Okey priznam ... lenoba od mene ... celo večnost že nisem nič napisal, prav nič še v tem mesecu, čeprav smo že zakorakali preko polovice ... gremo lepo po vrsti ... po nekaj letih sem prvi november letos pričakal doma ... ne bom rekel, da ni bila zanimiva na trenutke lepa sprememba ... ampak mrazu na pokopališču je še vedno isti ... to je bil moj zaključek ;) ... takoj po začetku meseca bi moral na pot ... zase ... za dušo ... New York in vzhodna obala Združenih Držav Amerike sta me vabila ... a izkazalo se je, da ne bom odšel ... in nisem ... sicer tega zapisa sedaj nebi bilo kajti še vedno bi se potikal nekje tam čez lužo ... nisem odšel ... z razlogom ... a o tem nebi ... danes vem, da je prav, da sem ostal doma ... veliko sem uspel postoriti ... veliko stvari spraviti tja kamor bi jih moral že pred časom ... sedaj bom opravil lahko tudi eno študijsko obveznost, za katero je kazalo, da bo še morala počakati ... a sedaj je skorajda že pod streho ... obračun ... teh dni je kar lep ... predvsem po opravljenem delu ... pod streho spravil še dva izpita ... samo še eden do konca ... definiral naslov naloge ... zamenjal ... oziroma nadomestil mentorja ... moj prej izbrani mentor postaja minister za delo ... seveda mu želim pri delu veliko uspeha ... vem, da je strokovno odlično podkovan ... uspešno sem opredelil tudi raziskovalni problem in model ... skratka ... veliko ... veliko dela ... veliko dorečenega ...
... in dnevi ki prihajajo? Veliko dela je sedaj pred mano seveda ... pripraviti si moram prezentacijo za prihajajočo konferenco na katero se odpravljam konec meseca v Barcelono ... pripraviti moram papirje za prijavo teme naloge ... zbrati podpise ... mentorja in koordinatorja programa ... predvsem pa me čaka sedaj veliko prebiranja in zbiranja literature ... nato pa seveda pisanje, pisanje, pisanje ... za tem raziskovanje, raziskovanje, raziskovanje ... in potem se mogoče celo vse skupaj zlije v celoto ... v nalogo s katero zaključim ...
... potovalni načrti bodo sedaj malo zamrznjeni ... počakati morajo pravi čas ... počakal bom ... da me pokliče ... spet kakšna nora avantura ... spet kakšna čudovita dežela ... ni bil pravi čas ... New York bo počakal ... tudi Amerika ... slutim na nek način ... naslednja velika avantura bo ponovno povezana z Azijo ... priznam prevzela me je ... na nek način sem se zaljubilj vanjo ... sicer pa ali ni ljubiti nekaj najbolj osnovnega ... nekoč sem nekje prebral ... nihče ne ljubi kot otrok ... in res je tako ... tista ljubezen je nekaj najčistejšega ... najbolj pristnega ...
Saj že veste ... namaste ... do naslednjič ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar