Ja ja vem ... predolgo ... ne skačite ... ne gre ... enostavno ni ne časa ne volje vsak dan kaj pisarti tukaj ... :) ... veliko se je dogajalo ... kje začeti sploh ne vem ... še konec novembra sta prišla dva negativna odgovora ... bil je zagotovo trenutek streznitve ... iz oblakov na trdna tla ... zavrnitev dispozicije na faksu ... za katero sem mimo grede šele včeraj prejel odgovor uradno kaj je potrebno dopolniti ... odgovor pa je tako splošen, da nisem prepričan niti kje začeti ... ah ja ... bo že ... saj iskreno sem to tudi pričakoval na nek način ker je že kar javno jasno, da v prvi fazi zavrnejo praktično vse ... s tem se moram še spopasti ... a bo že ... druga zavrnitev je bila kar malo bolj boleča ... EU sredstva za katera sem kandidiral so mi v prvi fazi izpolzela iz rok za le pičle 3 točke (od 100 točk, ki so jih podelili), priznam tisti dan nisem vedel kaj naj bil sem na tleh ... po dolgem času sem se počutil spet popolnoma nemočnega ... trajalo je predolgo, da sem dobil uradni dopis ... po tistem sem se nekako sestavil ... možnost pritožbe mi je vlila pogum, nekatere točke so mi ocenili precej pristransko in ni trajalo prav dolgo, da sem se odločil za ugovor ... zadeva je sedaj v teku ... mogoče bodo le našli tiste tri točke in potem bi to lahko bilo malo pozno božično darilo ... upanje umira zadnje in boril se bom do konca ...
Skozi celotni december so se vlekli predbožični Dunaji ... prav vsak vikend sem bil v Avstrijski prestolnici ... lepo je bilo ... včasih naporno ... včasih mrzlo ... a mesto je vedno polno energije ... in ko sem že mislil, da ne bo več vodenja za leto je prišlo še novoletno ... tokrat grem v London ... mislim, da bo odlično, vsaj vse kaže na to ;)
Včeraj in danes sem preživel dva dneva s tistimi, ki jih imam najraje ... mojo ožjo družino ... čeprav zunaj ni bilo kaj dosti božično vzdušje zaradi dežja in toplote je bilo zelo prijetno ... pogovor ... dobra hrana ... darilca ... majhne pozornosti ... še tistim ki me spremljate tukaj seveda ... vesel božič!
Nekaj dni pred božičem je bilo tudi zelo pestro ... v petek popoldne me kliče prijatelj ... kaj delaš v nedeljo in ponedeljek praša ... povem mu da nič kaj bistvenega nekaj tu nekaj tam ... prosi me za pomoč ... dolga pot je padla pred naju ... v nedeljo nekaj pred 10 dopoldne me je pobral doma v Celju ... vedela sva v kaj se spuščava ... napor ... vožnja do meje z Italijo je bila vožnja po pravljični a ledeno mrzli Sloveniji ... zunaj sonce ... a kakšnih minus 14 stopinj ... na meji dolijeva gorivo potem čez Italija, kilometri so bežali za nama ... 1270 km kasneje sva se znašla na Francosko - Španski meji ... dobrih 9 ur ... le dva 5 minutna postanka ostalo vožnja vožnja vožnja ... ob 22h ... torej 12 ur po odhodu iz Celja sva bila na cilju Lloret de Mar ... poletna destinacija, ki jo dobro poznam ... nekaj pojest in popit in v posteljo sva padla kot ubita ... vedela sva, da naju najbolj naporno še čaka ... zgodnje jutro ... in hitro v pisarno ... tam priprava vsega za opravilo katerega sva prišla uredit ... čeprav sva vse planirala so majhni nepredvideni zapleti skoraj povzročili katastrofo ... ob 10.30 smo tako na začeli ... postopek je bil sila zanimiv in kratek ... uspešen saj smo izpogojevali naš cilj ... nasmešek na obrazu je bil pozitiven ... a kaj ko sva vedela, da je dobljena le bitka še zdaleč ne vojna ... pritisk ure je bil enormen ... vedela sva, da morava čimprej na pot domov preden pride vremenska fronta ... ni se izšlo ... iz Lloreta sva krenila okoli 16h ... manj kot 24 ur po prihodu ... prve ure vožnje po Španiji in Franciji so tekle zadovoljivo, potem sem prevzel volan sam ... vedno bolj je deževalo ... po sicer čudoviti provansi naju je pralo kot sodni dan ... vozil sem kolikor je bilo varno 90 - 110 km na uro a kilometri so le počasi tekli ... na Azurni obali sva se ponovno menjala ... še vedno je lilo kot iz škafa ... pri Nici sva debatirala o tem ali bi bilo bolje iti spat ali nadaljevati v vse bolj nemogočih razmerah ... strah naju je bilo predvsem prelaza med Genovo in Piacenzo ... odločila sva se, da nadaljujeva ... na poti nazaj sva se bolj pogosto menjavala, oba sva bila utrujena in nisva hotela preveč tvegati ... že na italijanski strani sva se ponovno menjala ... a le nekaj kilometrov naprej sva naletela na nesrečo na cesti, ker je avto njegov je spet prevzel volan on saj so bile razmere grozne ... snežilo je na obalni avtocesti ... na avtocesti kjer sneg vidijo ravno vsakih 20 let seveda niti niso primerno opremljeni ... snežna brozga na cesti ... avto s pogonom na zadnja kolesa ... premikala sva se kot po jajcih ... po kakšni uri vožnje in prevoženih vsega 30 kilometrih sva se odločila da se ustaviva na počivališču in preveriva situacijo kako naprej ... odločitev se je izkazala za katastrofo ... počivališče je bilo malo na vzpetini ... in midva nisva prilezla do vrha ... nisva imela zaleta ... snega je bilo polno in avto na zadnji pogon ... krasno ... jaz stopim iz avta in ga še dodatno potiskam na zadnjo stran bencinske črpalke ... po nekaj mučnih minutah sva se privlekla do zadnje strani ... zunaj orkanski veter in sneg, ki je že veselo gradil zamete ... vse to na obalni avtocesti ... ob tem potiskanju avtomobila sva se zavedla, da je zunaj povsem neprimerno za nadaljevanje poti ... kaj narediti ... ni bilo druge kot, da najinega konjička opremiva z zimsko opremo ... verige ... ne ... nogavičke sva mu nadela ... gre za platnene verige, ki se precej z lahkoto nataknejo ... če seveda avto ni povsem naložen in je prostora pri gumah zelo malo ... z nekaj truda sva jih nataknila ... eden drugega poslala še v 3 krasne, 4 lepe in 5 belih ... bom politično korekten a po domače poslala sva se v k**** ... vedela sva, da nadaljevati ni pametno ... do prvega izvoza in iskala sva hotel ... eden se je našel nedaleč od izvoza ... tako sva ob skoraj 2h zjutraj padla v posteljo ... a le za dobre 4 ure ... hotela sva čimprej domov ... zjutraj je bila cesta očiščena ... nadaljevala sva z zmerno hitrostjo vedela sva, da še zdaleč nisva doma ... a tega kar sva doživela nisva niti približno pričakovala ... po dobre pol ure sva se začela vzpenjati preko stičišča Alp z morjem in na drugo stran v osredno Italijo ... mislila sva, da sva rešena večjih problemov, ko sva prišla preko ... niti približno ... po dobri uri vožnje naju ujame dež ... nič hujšega ... a zunaj je je bilo malo pod ničlo ... nekaj časa se voziva nato opaziva, da se na nasprotnem pasu vse premika zelo počasi ... tudi tovornjak pred nama je vozil z povsem zmanjšano hitrostjo ... nogo iz gasa in po 2 kilometrih sva bila na kakšnih 30 kilometrih na uro ... poizkus na zavori ... popolna poledica ... naslednjih 200 kilometrov sva se vozila ... bolje rečeno premikala po cesti z hitrostjo 30 km na uro ... vsake toliko srečala kakšnega nesrečneža, ki ga je prevelika hitrost vrga v jarke ... veliko majnših nesreč ... k sreči nič hujšega ... na počivališču blizu popularnega Gardalanda sva se ponovno ustavila ... sendviči ... in ugotivitev ... zunaj je snežno oddejo pokrila dober centimeter debela plast čistega ledu ... fantastično za pogled ... a katastrofa za vožnjo ... mimo Benetk je temperatura narasla na 5 stopinj ... vožnja se je malo pospešila ... a sedaj je bil problem dež, ki se je samo stopnjeval ... praktično 24 ur po odhodu iz Španije sva prispela domov ... fizično in psihično uničena ... predvsem zaradi neverjetne poti ... šele nekaj ur po prihodu domov, ko so mediji poročali kako ohromljena je celotna severna Italija sem se zavedel kako srečna sva lahko, da sva prišla domov brez večjih težav ... bila je neverjetna pot ... takšna, ki si jo zapomniš za vse življenje ... takšna o kateri boš govoril večno ... naporna a uspešna in to je tisto kar šteje!
In sedaj še tisto kar je že stalnica ... pesmica ... lahko bi dal nekaj božičnega ... a bom segel po pesmi, ki se je zavrtela, ko sva prišla nazaj v Slovenijo ... in je tudi v stilu z jutrišnjim dnem ... mislim, da vam bo všeč ...
Skozi celotni december so se vlekli predbožični Dunaji ... prav vsak vikend sem bil v Avstrijski prestolnici ... lepo je bilo ... včasih naporno ... včasih mrzlo ... a mesto je vedno polno energije ... in ko sem že mislil, da ne bo več vodenja za leto je prišlo še novoletno ... tokrat grem v London ... mislim, da bo odlično, vsaj vse kaže na to ;)
Včeraj in danes sem preživel dva dneva s tistimi, ki jih imam najraje ... mojo ožjo družino ... čeprav zunaj ni bilo kaj dosti božično vzdušje zaradi dežja in toplote je bilo zelo prijetno ... pogovor ... dobra hrana ... darilca ... majhne pozornosti ... še tistim ki me spremljate tukaj seveda ... vesel božič!
Nekaj dni pred božičem je bilo tudi zelo pestro ... v petek popoldne me kliče prijatelj ... kaj delaš v nedeljo in ponedeljek praša ... povem mu da nič kaj bistvenega nekaj tu nekaj tam ... prosi me za pomoč ... dolga pot je padla pred naju ... v nedeljo nekaj pred 10 dopoldne me je pobral doma v Celju ... vedela sva v kaj se spuščava ... napor ... vožnja do meje z Italijo je bila vožnja po pravljični a ledeno mrzli Sloveniji ... zunaj sonce ... a kakšnih minus 14 stopinj ... na meji dolijeva gorivo potem čez Italija, kilometri so bežali za nama ... 1270 km kasneje sva se znašla na Francosko - Španski meji ... dobrih 9 ur ... le dva 5 minutna postanka ostalo vožnja vožnja vožnja ... ob 22h ... torej 12 ur po odhodu iz Celja sva bila na cilju Lloret de Mar ... poletna destinacija, ki jo dobro poznam ... nekaj pojest in popit in v posteljo sva padla kot ubita ... vedela sva, da naju najbolj naporno še čaka ... zgodnje jutro ... in hitro v pisarno ... tam priprava vsega za opravilo katerega sva prišla uredit ... čeprav sva vse planirala so majhni nepredvideni zapleti skoraj povzročili katastrofo ... ob 10.30 smo tako na začeli ... postopek je bil sila zanimiv in kratek ... uspešen saj smo izpogojevali naš cilj ... nasmešek na obrazu je bil pozitiven ... a kaj ko sva vedela, da je dobljena le bitka še zdaleč ne vojna ... pritisk ure je bil enormen ... vedela sva, da morava čimprej na pot domov preden pride vremenska fronta ... ni se izšlo ... iz Lloreta sva krenila okoli 16h ... manj kot 24 ur po prihodu ... prve ure vožnje po Španiji in Franciji so tekle zadovoljivo, potem sem prevzel volan sam ... vedno bolj je deževalo ... po sicer čudoviti provansi naju je pralo kot sodni dan ... vozil sem kolikor je bilo varno 90 - 110 km na uro a kilometri so le počasi tekli ... na Azurni obali sva se ponovno menjala ... še vedno je lilo kot iz škafa ... pri Nici sva debatirala o tem ali bi bilo bolje iti spat ali nadaljevati v vse bolj nemogočih razmerah ... strah naju je bilo predvsem prelaza med Genovo in Piacenzo ... odločila sva se, da nadaljujeva ... na poti nazaj sva se bolj pogosto menjavala, oba sva bila utrujena in nisva hotela preveč tvegati ... že na italijanski strani sva se ponovno menjala ... a le nekaj kilometrov naprej sva naletela na nesrečo na cesti, ker je avto njegov je spet prevzel volan on saj so bile razmere grozne ... snežilo je na obalni avtocesti ... na avtocesti kjer sneg vidijo ravno vsakih 20 let seveda niti niso primerno opremljeni ... snežna brozga na cesti ... avto s pogonom na zadnja kolesa ... premikala sva se kot po jajcih ... po kakšni uri vožnje in prevoženih vsega 30 kilometrih sva se odločila da se ustaviva na počivališču in preveriva situacijo kako naprej ... odločitev se je izkazala za katastrofo ... počivališče je bilo malo na vzpetini ... in midva nisva prilezla do vrha ... nisva imela zaleta ... snega je bilo polno in avto na zadnji pogon ... krasno ... jaz stopim iz avta in ga še dodatno potiskam na zadnjo stran bencinske črpalke ... po nekaj mučnih minutah sva se privlekla do zadnje strani ... zunaj orkanski veter in sneg, ki je že veselo gradil zamete ... vse to na obalni avtocesti ... ob tem potiskanju avtomobila sva se zavedla, da je zunaj povsem neprimerno za nadaljevanje poti ... kaj narediti ... ni bilo druge kot, da najinega konjička opremiva z zimsko opremo ... verige ... ne ... nogavičke sva mu nadela ... gre za platnene verige, ki se precej z lahkoto nataknejo ... če seveda avto ni povsem naložen in je prostora pri gumah zelo malo ... z nekaj truda sva jih nataknila ... eden drugega poslala še v 3 krasne, 4 lepe in 5 belih ... bom politično korekten a po domače poslala sva se v k**** ... vedela sva, da nadaljevati ni pametno ... do prvega izvoza in iskala sva hotel ... eden se je našel nedaleč od izvoza ... tako sva ob skoraj 2h zjutraj padla v posteljo ... a le za dobre 4 ure ... hotela sva čimprej domov ... zjutraj je bila cesta očiščena ... nadaljevala sva z zmerno hitrostjo vedela sva, da še zdaleč nisva doma ... a tega kar sva doživela nisva niti približno pričakovala ... po dobre pol ure sva se začela vzpenjati preko stičišča Alp z morjem in na drugo stran v osredno Italijo ... mislila sva, da sva rešena večjih problemov, ko sva prišla preko ... niti približno ... po dobri uri vožnje naju ujame dež ... nič hujšega ... a zunaj je je bilo malo pod ničlo ... nekaj časa se voziva nato opaziva, da se na nasprotnem pasu vse premika zelo počasi ... tudi tovornjak pred nama je vozil z povsem zmanjšano hitrostjo ... nogo iz gasa in po 2 kilometrih sva bila na kakšnih 30 kilometrih na uro ... poizkus na zavori ... popolna poledica ... naslednjih 200 kilometrov sva se vozila ... bolje rečeno premikala po cesti z hitrostjo 30 km na uro ... vsake toliko srečala kakšnega nesrečneža, ki ga je prevelika hitrost vrga v jarke ... veliko majnših nesreč ... k sreči nič hujšega ... na počivališču blizu popularnega Gardalanda sva se ponovno ustavila ... sendviči ... in ugotivitev ... zunaj je snežno oddejo pokrila dober centimeter debela plast čistega ledu ... fantastično za pogled ... a katastrofa za vožnjo ... mimo Benetk je temperatura narasla na 5 stopinj ... vožnja se je malo pospešila ... a sedaj je bil problem dež, ki se je samo stopnjeval ... praktično 24 ur po odhodu iz Španije sva prispela domov ... fizično in psihično uničena ... predvsem zaradi neverjetne poti ... šele nekaj ur po prihodu domov, ko so mediji poročali kako ohromljena je celotna severna Italija sem se zavedel kako srečna sva lahko, da sva prišla domov brez večjih težav ... bila je neverjetna pot ... takšna, ki si jo zapomniš za vse življenje ... takšna o kateri boš govoril večno ... naporna a uspešna in to je tisto kar šteje!
In sedaj še tisto kar je že stalnica ... pesmica ... lahko bi dal nekaj božičnega ... a bom segel po pesmi, ki se je zavrtela, ko sva prišla nazaj v Slovenijo ... in je tudi v stilu z jutrišnjim dnem ... mislim, da vam bo všeč ...
Avsenik - Slovenija, od kod lepote tvoje
Povsod, kamor seže pogled,
lepota zasanjana,
kje najti še lepši je svet,
kje lepše je kot doma?
Se s hribov v daljavo zazrem
prek gričev, dolin, gora,
v daljavi še modro morje uzrem,
kje lepše je kot doma?
Slovenija - od kod lepote tvoje?
Pozdravljamo te iz srca
in srečni tu smo doma,
Slovenija - naj tebi pesem poje,
ne išči sreče drugod kot le doma.
Povej še oblaček ti bel,
obhodil že ves si svet,
je lepša dežela še kje,
kot naša, kjer smo doma?
Je vetrič veselo zapel,
preletel je prek sveta
in takih lepot ni našel nikjer,
kot tule, kjer sem doma.
Povsod, kamor seže pogled,
lepota zasanjana,
kje najti še lepši je svet,
kje lepše je kot doma?
Se s hribov v daljavo zazrem
prek gričev, dolin, gora,
v daljavi še modro morje uzrem,
kje lepše je kot doma?
Slovenija - od kod lepote tvoje?
Pozdravljamo te iz srca
in srečni tu smo doma,
Slovenija - naj tebi pesem poje,
ne išči sreče drugod kot le doma.
Povej še oblaček ti bel,
obhodil že ves si svet,
je lepša dežela še kje,
kot naša, kjer smo doma?
Je vetrič veselo zapel,
preletel je prek sveta
in takih lepot ni našel nikjer,
kot tule, kjer sem doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar