Vse skupaj se je začlo davnega leta 1961, natančneje v noči med 12. in 13. avgustom leta 1961, ko so začeli pripadniki nacionalne vojske, policije in obmejne policije zapirati cestne povezave proti zahodu Berlina. Na mejnih prehodih so bile Sovjetske enote ves čas v bojni pripravljenosti in povezave med vzhodnim in zahodnim Berlinom so bile pretrgane. Zahodni Berlinčani že od leta 1952 niso smeli več prosto potovati v Nemški Demokratični Republiki. Po dolgih pogajanjih pa so le dobili posebne prepustnice, ki so jim ob koncu leta dovoljevale obisk sorodnikov. 156 km (po nekaterih podatkih 167 km) dolg berlinski zid je mesto delil na dva dela. Ko je bil zahodni Berlin popolnoma obkoljen, se je ta nahajal kot otok sredi teritorija vzhodne Nemčije. Zid je dopolnjeval še obsežen varovalni sistem (bodeča žica, jarki, rešeta, kontrolna vozila, opazovalni stolpi in službeni psi), ki so ga skozi vsa leta nadgrajevali. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je v premeru 100 metrov od zidu zevala praznina. V centru se je zid vlekel med drugimi neposredno mimo brandenburških vrat.
Za vzhodnonemške vojake, ki so stražili mejo, je veljal ukaz, ki je od njih zahteval, da preprečijo vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi z ubojem, kar so tudi redno izvrševali. Vojaki so bili poleg tega zadolženi tudi za preprečevanje vmešavanja zahodnonemškega tiska, ki je berlinski zid in vse nepravilnosti, ki so se tam dogajale, budno nadziral, dokumentiral in jih tudi skušal preprečevati.
V 28 letih obstoja zidu, je pri poskusih pobega umrlo najmanj 240 ljudi. Prvi je umrl 24-letni Günter Litfin, ki so ga avgusta 1961 v bližini Friedrichstrasse ob poskusu pobega ustrelili pripadniki policije. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 na očeh celotne javnosti izkrvavel do smrti. Zadnja smrtna žrtev je bil Chris Gueffroy februarja 1989.
Berlinski zid je padel 9. novembra 1989 po več kot 28 letih. Padec je sprožila konferenca, na kateri je predstavnik Enotne socialistične partije Nemčije Günter Schabowski govoril o novih pravilih potovanja. Konferenco je prenašala televizija, zato je govor spremljalo veliko ljudi:
Poleg Schabowskega so bili na podiju prisotni še drugi člani centralnega komiteja Enotne socialistične partije Nemčije: Helga Labs, Gerhard Beil, Manfred Banaschak. Schabowski je bral z listka: »V tujino se bo lahko potovalo, ne da bi bilo potrebno na podlagi posebnih predpostavk zaprositi za dovoljenje. Odobritev bo podeljena takoj. Potovalno vizo bo mogoče pridobiti, ne da bi za to morali navajati posebne razloge. Iz Vzhodne Nemčije v Zahodno Nemčijo bo možno prehajati skozi vse mejne prehode...«
Vprašanje novinarke: »Kdaj se bo to zgodilo?«
Schabowski (listajoč po papirjih): »Kolikor vem, takoj, nemudoma.« (listajoč dalje)
Po tem je več tisoč Berlinčanov hitelo k mejnim prehodom in zahtevalo odprtje. Do takrat obmejna vojska sploh še ni bila obveščena o odprtju mej. Brez posebnega ukaza ali navodila so pod pritiskom množice do enajste ure zvečer že odprli prehod Bornholmer Strasse, kasneje pa še druge prehode v mestu. V poznih večernih urah so ljudje odprtje že lahko spremljali po televiziji in mnogo se jih je tudi odpravilo k prehodom.
Zahodni prebivalci so vzhodnjake lepo sprejeli. Večina gostiln v bližini je delila brezplačno pivo in na Kurfürstendammu se je zbirala množica voznikov, ki so trobili v pozdrav.
Padec berlinskega zidu je postal viden in pomemben dogodek v svetovni zgodovini, ki so ga za Božič leta 1989 proslavili z ogromnim koncertom.
Danes je od berlinskega zidu ostalo le malo. Najbolj znan ostanek stoji med Hauptbahnhof in Oberbaumbrücke. Ta ostanek so leta 1990 zaupali v »oskrbo« East Side Gallery in ga imenovali za državni spomenik. Drugi ostanek zidu se nahaja na Niederkirchenstrasse. Ti ostanki niso originalni, ampak so jih na novo zgradili. Na nekaterih mestih še vedno stojijo opazovalni stolpi, npr. v bližini Sonnenallee. Sled, kjer je stal zid je na nekaterih mestih še vedno dobro vidna. Večinoma tam danes vodi kolesarska steza.
14. junija 1993 so odprli muzej Haus am Checkpoint Charlie v spomin na berlinski zid. Poleg fotografij in druge dokumentacije si lahko obiskovalci ogledajo tudi posrečene naprave za pobeg: zračne balone, posebne avtomobile, dvigala in celo majhno podmornico.
Danes smo praznovali 20. obletnico padca Berlinskega zidu, zato sem si večji del materiala napisanega v tem blogu sposodil iz razno raznih spletnih virov, a zdi se mi prav, da dodam še nekaj svojega ... spremljal sem danes neposredni prenos slovesnosti ob 20. letnici padca zidu, bilo je zelo zanimivo, čeprav sem bil leta 1989 še pravi smrkavec pa se določenih dogodkov spomnim, tako so nekateri zgodovinski posnetki mi bili znani, tudi danes se je zbrala pestra množica ljudi v sicer deževnem Berlinu, najprej se ne Nemška kanclekra Angela Merkel sprehodila preko prav tistega mostu, kjer je padel zid, skupaj z Michailom Gorbačovom in prav ganljiv je bil njen govor, skupaj sta namreč stala pod dežnikom, ko je Merklova povedala, da je bil prav Gorbačov tisti, ki je sprožil demokratične spremembe na vzhodu, poleg njega je bil prisoten še legendarni Lech Walesa. Današnji dan in vse kar sem ponovno videl je zagotovo potisnilo Berlin mnogo višje na lestvici mest, ki jih želim obiskati, tako, da bom vrjetno kmalu začel razmišljati tudi o tem ...
... da pa nebom govoril le o Berlinskem zidu ... tudi ljudje prepogosto gradimo zidove ... žal ne le tiste, ki bi nam dajali topel dom in varno zavetje, ampak predvsem tiste, ki nas ločujejo ... včasih jih gradimo tudi brezglavo ... kot so gradili Berlinskega ... a namesto, da gradimo zidove, ki nas ločujejo ... dajmo gradit raje mostove, ki nas bodo družili ... tudi sam imam vsaj en tak zid ... nisem ga postavil sam ... a je tu pa čeprav mislim, da brez potrebe ... žal ... čisto na koncu pa še pesem ... navidhnili so jo prav dogodki leta 1989 ... tudi besedilo je povezano s tem ... vsaj delno ... nekako je prav ta pesem postala neformalna pesem padca zidu, pa čeprav je bila napisana nekaj mesecev kasneje ... uživajte!
Za vzhodnonemške vojake, ki so stražili mejo, je veljal ukaz, ki je od njih zahteval, da preprečijo vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi z ubojem, kar so tudi redno izvrševali. Vojaki so bili poleg tega zadolženi tudi za preprečevanje vmešavanja zahodnonemškega tiska, ki je berlinski zid in vse nepravilnosti, ki so se tam dogajale, budno nadziral, dokumentiral in jih tudi skušal preprečevati.
V 28 letih obstoja zidu, je pri poskusih pobega umrlo najmanj 240 ljudi. Prvi je umrl 24-letni Günter Litfin, ki so ga avgusta 1961 v bližini Friedrichstrasse ob poskusu pobega ustrelili pripadniki policije. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 na očeh celotne javnosti izkrvavel do smrti. Zadnja smrtna žrtev je bil Chris Gueffroy februarja 1989.
Berlinski zid je padel 9. novembra 1989 po več kot 28 letih. Padec je sprožila konferenca, na kateri je predstavnik Enotne socialistične partije Nemčije Günter Schabowski govoril o novih pravilih potovanja. Konferenco je prenašala televizija, zato je govor spremljalo veliko ljudi:
Poleg Schabowskega so bili na podiju prisotni še drugi člani centralnega komiteja Enotne socialistične partije Nemčije: Helga Labs, Gerhard Beil, Manfred Banaschak. Schabowski je bral z listka: »V tujino se bo lahko potovalo, ne da bi bilo potrebno na podlagi posebnih predpostavk zaprositi za dovoljenje. Odobritev bo podeljena takoj. Potovalno vizo bo mogoče pridobiti, ne da bi za to morali navajati posebne razloge. Iz Vzhodne Nemčije v Zahodno Nemčijo bo možno prehajati skozi vse mejne prehode...«
Vprašanje novinarke: »Kdaj se bo to zgodilo?«
Schabowski (listajoč po papirjih): »Kolikor vem, takoj, nemudoma.« (listajoč dalje)
Po tem je več tisoč Berlinčanov hitelo k mejnim prehodom in zahtevalo odprtje. Do takrat obmejna vojska sploh še ni bila obveščena o odprtju mej. Brez posebnega ukaza ali navodila so pod pritiskom množice do enajste ure zvečer že odprli prehod Bornholmer Strasse, kasneje pa še druge prehode v mestu. V poznih večernih urah so ljudje odprtje že lahko spremljali po televiziji in mnogo se jih je tudi odpravilo k prehodom.
Zahodni prebivalci so vzhodnjake lepo sprejeli. Večina gostiln v bližini je delila brezplačno pivo in na Kurfürstendammu se je zbirala množica voznikov, ki so trobili v pozdrav.
Padec berlinskega zidu je postal viden in pomemben dogodek v svetovni zgodovini, ki so ga za Božič leta 1989 proslavili z ogromnim koncertom.
Danes je od berlinskega zidu ostalo le malo. Najbolj znan ostanek stoji med Hauptbahnhof in Oberbaumbrücke. Ta ostanek so leta 1990 zaupali v »oskrbo« East Side Gallery in ga imenovali za državni spomenik. Drugi ostanek zidu se nahaja na Niederkirchenstrasse. Ti ostanki niso originalni, ampak so jih na novo zgradili. Na nekaterih mestih še vedno stojijo opazovalni stolpi, npr. v bližini Sonnenallee. Sled, kjer je stal zid je na nekaterih mestih še vedno dobro vidna. Večinoma tam danes vodi kolesarska steza.
14. junija 1993 so odprli muzej Haus am Checkpoint Charlie v spomin na berlinski zid. Poleg fotografij in druge dokumentacije si lahko obiskovalci ogledajo tudi posrečene naprave za pobeg: zračne balone, posebne avtomobile, dvigala in celo majhno podmornico.
Danes smo praznovali 20. obletnico padca Berlinskega zidu, zato sem si večji del materiala napisanega v tem blogu sposodil iz razno raznih spletnih virov, a zdi se mi prav, da dodam še nekaj svojega ... spremljal sem danes neposredni prenos slovesnosti ob 20. letnici padca zidu, bilo je zelo zanimivo, čeprav sem bil leta 1989 še pravi smrkavec pa se določenih dogodkov spomnim, tako so nekateri zgodovinski posnetki mi bili znani, tudi danes se je zbrala pestra množica ljudi v sicer deževnem Berlinu, najprej se ne Nemška kanclekra Angela Merkel sprehodila preko prav tistega mostu, kjer je padel zid, skupaj z Michailom Gorbačovom in prav ganljiv je bil njen govor, skupaj sta namreč stala pod dežnikom, ko je Merklova povedala, da je bil prav Gorbačov tisti, ki je sprožil demokratične spremembe na vzhodu, poleg njega je bil prisoten še legendarni Lech Walesa. Današnji dan in vse kar sem ponovno videl je zagotovo potisnilo Berlin mnogo višje na lestvici mest, ki jih želim obiskati, tako, da bom vrjetno kmalu začel razmišljati tudi o tem ...
... da pa nebom govoril le o Berlinskem zidu ... tudi ljudje prepogosto gradimo zidove ... žal ne le tiste, ki bi nam dajali topel dom in varno zavetje, ampak predvsem tiste, ki nas ločujejo ... včasih jih gradimo tudi brezglavo ... kot so gradili Berlinskega ... a namesto, da gradimo zidove, ki nas ločujejo ... dajmo gradit raje mostove, ki nas bodo družili ... tudi sam imam vsaj en tak zid ... nisem ga postavil sam ... a je tu pa čeprav mislim, da brez potrebe ... žal ... čisto na koncu pa še pesem ... navidhnili so jo prav dogodki leta 1989 ... tudi besedilo je povezano s tem ... vsaj delno ... nekako je prav ta pesem postala neformalna pesem padca zidu, pa čeprav je bila napisana nekaj mesecev kasneje ... uživajte!
Scorpios - Wind of Change
I follow the Moskva
Down to Gorky Park
Listening to the wind of change
An August summer night
Soldiers passing by
Listening to the wind of change
The world closing in
Did you ever think
That we could be so close,like brothers
The future's in the air
I can feel it everywhere
Blowing with the wind of change
Chorus:
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow dream away
In the wind of change
Walking down the street
Distant memories
Are buried in the past forever
I fallow the Moskva
Down to Gorky Park
Listening to the wind of change
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow share their dreams
With you and me
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow dream away
In the wind of change
The wind of change blows straight
Into the face of time
Like a stormwind that will ring
The freedom bell for peace of mind
Let your balalaika sing
What my guitar wants to say
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow share their dreams
With you and me
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow dream away
In the wind of change ...
I follow the Moskva
Down to Gorky Park
Listening to the wind of change
An August summer night
Soldiers passing by
Listening to the wind of change
The world closing in
Did you ever think
That we could be so close,like brothers
The future's in the air
I can feel it everywhere
Blowing with the wind of change
Chorus:
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow dream away
In the wind of change
Walking down the street
Distant memories
Are buried in the past forever
I fallow the Moskva
Down to Gorky Park
Listening to the wind of change
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow share their dreams
With you and me
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow dream away
In the wind of change
The wind of change blows straight
Into the face of time
Like a stormwind that will ring
The freedom bell for peace of mind
Let your balalaika sing
What my guitar wants to say
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow share their dreams
With you and me
Take me to the magic of the moment
On a glory night
Where the children of tomorrow dream away
In the wind of change ...
1 komentar:
kar sem iskal, hvala
Objavite komentar