počeli vedno je bila tam ... in ja pogrešal jo bom ... tudi jaz ...
Ne danes ne bo besedila pesmi ... ne bo slike ... izbral pa sem instrumentalen komad, ki sodi k temu zadnjemu delu ... skupaj z mislijo ... mislijo, ki si jo je vredno zapomniti, če kliknete na njo pa boste še slišali ... Včeraj je zgodovina, jutri je skrivnost, danes je dar ...
