Sochi = SLOchi?

Danes je v teku predzadnji dan XXII. zimskih olimpijskih iger, ki jih tokrat gosti Ruski Sochi. Zimske igre, so zame vedno nekaj posebnega, vedno znova jih rad spremljam, tokratne sem spremljal sicer nekoliko manj aktivno, predvsem zato, ker smo se vmes potepali na dopustu a vseeno, tukaj so in tečejo, še danes in jutri pa se bodo zaključile. 

Te igre so vsekakor igre presežkov, tu ni nobenega dvoma, najprej podatek, da Sochi leži ob Črnem morju in ima pravzaprav zelo milo podnebje, a vseeno gosti zimske olimpijske igre, potem podatek, da so to najdražje igre vseh časov, jasno ni potrebno poudariti, da Rusi niso skoparili prav pri ničemer in na koncu še podatek, ki je vsaj za nas najbolj veličasten, do tega trenutka so naši športniki osvojili že 8 olimpijskih medalj! Absolutni rekord za Slovenijo na enih samih igrah. Moram priznati predno so odhajali sem tako po tihem upal, da bi se jim uspelo vrniti s kakšno medaljo, česa takšnega kar so dosegli ni pričakoval nihče. 

Na te igre smo poslali 66 športnikov, ki tekmujejo v 8 različnih športih in uspehi so se vrstili pravzaprav iz dneva v dan. Vse skupaj je začel mladi Peter Prevc s srebrom na mjhni skakalnici 9. februarja, nadaljevali sta Vesna Fabjan v smučarskem teku in Teja Gregorin v biatlonu z dvema bronastima odličjema 11. februarja, že naslednji dan, 12. februarja, je Tina Maze v smuku osvojila prvo zlato medaljo na zimskih igrah sploh zanimivo prvo mesto si je delila s Švicarko Gizinovo, 15. februarja nas je ponovno razveselil Peter Prevc še z bronasto medaljo na veliki skakalnici, sledila je še veličastna zmaga in še ena zlata medalja za Tino Maze 18. februarja, pa že takoj naslednji dan 19. februarja še en bron, Žan Košir v deskanju na snegu in danes 22. februarja še enkrat Žan Košir s srebrom. In ne še ni konec, teoretično so možnosti vsaj še za dve medalji ... 

Poleg medalj pa ne moremo mimo še nekaterih uspehov, Tina Maze je bila še 4. v superkombinaciji in 5. v superveleslalomu, pa Jakov Fak prav tako 4. v biatlonu, še eno 4. mesto je prinesla Teja Gregorin in 6. mesto brkota Filipa Flisarja v smučarskem krosu, omeniti velja še četrtfinalno uvrstitev naših hokejistov, ki so prav tako razveseljevali ... 

Igre vseh presežkov za Slovenijo, tako kot so se in se borijo naši športniki smo lahko samo iskreno ponosni nanje. Te dni se res zdi, kot da celotna država diha z njimi.

Slovenija je na teh igrah kot država druga najuspešnejša po številu osvojenih medalj na prebivalca, le malo nas prehitevajo Norvežani z eno besedo res fantastično! Res se ob tem postavi vprašanje ali je to Sochi ali kar SLOchi :)

Kapo dol prav za vsakogar, ki se uspe uvrstiti na olimpijske igre, za vse dneve, tedne, mesece in leta treningov si to zaslužijo, vsi so zmagovalci, tisti resnično najboljši pa se sedaj počasi vračajo v domovino še z medaljami okoli vratu ... ponosni moramo biti nanje! 

Za konec pa naj bo tokrat slika, snel sem jo iz priljubljenega družbenega omrežja, malo za šalo malo za res ... a vsaj nasmejala vas bo ... do naslednjič ... namaste! 

Združeni Arabski Emirati 2014

Dolgo sem čakal ta oddih, potreboval sem ga, za mano je nekaj napornih tednov in mesecev tako je bilo kot naročeno ... 

Nedelja zjutraj skočiva še na spining, potem pa kmalu po poldnevu proti Šmarju, kjer smo se dokončno naložili v avto in odpeljali proti Dunaju. Več kot tri mesece je že minilo, kar smo kupili karte in zadeva je bila zastavljena, vožnja na Dunaj je minila v sproščenem klepetu, sicer je zunaj bilo hladno in tudi deževalo je a nič ni moglo pokvariti dobrega vzdušja in pričakovanja, ki je bilo v zraku. Na letališču parkiramo in se prijavimo na let, nekaj čakanja še, ki smo ga najprej preživeli v zunanjem delu potem še ostanek v brezcarinski coni. Veliki Boeing 777-300 je že čakal na nas in vkrcali smo se, let je bil miren, najprej nekaj filmov vmes še hrana in že tukaj sva začela z mangovim sokom, ki naju je nekako spremljal potem kar vse dni :) Nekaj malega sem uspel tudi zaspati, vedel sem, da me čaka ko pridemo v Dubai še kar nekaj vožnje in poti. Pristanek v Dubaiu je bil povsem miren, tudi vstop v Emirate je bil silno hiter tako smo celo malo pred tistim, kot je bilo pričakovano smo bili že pri rent a caru. Prevzamemo avto, Kia Sportage za dobrih 180€ za 5 dni je bila kar nekako logična izbira. Brez garmina priznam bi bilo skoraj nemogoče, ne lahko kar rečem, da nemogoče tako, da sem si kar malo oddahnil, ko sem ugotovil, da deluje vse kot je bilo predvideno. Najprej vožnja do vrjetno najbolj prepoznanega objekta v Dubaiu, hotela Burj Al Arab ali Hotela Jadro, kot ga večina pozna. Zunaj prijetno toplo proti 20 stopinjam se je vrtelo in kljub dolgi poti nas je vse skupaj kar nekako prebudilo. 

... Burj Al Arab ...

Nekaj časa smo namenili tudi področju Dubai Marina, novemu živahnemu delu mesta, nato pa smo se odpravili dobrih 150km stran v precej manjše in manj znano mesto Al Ain, preko spleta sem po smešno nizki ceni rezerviral odličen hotel, preizkušen poznal sem ga že in najprej smo krenili direktno v hotel na oddih, opoldanski spanec ob bazenu na soncu je bil kot naročen, ko se je malce pooblačilo sva se sicer premaknila v sobo a kasneje smo se odločili, da se spustimo v mesto, hotel je namreč nekoliko iz mesta na ogromni pečini tik ob meji z Omanom.

... sončni zahod med spustom v mesto ... 

V mestu smo naredili nekaj nakupov, voda, sok in še nekaj malenkosti, potem pa se odpravili na sprehod, prijetno toplo je bilo in prav uživali smo še večerja po tem pa smo se odpravili nazaj v hotel.  Zajtrk in nato direktno na kameljo tržnico, takšnih v metropoli kot je Dubai ni več mogoče najti, tukaj v Al Ainu pa življenje teče povsem drugače, prodajalci posedajo ob ogradah in razkazujejo svoje kamele, te so tukaj zelo cenjene, žival je prilagojena podnebju in nič čudnega ni, da jih tako spoštujejo.

... utrinek iz kamelje tržnice v Al Ainu ...

Od kamelje tržnice smo najprej skočili na kavo v veliko nakupovalno središče v bližini, napis v kavarni Starbucks je bil zelo pomenljiv, pravzaprav nam je prikradel nasmešek na obraz, They say winter passes slowly, lets hope so (prevod: Pravijo, da zima mineva počasi, upajmo, da je res tako) hja pri tem, ko zima pomeni med 20 in 25 stopinj in sonce ... ja v takšnem bi vsakdo upal, da bo zima trajala. Dopoldne smo preživeli še v Al Ainu, nato pa smo se odpravili proti Abu Dhabiju, na poti je spet nastalo nekaj fotografij.

... neznana mošeja nekje ob poti ... 

V Abu Dhabiju najprej zavijemo k beli mošeji, oziroma mošeji šejka Zayeda, največji mošeji v Emiratih, veličasten objekt cel urejen v belem marmorju. Ženske morajo biti tukaj zakrite, ne v celoti a pokriti morajo biti lasje, spoštujemo tradicijo zato s tem nimamo težav, nato pa v notranjost, veličastna je z eno samo besedo, sprehod po okolici in nato nadaljujemo. 

 ... mošeja šejka Zayeda v Abu Dhabiju ... 

Popoldne preživimo v centru Abu Dhabija, Heritage village, pa Chroniche kar vabita, mogočno mesto, ki se zdi, da raste prav brez prestanka, tukaj denar in prostor za gradnjo resnično nista problem. Proti večeru se odpravimo nazaj proti Dubaju, skok v hotel Ibis-a smo izbrali, preverjeno, čisto in cenovno ugodno. Iz hotela smo kaj hitro jo popihali naprej, direktno do Dubai Mall, največji nakupovalni center, preko 1200 trgovin, ob njem pa stoji še bolj veličastna zgradba, Burj Khalifa.

... veličastni Burj Khalifa ... 828 m višine, najvišja zgradba na svetu ...

Vzpon na razgledno ploščad smo pustili za naslednji dan, zvečer smo le uživali v pogledu na veličastno stavbo, pa seveda malo v sprehodu po nakupovalnem centru, kasneje pa nazaj v hotel a že zjutraj smo krenili nazaj do Burj Khalife in se povzpeli na razgledno ploščas, veličasten pogled ... 

... Dubai Fountain ob vznožju Burj Khalife ... 

... razgled ... videti je mogoče do 90 kilometrov daleč ... noro ... 

Opoldne smo se odpravili na plažo ... ker je malo pihalo se nismo kopali ... a poležavanje na soncu v zaveterju na plaži v kopalkah sredi februarja vsekakor ni slaba ideja ... kako je prijalo ... pozno popoldne pa so prišli po nas ... čas je bil za puščavski safari ... najprej vožnja skozi mesto do obrobja, tam pa se je odprla pred nami v vsej svoji lepoti ... 

... neskončne sipine ... tako čudovite ... 

... zakaj ti je puščava tako všeč ... ker je tako čista ... 

Puščava ima v sebi nekaj posebnega, vsekakor, za nekaj minut sem sam zakorakal v njene prostranosti, človek bi se tukaj lahko izgubil v trenutknu, vrjetno bom zavedno občudoval domačine, ki se v tem premikajočem pesku vedno znova znajdejo tako dobro, zame je bila puščava vrhunec tega potovanja, nedvomno ... 

Velika terenska vozila so se počasi začela zbirati, in potem se je začelo divjanje po sipinah ... fantastično ... 

... gor in dol po sipinah ... adrenalinsko ...

Ko se je dan prevesil v večer smo prišli do posebnega prostora, sicer umetno narejen ampak kot nekakšen kamp, tukaj nas je pričakal domačin z sokolom ... še ena veličastna žival teh krajev ... 

... sokol ...

Večer ob dobri, sicer silno pikantni hrani v puščavi je bil prav prijeten ... ob klepetu smo sedeli dolgo v noč, še dobro, da smo bili dovolj oblečeni ... v puščavi se ponoči temperature hitro spustijo ... hladno je ... a tako lepo ... 

Naslednje jutro pa v stari del Dubaia, težko je vrjeti, da le nekaj kilometrov od vseh tistih megalomanskih objektov lahko najdeš še pravi stari arabski svet, skupaj s tržnicami in domačini ... najprej klasična tržnica, kjer prodajajo tekstil ... pa obvezna dopoldanska kava in po tem z abro, vodnim taksijem za dobrih 20 evropskih centov preko zaliva ... 

... z abro čez zaliv ...

Domačini abro uporabljajo vsakodnevno, turisti precej manj, a nočemo biti klasični turisti, želimo tudi nekaj bolj pristnih izkušenj. Na drugi strani najprej tržnica začimb, nore vonjave in prijazni domačini, nikoli nas niso videli a sprejeli so nas kot prijatelje, vmes pokušamo datelje pa melono ... vse je tako polnega okusa ... vmes kupiva še terilnik, nekaj časa sem ga že iskal, a vedno je bil ali predrag ali pa lepljen iz več kosov, tukaj pa terilnik v enem kosu za manj kot 10€, ni vrag zraven gre. Na tržnici zlata pa imaš kaj videti, ni kaj reči, izdelki zanimivo skoraj izključno iz klasičnega rumenega zlata v takšni ali drugačni obliki. Popoldne smo spet malo zavili na plažo ... spet poležavat na sonce ... ampak ej saj smo konec koncev na dopustu! Pozno zvečer, ko smo se z grenkobo v grlu zavedli, da je to naš zadnji večer v Dubaiu pa smo odšli na križarjenje po zalivu tako imenovani Dhow Cruise ...

... Dhow Cruise ... 

Dobri dve uri smo križarili po zalivu, vmes večerja in še plesni nastop, nekaj smeha in vsekakor pravi zadnji večer ... Naslednje jutro smo pospravili stvari, zavili še do zadnje "zanimivosti" Mall of the Emirates, nakupovalno središče, ki se ponaša s smučiščem, ki ga imajo urejenega v notranjosti, smučat sicer nismo šli a malo nakupovanja je še ostalo, iskal sem določeno knjigo, nisem je našel, a trčil v drugo, povsem drugačno, prijel sem jo v roke in po prvih nekaj stavkih vedel, da mora z mano. Avtor knjige je trenutni vladar Dubaia, Mohamed Bin Rashid Al Maktum naslov pa My Vision (v prevodu moja vizija) noro, pogled na to kako vladajo, kaj želijo in ja s takšnim vladajem ni vprašanje ali je vizija Dubaia svetla, odgovor je seveda da ... 

... Ski Dubai ... smučišče ...

Skorajda v tišini smo se odpeljali na letališče ... kar čutiti je bilo, da smo si vsi želeli, da bi lahko še ostali, fantastični kraji so bili za nami in res fantastično potovanje, predno smo na letališču predali rent-a-car smo morali dotočiti gorivo, okoli 45 litrov neosvinčenega goriva okoli 15 evrov, smešno nizka cena ni kaj ... na letališču predamo avtomobil in oddamo prtljago, še nekaj čakanja na let in veliki Boeing 777-300 je spet poletel proti Evropi ... na letalu ne malo smeha ... močno opiti anglež je utrujal stevardesi in ob pristanku mu ni bilo prav dosti jasno kaj počne na Dunaju in spraševal je zakaj nismo v Londonu ... no nismo se kaj dosti ukvarjali z njim počakali smo prtljago in se odpravili. Zanimivo, Emirates airlines je imel akcijo, ker smo karte vplačali več kot 90 dni v naprej so nam podarili brezplačno parkiranje, sicer bi za to odšteli kar zajetnih 96€. Pot proti domu je minila v bolj tihem vzdušju, vrjetno smo vsak zase razmišljali o dnevih, ki so bili za nami. Nekaj po polnoči se poslovimo, midva nadaljujeva še v Celje, še skok v priljubljen lokal, pozdravit prijatelje potem pa domov, počitek je bil več kot zaslužen.

Sam lahko zase rečem, da so me Emirati znova očarali, kot še prav vsakič, ko sem prišel tja. Ne bom rekel, da si ne bi mogel predstavljati življenja v tem svetu, je drugačen je poseben a ponuja veliko priložnosti ... kdo ve mogoče pa me pot kdaj zanese tudi tja ... a sedaj so začeli zoreti novi načrti, mislim, da je bilo nekje v sobi v Dubaiu, ko je kar malce iznenada prišel stavek ... a bi šla naslednjo turo v Maroko ... priznam že nekaj časa je v mojih mislim ... lepo bi bilo če bo uspel še en tak trip ... 

Za konec pa pesem, bolj kot pesem je zanimiv posnetek, saj gre za posnete Dubai Fountain, ki tako lepo zapleše ob glasbi ... uživajte!

Sarah Brightman & Andrea Bocelli - Time To Say Goodbye

Sarah:
When I’m alone
I dream on the horizon
and words fail;
yes, I know there is no light
in a room where the sun is absent,
if you are not here with me.
At the windows
show everyone my heart
which you set alight;
enclose within me
the light you
encountered on the street.

Time to say goodbye.
to countries I never
saw and shared with you,
now, yes, I shall experience them.
I’ll go with you
on ships across seas
which, I know,
no, no, exist no longer;
it’s time to say goodbye.

Andrea:
When you are far away
I dream on the horizon
and words fail,
and, yes, I know
that you are with me;
you, my moon, are here with me,
my sun, you are here with me
with me, with me, with me.

Time to say goodbye.
to countries I never
saw and shared with you,
now, yes, I shall experience them.
I’ll go with you
on ships across seas
which, I know,
no, no, exist no longer,

Both:
with you I shall experience them again.
I’ll go with you
on ships across seas
which, I know,
no, no, exist no longer,
with you I shall experience them again.
I’ll go with you.

You and me.

Skok v Februar

Evo, priznam tale objava bi lahko nastala že nekaj dni nazaj pa mi nekako ni uspelo, petek je, končno si lahko rečem, petek, ki sem ga tako dolgo čakal, zadnji delovni dan, jutri še postorim nekaj malenkosti doma potem pa na oddih, zasluženo in pika! Pa gremo kar lepo po vrsti ... najprej kaj se je dogajalo v zadnjih dneh ... 

Ponedeljek je prinesel novo obletnico za moj s.p., še 37 let do pokoja bi lahko rekel :) Ja kar težko je vrjeti, da je že tri leta, od takrat, ko sem odprl svoj s.p. če si na tem mestu dovolim majhno refleksijo, s.p. deluje, ni lahko biti s.p. a vseeno, v zadnjih mesecih je spet s.p. le dopolnitev dejavnosti, čeprav že sedaj vem, da bom moral preko poletja ostati polno zaposlen na s.p.ju saj se pogodba na fakulteti izteče že pred tem pa je vsekakor dobro vedeti, da bo z jesenjo s.p. ostal spet samo za dodatno dejavnost, zelo vrjetno, ga bom celo prekvalificiral v popoldanski s.p. ... skratka pod črto delamo, živimo, to je to :)

Skupaj z s.p. jem sem praznoval tudi sam, tokrat sem se namensko odločil, da ne bo pompa, srečajnje s prijatelji in fešta ja vse to še pride a ponedeljek je bil dan samo zame, zjutraj sem šel na trening spininga, Carles, inštruktor, je pripravil uro na glasbo, ki sem mu jo jaz predlagal, bilo je ... naporno a nepozabno ... ne bom skrival, da sem si želel, da bi bila tam oba, pa ni šlo, bil sem sam a vseeno bilo je tisto pravo za dobro jutro. Nato sem odšel domov, malo počivat in popoldne preživel v stilu vse za dobro počutje, razvajal sem se v wellnesu Idila v Zrečah, spet sam a kaj naj, bilo je vabilo odločitev pa ni bila moja ... ampak težko bi rekel, da mi je bilo ravno hudo ob vsem silnem razvajanju, človek bi si moral to privoščiti večkrat vsekakor!

Zvečer sem poslal preprosto sporočilo nejak prijateljem, takrat in takrat tam in tam, kdor pride pride, kogar ne bo si je sam kriv ... na koncu se nas je zbralo kar lepo število in uspešno smo nazdravili mojemu rojstnemu dnevu ... kar dolgo se je zavleklo ... vmes debate, za katere resnično upam, da stojijo ljudje za tistim kar govorijo, veliko je priložnosti za nadaljevanje, tudi za dodatno delo na s.p.ju a vse to bo potrebno odpeljati od besed k dejanjem. Prav smešno sem se počutil, ko sem sredi večera osebi, ki je sedela zraven napisal sporočilo, a ni šlo drugače, da ji povem to kar želim, ker je bilo že pozno in so bile naslednji dan obveznosti, sva načrt prestavila za ta en dan, a tudi naslednji večer neuspešno, žal.

Torkovo jutro smo začeli s kavo v Celju, enim je bilo prav fino, šli so za cel dan smučat oziroma bordat na Roglo, jaz pa sem se podal v Brežice, izpiti, nekaj kandidatov in kandidatk, večinoma uspešno no nekateri pa bodo morali še malo izpilit svoje znanje in priti ponovno, to je žal to, brez znanja ne gre! Zvečer smo spet načrtovali srečanje, tokrat je praznovala prijateljica, a ko tja do poznega večera ni bilo nobenega duha in sluha o družbi s katero bi se naj dobili je bilo jasno, sneg jih je utruil :)

Sredo sem preživel doma, pripravljal sem prosojnice za predavanja, ki se začno po dopustu, še v četrtek nekaj dela in končno mi je uspelo, pripravil sem vse kar sem načrtoval, tako res lahko grem na ta oddih mirno, kot sem si želel. 

Pa danes? Dopoldne v predavalnici, popoldne za računalnikom, še neke malenkosti, ki bi sicer lahko počakale tudi na po dopustu, a ej če lahko naredim zakaj ne? Sedaj pa podoživljam čas izpred 4 let, takrat sem z navdušenjem spremljal otvoritev olimpijskih iger v Vancouvru, vstajal sredi noči, da sem vse to spremljal, ja Vancouver bo vedno ostal zapisan v mojem srcu kot nekaj posebnega ... danes se začenjajo igre, naslednje olimpijske igre, tokrat vso srečo organizatorjem in še posebej našim tekmovalcem v Sochiju v Rusiji, fantje in dekleta, ki tekmujete, sporočilo za vas, že danes smo ponosni na vas, pridite domov še s kakšno medaljo in še toliko bolj bomo ponosni, a tudi če pridete brez, tekmujte s srcem, to je vse kar želimo od vas ...

Ja, pa naj bo, danes pesem, nasmešek mi je pripeljala na obraz, v ponedeljek zjutraj, na dan, ko sem obrnil list v novo desetletje, na dan, ko sem čisto po tiho, brez velikega pompa a povsem prijetno dopolnil 30 let ... pa s tako pomenljivim besedilom ... naj bo ... za vas ... mi pa se beremo spet po dopustu!

Alphaville – Forever Young

Let's dance in style, lets dance for a while
Heaven can wait we're only watching the skies
Hoping for the best but expecting the worst
Are you going to drop the bomb or not?
Let us die young or let us live forever
We don't have the power but we never say never
Sitting in a sandpit, life is a short trip
The music's for the sad men
Can you imagine when this race is won
Turn our golden faces into the sun
Praising our leaders we're getting in tune
The music's played by the madman

Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever, forever forever
Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever
Forever young

Some are like water, some are like the heat
Some are a melody and some are the beat
Sooner or later they all will be gone
Why don't they stay young
It's so hard to get old without a cause
I don't want to perish like a fading horse
Youth is like diamonds in the sun
And diamonds are forever
So many adventures couldn't happen today
So many songs we forgot to play
So many dreams are swinging out of the blue
We let them come true

Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever, forever forever
Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever forever forever
Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever, forever forever
Forever young, i want to be forever

O tem in onem kar se je dogajalo v januarju

Na trenutke se zdi, kot da je bilo včeraj novo leto, a pogled na koledar jasno pove, da se bo že čez nekaj dni začel nov mesec, januar je minil s svetlobno hitrostjo. Brez pompa vstop v novo leto, pa iskreno je prav prijalo, še prvega januarja prijetno druženje s prijatelji ob igri Katan in večer se je kar malo zavlekel, težke oči naslednje jutro a ni bilo izbire, potrebno je bilo na delo, še dobro, da uživam v svojem delu tako mi je bilo lažje ... prva dva tedna meseca sta minila v izvedbi zadnjega dela predavanj na Fakulteti za Turizem v Brežicah, vse se je pravzaprav odvilo zelo hitro, a v prav vsakem predavanju sem užival. Skupina na visokošolskem študiju je bila zagotovo bolj homogena, a manj aktivna, med tem, ko je skupina na univerzitetnem študiju bila bolj aktivna a manj homogena kot celota. Ne morem reči, da sem se bolje ujel z enimi ali drugimi, iskreno pa lahko priznam, da so mi oboji prirasli k srcu, saj so bili zelo zagreti za delo in so ga tudi uspešno opravljali, ne dvomim, da če bodo zagreti tako tudi naprej bodo tudi v življenju lahko zelo uspešni. 

Zadnjo uro zadnjih predavanj smo izkoristili še za predrok in sedaj, ko so rezultati že znani lahko mirno rečem, da sem zadovoljen s tem kar so pokazali, večina jih je bila uspešnih, nekateri pa vrjamem, da vedo kje so bile napake in pomanjkljivosti in bodo to tudi uspešno odpravili do naslednjič. Ker sem jim že tekom predavanj, ko so me enkrat povabili na kavo obljubil, da bomo to naredili, ko končajo smo to tudi naredili in prav prijetno je bilo, drugače je klepetati v sproščenem vzdušju ob koncu tega dela lahko rečem le eno, upam da so se tudi oni naučili toliko od mene kot sem se jaz naučil od njih, ja res je vse življene se učimo. 

Med vsem tem se je začel tudi novi semester v Celju, predmet, ki sva ga lani s sodelavcem zasnovala, letos vodim povsem sam, izbirni predmet študije poslovnih primerov, kompleksen predmet, ki zahteva veliko razmišljanja in povezovanja znanja, ki so ga študentje osvojili preko celotnega študija, velikokrat se sicer generirajo ideje, ki so ali preveč futuristične in v realnem svetu neizvedljive, ali pa preveč tavtološke in splošne, v realnem poslovnem svetu je seveda vedno potreba najti tisto pravo kombinacijo inovativne poslovne ideje, ki pa mora biti seveda tudi izvedljiva v praksi in z omejitvami, ki obstajajo. Vsekakor bo naslednjih nekaj tednov zanimivih ob tem predmetu. 

Istočasno pripravljam še prosojnice za zadnji letošnji predmet, najprej sem mislil, da se bo izvedba začela šele konec marca, sedaj pa je prestavljena na začetek marca, tako da dela pravzaprav ne zmanjka. Vikend, ki je minil je prinesel prvi letošnji sneg, nekateri seveda navdušeni kot radio si kar pojejo ob tem, drugim pa nam je pač vseeno kot za lanski sneg :) soboto in nedeljo smo preživeli na Golteh, z "manjšo" zamudo proslavili Majhenov rojstni dan, kratko a sladko. 

Dnevi do konca meseca bodo razpeti med predavalnico in računalnikom, kjer bodo nastajale prosojnice za naslednji set predavanj, še malo moram stisniti zobe, potem sledi končno krajši dopust, res ga že komaj čakam ...

Pesem za danes? Pa naj bo, zjutraj se je zavrtela na radiu pa nekako ostala v mislih skozi cel dan ... glede na to da je besedilo v pesmi vidno samo naslov ... Green Day - Time of your life!

Do naslednjič ... namaste!

Obračun leta 2013

Spet se je poslovilo še eno leto, 2014 sem po precej letih pričakal doma, težko bi sicer rekel, da nisem delal a vseeno, lepo je biti doma ... sedaj pa pregled po mesecih, kaj se je dogajalo v letu 2013 ...

Januar ... mesec za katerega bi lahko rekel, da je bil tako ali drugače športno obarvan, po več letih sem se končno spet spravil migati in tako dobro je delo, razveseljevala nas je tudi Tina Maze s svojimi uspehi, med vsem pa je prišla še pošta, sprejet članek je pomenil premagano zadnjo oviro na poti k uspešnemu zaključku študija ... zdu se, da je tale pesem kar prava izbira ... Tina Maze - My way is my decision ...

Februar ... mesec je bil zaznamovan s precej specifičnim praznovanjem rojstnega dne, a ne prav nič mi še danes ni žal, da je bilo tako, drugi del meseca pa delo na fakulteti in seveda priprave na zagovor ... pesem pa tale ... Survivor - Eye Of The Tiger ...

Marec ... mesec je prinesel najprej kratek a sladek oddih v Istri, neskončni kilometri na kolesu, v odličnem vremenu in najboljši družbi, točno to kar sem potreboval pred koncem meseca, ki je spet prinesel prelomnico, po 2007 dneh podiplomskega študija sem uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo ... pesem, ki je spremljala predvsem tisti dan za katerega sem hvaležen vsem, ki so bili ob meni pa ... Ill Divo & Celine Dion - I Believe In You ...

April ... mi je če bi pogledal le blog pobegnil, no ni bilo čisto tako, malo sem uspel zadihati po napornem marcu, si vzeti nekaj časa čisto zase, in na koncu meseca seveda tradicionalno na vodenje spet "moja" Katalonija ... in tam vedno znova srečam to fantastično pesem ... Freddie Mercury & Montserrat Caballe - Barcelona ...

Maj ... je bil v znamenju branja, končno sem spet lahko začel brati knjige, ki niso bile le vezane na študij, tako dobro je delo, priznam mesec sem si vzel precej lahkotno in še kako mi je prijalo ... vmes še prvi skok na morje, za dan na sonce, fantastično ... na koncu meseca pa noro srečanje prijateljev revije Vzajemnost v Gradacu, če bi bilo le vreme boljše ... a družba je bila dobra ... in spet ti nori dalmatinski ritmi ... Klapa Maslina - Da te mogu pismom zvati ...

Junij ... mesec, ki je bil zelo poseben, zelo aktiven, čeprav sem na koncu maraton Franja odvozil sam je bila to vsekakor zanimiva izkušnja, ki jo želim še ponoviti, pa proti koncu meseca nor maraton, najprej Španija, čisto drugačna, nora nepozabna, takšna, kot bi si želel, da bi bila še katera a ne vem če bo ... takoj po povratku pa na konferenco v Opatijo, pa vmes v Piran ... po dolgem času sem spet spoznal kako lepa je obala pri nas ... pesem ... St. Elmo's Fire - Man in Motion ...

Julij ... ne vem kdaj sem nazadnje šel prav na dopust na Hrvaško obalo, začetek meseca v dobri družbi za nekaj dni s Fordyem v Bale, veliko smeha ob ribah in sproščeno poležavanje na plaži ... simple but nice ... konec meseca večinoma doma, nekaj branja, pa zanimiv rojstni dan ... pesem ... Jose Carreras & Sarah Brightman - Amigos para siempre ...

Avgust ... ležerno, vroče, doma v Celju, veliko branja, kolesarjenja, teka, končno sem našel tudi takšno športno uro, kot sem si jo želel, Sunnto Quest Running pack še danes odlično deluje, konec meseca v Ljubljani, bolj za moralno podporo med tem, ko sem jaz pripravljal prosojnice za jesenska predavanja ... pesem ... no mix pa tale ... 

September ... je bil zaznamovan z Eurobasketom, začetek meseca še nekaj dni v Ljubljani ... potem večinoma doma ... sredi meseca skok v Španijo, pred koncem meseca pa noro dobra trgatev v pravi družbi, lepo je bilo ... pesem ... tista, ki jo vedno mrmram na poti iz vodenja, ... Pop Design - Prihajam domov ...

Oktober ... vsega skupaj sem v Sloveniji prespal le pičlih 8 noči, ogromno vodenj, najprej 3 x Dalmacija, od tega enkrat prekleto naporna, zaradi okvare avtobusa, izčrpan sem bil, potem še dolga Španija ... ja naporn mesec vsekakor ... mesec v Dalmaciji pa zaznamovala pesem ... skoraj tako sem se tudi že počutil ... Mladen Grdović - Dalmatinac sam ...

November ... mesec sem bolj ali manj preživel v predavalnici, novo študijsko leto se je krepko začelo in potrebno je bilo poprijeti za delo, veliko dela, vmes še nekaj trenutkov tudi zase in svoje aktivnosti, včasih sem se počutil nekoliko "prazno" a mesec je kar hitro minil ... pesem ... Adi Smolar - Je treba delat ...

December ... mislil, sem, da bo mesec, ko si bom lahko malo spočil, no daleč od tega, med zadnjimi vajami, ko sem z veseljem pogledal na koledar in si rekel no sedaj pa mesec dni na easy je zavibriral telefon, klic in prošnja naj vskočim in odpredavam predmet v Brežicah, vedel sem, da zmorem, in začela se je bitka, v le 6 dneh sem moral dodatno pripraviti gradivo in začeti, super skupini sta, tudi kolektiv je odličen in nepozabno smo proslavili zaključek leta z njimi ... konec leta sem preživel delovno, ne nisem bil na vodenjih, bil sem doma za računalnikom in garal ... vstop v novo leto pa nič posebnega ... a mesec je zaznamovan s pesmijo, ki mi je pomagala skozi vso delo ... spet brez besedila a neskončno dober instrumental ...

Plusi leta:
+ uspešno zaključen doktorski študij ...
+ promocija v naziv docent ...
+ veliko branja in osebne rasti ...

Minusi leta:
- brez vsaj enega dolgega potovanja, tistega zase, za dušo ...

Splošna ocena leta: (skoraj) odlično (-5) :) ali za vse tiste na faksu (skoraj) odlično (-10) :-)

Leto, ki se je poslovilo je bilo v mnogih pogledih zelo naporno, v veliko pogledih tudi zelo uspešno, veliko pa je ostalo tudi še neizrečenega ...

Novoletna zaobljuba:

Bo letos le ena ... naredil si bom leto 2014 še boljše kot je bilo leto 2013!

Obračun opravljen ... kaj dodati ... grem naprej ... v leto 2014, ki bo leto novih potovanj, novih spoznanj in novih korakov ... majhnih a pomembnih ...

Namaste prijatelji!

Mitja

Čas za zadnjo objavo 2013

Blog zanemarjam, presneto res je priznam! Tole je "šele" 17 objava v tem letu, seveda zadnja, najmanj do sedaj, daleč od 45 objav, ki sem jih spravil skupaj v letu 2010 a vseeno. Kaj se dogaja, lahko bi rekel, da se utaplajm v delu, pa se pri tem ne bi prav dosti zlagal. Nekaj minut nazaj sem shranil končno verzijo poglavja za monografijo, ki je v pripravi, spet sem praktično cel dan preživel pred računalnikom, tipkal, spravljal skupaj svoje misli, svoje poglede, zdi se, da zadnje čase če ne tičim v predavalnici pa sem za računalnikom pišem. Vem to je pot, ki sem si jo sam izbral, nekako pridejo sedaj na misel besede, ki mi jih je namenil član komisije ob zagovoru doktorske disertacije, ko je po uspešnem zagovoru rekel, zdaj ste izpolnili prvi cilj, sedaj se vaše delo na akademski karieri šele začne, ja še kako prav je imel ... zadnji mesec in pol je bil prežet z delom. Sicer je vse prav lepo kazalo, da bom čas nekje med sredino decembra in sredino januarja preživel nekoliko bolj brezskrbno, pa se je obrnilo drugače, malce po naključju sem padel v dodatna predavanja v Brežicah, na Fakulteti za turizem sem moral zaradi odsotnosti nosilca predmeta vskočiti na hitro in začeti s predavanji na predmetu razvoj kadrov, še dobro, da je to tematika, ki jo imam neskončno rad, kjer se tudi lahko rečem, da počutim domače. Sicer ne bom lagal in rekel, da je enostavno, saj bom med sredino decembra in sredino januarja opravil kar 90 pedagoških ur, kar je z eno besedo ogromno, običajno so takšna predavanja raztegnjena vsaj preko dveh mesecev, tokrat pa zaradi slučaja stisnjena v le nekaj tednov. A ne, nikakor se ne pritožujem, zabavno je in obe skupini študentov sta prav prijetni, le vožnja v Brežice in nazaj je po relativno slabi cesti včasih kar precej utrujajoča. No poleg predavanj moram omeniti še dejstvo, da me je mlad in energičen kolektiv v Brežicah v zelo kratekm času nekako kar sprejel za "svojega" super skupina ljudi, ki lahko zadevo zapelje v pravo smer so in ko smo se srečali na novoletni zabavi je bilo prav prijetno, najprej seveda uradni del z akademskim zborom in podobno, potem slavnostna večerja nato pa smo najprej obiskali še študente v bližnjem mladinskem centru in se nato odpravili na svojo zabavo. No in ko je okoli druge ure zjutraj zadeva počasi že začela izkazovati znake zamiranja so nas presenetili študenti, ki so prišli obiskat nas in nam zapeli, nekaj časa smo preživeli skupaj, večina jih je kmalu nadaljevala po svoje peščica pa jih je ostala z nami vse tja do zgodnjega jutra, nekaj čez šesto je bila ura, ko smo končno zlezli v postelje. Naslednje jutro, ko smo ob desetih že sedeli na sestanku je bilo kar precej hudomušnih pogledov in nasmehov, super žur je bil res. 

Vmes se je zgodil še en praznični Dunaj, po nekaj letih sem spet peljal skupino v Avstrijsko prestolnico, lani sem jo obiskal zasebno, še vedno lahko rečem, da je v predbožičnem času ena najlepše okrašenih prestolnic v bližini, ki vsekakor obiskovalcu nudi marsikaj zanimivega, to vodenje je bilo na nek način drugačno, drugačno v vsaj dveh pogledih, takrat sem že vedel, da je to zadnje vodenje v letu 2013, ki je bilo z vodniškega pogleda bolj povprečno a več o tem mogoče v obračunu leta, ja tudi za leto 2013 bom naredil obračun kot sem ga pretekla leta a ej, ni se še izteklo! Drugačno pa je bilo to vodenje tudi zato, ker sem po dolgem času spet bil v družbi starega prijatelja, pravzaprav bi ga lahko imenoval kar mentorja Gregorja, ki me je pred sedaj več kot desetletjem vpeljlal v svet turizma, za vso znanje in izkušnje, ki jih je delil z menoj sem mu še danes hvaležen! Sicer sem upal, da se bom zasebno vrnil na Dunaj letos še enkrat a ni uspelo, časa enostavno ni bilo pa čeprav bi si še kako želel! 

Zadnji dnevi med božičem in današnjim dnem so bili namenjeni predvsem delu za službo, uredil sem prosojnice za predavanja, ki jih začnem sredi januarja, pa spisal poglavje za monografijo in pripravil tudi osnutek za raziskavo, ki bo upam, da stekla še januarja. Skratka delovno, čeprav po 10 letih praznujem novo leto doma bo to čisto enostaven večer, skok v novo leto mi mogoče prav zaradi tega, ker sem ga toliko let preživel na poti ne pomeni prav veliko, no vsem tistim, ki boste to prebrali še pred iztekom leta, pa seveda tudi tistim, ki boste prebrali kasneje pa želim vse dobro v letu, ki prihaja! 

Ne besedila ni, lahko pa kliknete TUKAJ in povezava vas bo peljala na simpatičen instrumentalen komad, ob katerem sem veliko uspel narediti v zadnjih dneh iztekajočega leta!

Namaste vsem skupaj!

O tem in onem a predvsem o dnevih na poti

Na zadnje, ko sem pisal se je iztekal september, zdaj pa smo že tako rekoč pri sredini novembra, kam je šel čas, prehitro je minil, to vsekakor, veliko se je dogajalo, a vedno bolj in bolj se sprašujem ali je blog sploh še smiselno nadaljevati? Vrjetno ga bom počasi zaprl, bil je del nečesa, del mene, del življenja ... a mogoče je čas, da grem naprej in pustim vse to samo še za spomin ... bom videl ...

Torej, kaj se je dogajalo? Prve tri vikende v oktobru sem preživel na poti, v Dalmaciji, rad imam tiste konce, tudi rad se vedno znova vračam in ne kljub divjemu ritmu mi ni bilo težko. Prvi vikend je bil specifičen, sam sem bil s skupino, najprej na Hvaru potem še v dolini reke Neretve, če bi sedaj rekel, da se prav dobro spomnim kakšna je bila skupina bi se zlagal, glede na to, da si nisem zapomnil prav nič posebnega je bilo vrjetno vse skupaj nekje v zlati sredini, ja spomnim se le tega, da smo imeli na Hvaru dež, toliko o "sunčanem Hvaru" a :) Druga skupina je bila spet drugačna, na pot sva krenila dva avtobusa, na istem programu, spet sem se vrnil v Sarajevo, tako fantastično mesto je, večkrat bi moral tja, ne samo takole oktobra občasno, vem da sem to nekje na tem blogu že zapisal, da se bom enkrat vrnil poleti, letos mi spet ni uspelo, mogoče naslednje leto, kdo ve. Pot je bila prijetna, skupina prav tako, program je sedaj prirejen tudi tako, da ni več neskončnega dirjanja, vse gre lepo počasi tako, kot bi v turizmu moralo iti vedno. V drugem delu poti smo seveda zavili še v dolino reke Neretve, spet nazaj k prijaznim domačinom, če sem bil prvi vikend sam, smo ta drugi vikend imeli pravzaprav največjo norijo, veliko potnikov, veliko vodnikov, z vodniškega stališča bom priznal, da bi si mogoče želel koga drugega tam zraven ob sebi kot vodnika ampak mislim, da smo zadevo povsem solidno izpeljali. Skupina je bila luštna, veliko smo se smejali in se dobro ujeli, a priznam prav odgovarjalo mi je, ko sem še med vodenjem izvedel, da se naslednji teden vračam preko Hvara, ljubim Sarajevo a vedel sem, da je tisti program še bolj lahkoten ... no vsaj tako sem mislil, če bi takrat vedel kaj se bo točno dogajalo na poti čez teden dni, bi vrjetno rekel, da me ne spraviš na pot za noben denar. Vrjetno bi se še kdo strinjal, da je bil tisti petek zaklet, krenili smo iz Celja proti Ljubljani naprej Novemu mestu in počivališču Grič, voznik je opazil, da nekaj ni povsem ok z gumo na avtobusu, saj mu je občasno potreslo volan, ni bilo videti preveč hudo in v pogovoru sva se strinjala, da bo v Splitu, ko čakamo na trajekt skočil do vulkanizerja da pogleda obtežitev gume. Na počivališču Grič smo komaj dobro speljali, ko je spredni konec avtobusa "padel" na tla, sprednja desna pnevmatika pa je bila v hipu prazna. V tistem trenutku sem pomislil le eno, samo slepa sreča, da se je zgodilo zdaj in tu in ne na cesti pri hitrosti 100 kilometrov na uro, če bi se zgodilo takrat bi bila zadeva precej drugačna, vrjetno bi nas razmetalo po cesti in kdo ve, mogoče me danes niti ne bi bilo več tukaj, da to pišem. Ko smo ugotovili, da se napake ne bo dalo hitro odpraviti, sem začel vrteti telefone, na agenicji so dokaj hitro našli nadomestni avtobus, problem je bil le v tem, da smo morali nanj precej čakati, saj je prišel od daleč. Nemalo slabe volje je bilo seveda zato pri gostih, nekateri so sprejeli zadevo z razumevanjem, nekateri s slabo voljo, a najbolj pa se mi zdi podlo, da so nekateri pred mano igrali razumevanje, za mojim hrbtom pa klicali na okoli in izvajali psihični pritisk na sodelavce v pisarnah. Mislim, da je zadeva jasna, ko pride do neprijetne situacije je potrebno ohraniti mirno kri in poiskati najboljšo rešitev, vse to pa seveda vzame nekaj časa, ampak to očitno vsem ni čisto jasno! Pot smo nadaljevali dobre 3,5 ure kasneje, to da smo zamudili trajekt v Splitu je bilo jasno, iskali smo alternativo, slabih 100 km dodatne vožnje ob obali navzdol in dobrih 50 po Hvaru nazaj je bila edina rešitev. Lovili smo trajekt, ob 17.15 bi moral izplitu, še danes mi ni povsem jasno kako je Cvetu uspelo, da je preprosil kapitana, da je trajekt čakal le nas, čakal nas je celih 10 minut če ne še kakšno več. A ujeli smo ga. Preostanek poti je z večino potnikov minil povsem mirno, tudi vzdušje se je izboljšalo, nekateri pa so seveda imeli dolge nosove vseskozi in jim nič ni bilo prav, a očitno je da nekaterih res nikoli ne moreš zadovoljiti. Po tretjem vikendu na poti, ko je bila ta zadnja tretja pot še tako "zajebana" sem bil resnično utrujen, privlekel sem se domov in vse kar sem želel je bilo le spati ... a preveč je bilo obveznosti, tako na faksu kot doma, že čez nekaj dni me je čakala nova pot. 

Že nekaj dni kasneje sem spet sedel na avtobusu, tokrat v Katalonijo, vesel sem bil, da se spet vračam tja, kjer se vedno tako dobro počutim, tokrat so me čakale dve skupine, vedel sem da bo predvsem na dan menjave zelo pestro. Prva skupina je bila super, prijetni, takoj smo se dobro ujeli in vse dni je bilo perfektno, tudi vreme nam je neskončno dobro služilo. Na 30.10. je prišel dan menjave, že zjutraj pred zajtrkom, sem odhitel v Barcelono po novo skupino, Igor je ta čas prevzel moje in šel z njimi v bližnjo Tosso. Jaz sem na letališču med tem urejal vse potrebno za prihod 180 novih potnikov, nemalo težav je bilo s tem, da so nekajkrat spremenili kraj kjer bo letalo, najprej stari terminal, potem novi, pa spet stari in na koncu novi ... še dva vodnika sta prišla s skupino, jaz sem prevzel svoj del onadva pa sta se ukvarjala s svojimi, ne vem sicer kaj ni jasno, če nekomu rečeš tvoj bus je številka 2 stoji tam in tam, tvoj bus je številka 3 stoji tam in tam, ne vem kako jima je uspelo se zamenjati a konec koncev je to njun problem ne moj. Nova skupina ni bila tako sproščena kot prva, sploh nekateri so bili silno zadržani, a po dnevu ali dveh se je zadeva nekako stabilizirala. Čez dan smo naredili prve oglede, pozno popoldne pa sem svojo prejšnjo skupino popeljal še na letališče, od koder so leteli domov. Prijetno slovo je bilo, a dan je bil dolg in prekleto utrujen sem zvečer kar padel v posteljo. Naslednje dni smo preživeli v Kataloniji, kljub vsakodnevnemu delu sem uspel najti tudi nekaj trenutkov zase, tistih trenutkov, ko malo zatavaš po svoje, sedeš na klop ali obalo s skodelico kave v roki in enostavno gledaš v daljavo, tako prijetno je bilo. Povratek domov je minil mirno, po tem, ko sem moral malo vztrajati pri tem, da določene kombinacije pač ne gredo se je tudi sodelavec sprijaznil s tem, da imam na nek način prav. 

V 30 dneh sem preživel na poti 22 dni, le 8 dni sem preživel doma, naporn mesec je bil in ja mogoče je sedaj bolj jasno zakaj nisem imel časa pisati kajne? 

Pa zadnjih nekaj dni kar sem doma? Polno zaseden sem v predavalnici, november je najbolj zaseden mesec in tako mi ostaja pravzaprav zelo malo časa za kaj drugega kot sprotno delo v službi, naj se sliši smešno glede na to koliko sem prepotoval, če rečem, da bi si želel spet nekam na pot, tokrat drugače, zase, za dušo, v mesecu dni sem naredil približno 9000 kilometrov, a vseeno me vleče ... na pot ... tudi to se je v zadnjih dneh premaknilo, vse bolj realna je pot za dušo sredi zime na toplo ... karte so kupljene ... ostalo še pride ... upam le, da bo takrat tudi čas za pravi oddih!

Ne danes ne bo pesmi, ne bo slike, bo misel ... dobro se vrača z dobrim, slabo s slabim ... naj vam dnevi, ki prihajajo prinesejo čimveč dobrega!

Namaste!