O tem in onem a predvsem o dnevih na poti

Na zadnje, ko sem pisal se je iztekal september, zdaj pa smo že tako rekoč pri sredini novembra, kam je šel čas, prehitro je minil, to vsekakor, veliko se je dogajalo, a vedno bolj in bolj se sprašujem ali je blog sploh še smiselno nadaljevati? Vrjetno ga bom počasi zaprl, bil je del nečesa, del mene, del življenja ... a mogoče je čas, da grem naprej in pustim vse to samo še za spomin ... bom videl ...

Torej, kaj se je dogajalo? Prve tri vikende v oktobru sem preživel na poti, v Dalmaciji, rad imam tiste konce, tudi rad se vedno znova vračam in ne kljub divjemu ritmu mi ni bilo težko. Prvi vikend je bil specifičen, sam sem bil s skupino, najprej na Hvaru potem še v dolini reke Neretve, če bi sedaj rekel, da se prav dobro spomnim kakšna je bila skupina bi se zlagal, glede na to, da si nisem zapomnil prav nič posebnega je bilo vrjetno vse skupaj nekje v zlati sredini, ja spomnim se le tega, da smo imeli na Hvaru dež, toliko o "sunčanem Hvaru" a :) Druga skupina je bila spet drugačna, na pot sva krenila dva avtobusa, na istem programu, spet sem se vrnil v Sarajevo, tako fantastično mesto je, večkrat bi moral tja, ne samo takole oktobra občasno, vem da sem to nekje na tem blogu že zapisal, da se bom enkrat vrnil poleti, letos mi spet ni uspelo, mogoče naslednje leto, kdo ve. Pot je bila prijetna, skupina prav tako, program je sedaj prirejen tudi tako, da ni več neskončnega dirjanja, vse gre lepo počasi tako, kot bi v turizmu moralo iti vedno. V drugem delu poti smo seveda zavili še v dolino reke Neretve, spet nazaj k prijaznim domačinom, če sem bil prvi vikend sam, smo ta drugi vikend imeli pravzaprav največjo norijo, veliko potnikov, veliko vodnikov, z vodniškega stališča bom priznal, da bi si mogoče želel koga drugega tam zraven ob sebi kot vodnika ampak mislim, da smo zadevo povsem solidno izpeljali. Skupina je bila luštna, veliko smo se smejali in se dobro ujeli, a priznam prav odgovarjalo mi je, ko sem še med vodenjem izvedel, da se naslednji teden vračam preko Hvara, ljubim Sarajevo a vedel sem, da je tisti program še bolj lahkoten ... no vsaj tako sem mislil, če bi takrat vedel kaj se bo točno dogajalo na poti čez teden dni, bi vrjetno rekel, da me ne spraviš na pot za noben denar. Vrjetno bi se še kdo strinjal, da je bil tisti petek zaklet, krenili smo iz Celja proti Ljubljani naprej Novemu mestu in počivališču Grič, voznik je opazil, da nekaj ni povsem ok z gumo na avtobusu, saj mu je občasno potreslo volan, ni bilo videti preveč hudo in v pogovoru sva se strinjala, da bo v Splitu, ko čakamo na trajekt skočil do vulkanizerja da pogleda obtežitev gume. Na počivališču Grič smo komaj dobro speljali, ko je spredni konec avtobusa "padel" na tla, sprednja desna pnevmatika pa je bila v hipu prazna. V tistem trenutku sem pomislil le eno, samo slepa sreča, da se je zgodilo zdaj in tu in ne na cesti pri hitrosti 100 kilometrov na uro, če bi se zgodilo takrat bi bila zadeva precej drugačna, vrjetno bi nas razmetalo po cesti in kdo ve, mogoče me danes niti ne bi bilo več tukaj, da to pišem. Ko smo ugotovili, da se napake ne bo dalo hitro odpraviti, sem začel vrteti telefone, na agenicji so dokaj hitro našli nadomestni avtobus, problem je bil le v tem, da smo morali nanj precej čakati, saj je prišel od daleč. Nemalo slabe volje je bilo seveda zato pri gostih, nekateri so sprejeli zadevo z razumevanjem, nekateri s slabo voljo, a najbolj pa se mi zdi podlo, da so nekateri pred mano igrali razumevanje, za mojim hrbtom pa klicali na okoli in izvajali psihični pritisk na sodelavce v pisarnah. Mislim, da je zadeva jasna, ko pride do neprijetne situacije je potrebno ohraniti mirno kri in poiskati najboljšo rešitev, vse to pa seveda vzame nekaj časa, ampak to očitno vsem ni čisto jasno! Pot smo nadaljevali dobre 3,5 ure kasneje, to da smo zamudili trajekt v Splitu je bilo jasno, iskali smo alternativo, slabih 100 km dodatne vožnje ob obali navzdol in dobrih 50 po Hvaru nazaj je bila edina rešitev. Lovili smo trajekt, ob 17.15 bi moral izplitu, še danes mi ni povsem jasno kako je Cvetu uspelo, da je preprosil kapitana, da je trajekt čakal le nas, čakal nas je celih 10 minut če ne še kakšno več. A ujeli smo ga. Preostanek poti je z večino potnikov minil povsem mirno, tudi vzdušje se je izboljšalo, nekateri pa so seveda imeli dolge nosove vseskozi in jim nič ni bilo prav, a očitno je da nekaterih res nikoli ne moreš zadovoljiti. Po tretjem vikendu na poti, ko je bila ta zadnja tretja pot še tako "zajebana" sem bil resnično utrujen, privlekel sem se domov in vse kar sem želel je bilo le spati ... a preveč je bilo obveznosti, tako na faksu kot doma, že čez nekaj dni me je čakala nova pot. 

Že nekaj dni kasneje sem spet sedel na avtobusu, tokrat v Katalonijo, vesel sem bil, da se spet vračam tja, kjer se vedno tako dobro počutim, tokrat so me čakale dve skupine, vedel sem da bo predvsem na dan menjave zelo pestro. Prva skupina je bila super, prijetni, takoj smo se dobro ujeli in vse dni je bilo perfektno, tudi vreme nam je neskončno dobro služilo. Na 30.10. je prišel dan menjave, že zjutraj pred zajtrkom, sem odhitel v Barcelono po novo skupino, Igor je ta čas prevzel moje in šel z njimi v bližnjo Tosso. Jaz sem na letališču med tem urejal vse potrebno za prihod 180 novih potnikov, nemalo težav je bilo s tem, da so nekajkrat spremenili kraj kjer bo letalo, najprej stari terminal, potem novi, pa spet stari in na koncu novi ... še dva vodnika sta prišla s skupino, jaz sem prevzel svoj del onadva pa sta se ukvarjala s svojimi, ne vem sicer kaj ni jasno, če nekomu rečeš tvoj bus je številka 2 stoji tam in tam, tvoj bus je številka 3 stoji tam in tam, ne vem kako jima je uspelo se zamenjati a konec koncev je to njun problem ne moj. Nova skupina ni bila tako sproščena kot prva, sploh nekateri so bili silno zadržani, a po dnevu ali dveh se je zadeva nekako stabilizirala. Čez dan smo naredili prve oglede, pozno popoldne pa sem svojo prejšnjo skupino popeljal še na letališče, od koder so leteli domov. Prijetno slovo je bilo, a dan je bil dolg in prekleto utrujen sem zvečer kar padel v posteljo. Naslednje dni smo preživeli v Kataloniji, kljub vsakodnevnemu delu sem uspel najti tudi nekaj trenutkov zase, tistih trenutkov, ko malo zatavaš po svoje, sedeš na klop ali obalo s skodelico kave v roki in enostavno gledaš v daljavo, tako prijetno je bilo. Povratek domov je minil mirno, po tem, ko sem moral malo vztrajati pri tem, da določene kombinacije pač ne gredo se je tudi sodelavec sprijaznil s tem, da imam na nek način prav. 

V 30 dneh sem preživel na poti 22 dni, le 8 dni sem preživel doma, naporn mesec je bil in ja mogoče je sedaj bolj jasno zakaj nisem imel časa pisati kajne? 

Pa zadnjih nekaj dni kar sem doma? Polno zaseden sem v predavalnici, november je najbolj zaseden mesec in tako mi ostaja pravzaprav zelo malo časa za kaj drugega kot sprotno delo v službi, naj se sliši smešno glede na to koliko sem prepotoval, če rečem, da bi si želel spet nekam na pot, tokrat drugače, zase, za dušo, v mesecu dni sem naredil približno 9000 kilometrov, a vseeno me vleče ... na pot ... tudi to se je v zadnjih dneh premaknilo, vse bolj realna je pot za dušo sredi zime na toplo ... karte so kupljene ... ostalo še pride ... upam le, da bo takrat tudi čas za pravi oddih!

Ne danes ne bo pesmi, ne bo slike, bo misel ... dobro se vrača z dobrim, slabo s slabim ... naj vam dnevi, ki prihajajo prinesejo čimveč dobrega!

Namaste!