Ko sanje postanejo resničnost ...

Danes živim sanje, no pravzaprav jih bom živel jutri, pa čeprav že nekaj dni vem ... Jutri me čaka vpis na magistrski študij, Menedžment kadrov in delovnih razmerji na Fakulteti za Družbene vede ... že približno dve leti nazaj sem se odločil, da želim nadaljevati s podiplomskim študijem in če bom le uspel se podati v akademske vode ... prvi korak je za menoj, podal sem prijavo in med 38 prijavljenimi dosegelj dovolj za sprejem med 25 srečnežev, ki bomo letos začeli s študijem na tej smeri ... danes sem poln navdušenja pripravljal vse potrebne papirje, pa si ogledoval urnik in izbiral med predmeti, ki jih bom poslušal. Prav zanimivo mi je kako se veselim ponovnega sedenja na predavanjih in ja čeprav zveni čudno veselim se tudi ponovnega učenja za izpite ... seveda ker vem, da je to zame tisto kar si želim ... sledim sanjam in prav je tako ... vesel sem, da mi je uspelo, sedaj je pred menoj nov izziv, nova pot po kateri bom hodil, novi ljudje, ki jih bom na tej poti spoznal.

Ob temle sem se spomnil na stavek, ki mi bo zavedno ostal v srcu: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan." Mogoče kdo od malo mlajših nebo vedel točno iz čigavih ust in kdaj je prišel, a večina se zagotovo spomni ... Danes jaz živim sanje!

Do naslednjič ... Namaste!

... Španija po Španiji ...

Vrnitev ... včasih težka ... včasih komaj pričakovana ... vedno ... lepa ...

Včeraj enostavno ni bilo energije za pisanje, po 26 urah na avtobusu sem se končno spet znašel doma ... drugi dve skupini maturantov sta bili posebni ... drugačni ... prva težka, naporna, neodgovorna ... povzročila kar nekaj težav ampak smo nekako speljali, druga ki je priletela pa zabavna, odkrita, prisrčna ... skratka obe posebni in obe za trajno zapisani v spomin ...

Sedaj me čaka nekaj dni počitka ... a ne veliko ... že konec tedna se vračam ... vračam nazaj v Katalonijo ... v Barcelono ... v mesto, ki me vsakič znova očara ... v mesto ki ga ljubim ... vsekakor pa se prej še kaj javim ...

Namaste!

... 30 ur ...

Prvi del Španije je za mano ... 140 dijakinj in dijakov iz Srednje Ekonomske Šole Kranj smo skupaj s še tremi sodelavci popeljali v Španijo ... bilo je naporno a lepo ... učeraj popoldne smo prispeli nazaj domov ... danes pa se že zvečer odpravljamo z isto ekipo nazaj v Španijo ... ni isto delovno ekipo seveda dijakinje in dijaki bodo drugi ... tokrat s prekmurja ... ne dvomim, da bo zanimivo ... a ponovno naporno seveda ... tokrat ostajam v Španiji do 24.9. ... tako da namaste do takrat ...

Tik pred odhodom ...

In sreča je,

da je pred mano pot,

In to, da vem,

da slast je v tem,

Da grem.

Janez Menart

Takole ... pravzaprav res tik pred odhodom se še enkrat javljam ... Danes sem poskrbel za vse stvari, da bo vse teklo tako kot mora med tem, ko bom jaz v daljni Španiji ... Jutri zjutraj odrinem na pot ... dolga vožnja me čaka do Barcelone in potem nekaj dni na Costa Bravi ... vedno je zabavno voditi maturante pa čeprav včasih lahko celo bolj naporno kot je voditi odrasle skupine, tokrat nas gre prava mala četica ... trije avtobusi ... 130 dijakov ... skratka zabavno bo ... kmalu se vračam a le za dober dan ... tako da dvomim da bo ostalo kaj časa za blog ... mogoče pa ... Del mene se veseli poti, ki je pred mano ... drugi del se boji ... vsekakor lahko rečem le eno ... nekako bomo prešli skozi to ... se beremo kmalu ...

Namaste vsem skupaj!

Mitja

Čas in komunikacije sodobnega sveta ...

Se tudi vam zdi, da čas enostavno prehitro teče ... da ne utegnete narediti več vsega kar bi si želeli ... včasih se ustavim ... pogledam okoli sebe in pomislim ... pa kam vendar to pelje ... kje so bili časi, ko te je nekdo poklical ali pa se kar nenapovedano oglasil in lahko si si uzel čas zanjo ali zanj ... vedno bolj smo pod pritiskom časa ... ravn nedavno se je pri meni čisto nenapovedano oglasila dobra prijateljica ... čeprav sem imel precej natrpan urnik nisem dolgo razmišljal ... poklical naokoli in javil, da zamujam ... uzel sem si čas za klepet ... pa še kako presneto fajn je bilo ... sicer iskreno sem si želel, da bi si lahko uzel veliko več časa ... vsaj kako urico ... ampak tudi tiste pol urice nama je omogočilo, da sva poklepetala ... malo nadoknadila na vsem tistem, kar sva zamudila v preteklih dnevih ali bolje rečeno tednih, ko se nisva slišala ... jasno najprej jaz na dopustu, potem še ona ... pa sta dva ali trije tedni minili kot bi mignil ... sicer sva se nekajkrat srečala in zapletla v krajši pogovor na priljubljeni spletni klepetalnici ampak to ni to ... s prijatelji, ki mi pomenijo toliko kot ona se želim srečati bolj pogosto ... si vzeti več časa zanje ... ampak kaj, ko nam urniki to pogosto onemogočajo ... žal ...

Čeprav sem z vstopom v svet Bloganja šel še korak dlje v elektronsko komuniciranje tukaj in sedaj dajem sebi in vsem vam obljubo ... poizkusil bom nameniti več časa prijateljem in družini ... torej ljudem v moji okolici, ki mi pomenijo največ ... konec koncev ... le kdo mi bo pomagal če ne oni, če bom potreboval pomoč ... Sicer sam nimam prav nič proti elektronskemu komuniciranju, saj mi je predvsem v času, ki sem ga preživel v Kanadi prišlo še kako prav ... pogovori preko interneta so seveda brezplačni kar več kot super saj bi drugače zapravil kar zajeten kupček denarja za klice ... kajne?

Kdaj sem se sploh srečal prvič z elektronskim komuniciranjem ... če dobro pomislim je to več kot 10 let nazaj ... vrjetno nekje 12 let nazaj, ko smo doma kupili prvi modem ... jasno telefonski njegova moč pa je bila sila skromna v primerjavi z današnjimi širokopasovnimi internetnimi povezavami ... takrat sem v družbi prijateljev spoznal slavni IRC ... ja tisti malo mlajši ne boste ravno vedeli kaj to sploh je ... IRC je bil oziroma še je čeprav ga danes uporablja le malo ljudi še nekakšna internetna klepetalnica ... ki je imela več tako imenovanih kanalov ... tam smo se zbirali mladi in malo manj mladi in klepetali ... napredek vseh napredkov je bil, da je zadeva omogočala celo pogovor med samo dvema ... tako imenovani zasebni pogovor ... skratka sila preprosto a zanimivo ... ob IRCu smo tako rasli in odraščali ... kasneje ga je nekako kar samo po sebi umevno nadomestil MSN ... tega uporabljam še danes ... kdaj pa sem ga začel ... uff iskreno povedano ne vem ... vrjetno vsaj 6 ali 7 let nazaj ...

Pa čeprav, kot ste lahko prebrali imam pravzaprav rad elektronsko komuniciranje si globoko v sebi želim čim več direktnega stika ... kakorkoli ... če je med mano in tabo računalnik saj je to stik je ja ... ampak nikakor ne tako pristen kot če se lahko skupaj sprehodiva, posediva ob pijaci ali pa zgolj sediva in klepetava nekje ... mislim, da se v elektronskem komuniciranju bolj kot se zavedamo izgublja pristna osebnost ... zatorej vsi prjatelji in znanci, ki sedaj tole berete ... pokličite me ... ja smešno kajne ... ampak pokličite zgolj zato, da se dogovorimo kje in kdaj se dobimo in preživimo nekaj časa skupaj!

P.S. Pohitite ... doma sem samo še do petka ... nato kar 14 dni odsoten ... hahahah