Parni Valjak v Ljubljani

Koncert Parnega Valjaka je bil v igri že lani, proti koncu leta, ko so koncertirali po Hrvaški in bili nekajkrat zelo blizu Slovenije ... pa se ni izšlo ... tudi za koncerte v Sloveniji je bolj slabo kazalo ampak sredi prejšnjega tedna preobrat ... Anja je rekla, da bi pa šla na koncert, končno nekdo ker samemu mi RES ni bilo za it ... potem še sreča s kartami in ja ... že od petka sem bil v pričakovanju nedelje ... želel sem si na koncert in vedel sem, da bo fajn ... ampak, da bo tako fajn si nisem mislil ... tekom vikenda priprave ... poslušanje številnih njihovih komadov ... danes pa z avtom v Ljubljano ... po Anjo in ko sva že razmišljala, da bi skočila še na pijačo sva sprejela vrjetno najboljšo potezo dneva ... greva direktno v Tivoli ... v Tivoliju gužva za crknit, bila sva med zadnjimi, ki so naju še spustili na parkirišče in z veliko veliko veliko sreče sva našla en kolikor toliko soliden parking ... bolje rečeno plac, kjer se je še dalo pustiti avto =) ... potem pa proti dvorani ... na vhodu ponovitev scene ... spet gužva in čakava ... šele nekaj minut čez 20h sva prišla v dvorano, sploh ne vem kdaj bi prišla, če bi se odločila za pijačo pred koncertom ... z malo zamude so nekaj pred pol deveto začeli ... Parni Valjak to so pravi stari glasbeniki ... ajde pogojno rečeno rockerji ... Aki je navdušil, kljub temu, da nastopajo že 35. let! in da bo letos napolnil 55. let je skakal in divjal po odru kot, da je ponovno star 20 ali 25 let ... kot, da se nič ni spremenilo ... komad za komadom ... sami dobri ... čeprav nisem tak fan, da bi poznal prav vsa besedila sem jih pa seveda poznal kar nekaj ... in zvrstile so se vse legendarne pesmi ... kot naprimer ... Dođi ... Prokleta nedelja ... Moja pjesma lagana ... Jesen u meni ... Godine prolaze ... in še in še ... po dobri uri in pol je Aki z druščino stekel iz odra ostal je le bobnar Srečko Antonoli, ki je izvedel fenomenalen solo med tem, ko se je Aki preoblekel in malo odpočil ... in potem se je nadaljevali ... sami dobri komadi ... z Anjo sva oba noro uživala in si ves čas prikimavala ... ja ja to je to ... razturajo ni kaj ... čeprav so komadi stari so noro dobri ... nekje vmes so zaigrali moj najljubši komad ...

Parni Valjak - Dok je tebe

Dotakni mi usne
Probudi mi tijelo
Još je vatre ostalo
Dotakni mi dušu
Srce je vrelo
Za tebe je izgorijelo

I samo ne daj nikada
Da nam ljubav bude navika
I samo ne daj, ne daj nikada
Da nam ljubav bude navika

Slušam, čujem,
Gledam i vidim
Otvaraš se kao cvijet
Tvoje mi oči
Kažu što želim
U njima leži sav moj svijet

Probudi me strah,
Ne bih da te izgubim
Samo ne znam kakve veze
Imaju godine s tim
Idem dalje ja sa tobom zajedno
Dok je tebe, ništa drugo nije potrebno.

Sledilo je spet nekaj nepozabnih ... kot naprimer ... U prolazu ... Uhvati ritam ... potem so prvič pobegnili iz odra ... se hitro vrnili ... in spet pobegnili ... ne ne ni še konec ne greva preden odigrajo še Anjin izbor za najljubšo ... čeprav mislim, da se je kar težko odločila je vseeno tale njej najbolj všeč ...

Parni Valjak - Sve još miriše na nju

Ne pitaj me noćas ništa,
pusti me da šutim,
ja noćas trebam mir.

Stare rane opet peku,
moje bitke dalje teku,
dušo ti nemaš ništa s tim.

Sa tvojeg izvora,
moja se duša napila,
žedna tvojih godina,
i sada mamurna
pita gdje je utjeha,
gdje je mladost nestala.

Idu dani, ja ih pratim,
ponekad do tebe svratim,
dušo tražim zaborav.

Molim sate da se vrate,
tragovima njenim hodam,
kao da je tu.

Sve jos miriše na nju,
i dan, i jutro što će doći,
nakon ove noći, noći bez sna,
i dvjesta godina,
da ih brojim u samoći,
otkako je otišla.

U mojim venama još je njenog otrova,
još je doza prejaka,
a tebe ljubim
da ne poludim,
da zaboravim.

Skoraj tri ure glasbene ekstaze pa so zaključili z Ugasi me!

Bilo je noro, nepoznbno, boljše kot pričakovano, pa čeprav so bila pričakovanja visoka ... z nasmeškom na obrazu sva se spravila v avto, odložim Anjo doma za Bežigradom in nadaljujem proti Celju, skupaj z Parnim Valjakom na CDju ... vmes še klepet z Anjo in ni veliko manjkalo, da bi se odpeljal po krofe =) ... bil je odličen večer ... kaj odličen ... popoln ... dobra družba ... dobra glasba ... kaj več bi hotel za nedeljski večer?

Golte 2010

Crazy Golte 2010 so za nami ... marec je v moji družbi silno naporn mesec, ker je cela kopica rojstnih dnevov in tako jih kar lepo združimo v en vikend paket, letos smo ti naredili že drugič, kajti lani se je izkazalo za zelo uspešno. Crazy Golte 2010 tudi letos niso razočarale, od petka do nedelje, dobra družba, lepo vreme, čudovite Golte in seveda žur do konca! V petek smo popoldne naložili robo v avtomobile in se podali do spodnje postaje gondole ... kup, ki smo ga razložili je bil mja ... gromozanski ... zimska oprema, smuči, pancerji, snowbordi, itd ... pa seveda hrana in pijača za cca 20 ljudi za 3 dni ... ni vrag bilo je kot bi se selili. Malo pred peto smo vse naložili v gondolo in se odpeljali na vrh, od zgornje postaje je le nekaj deset metrov do apartmajev ... ampak nekaj deset metrov v hrib ... do prve hišice je šlo ok ... naprej pa šok ... ja pred nami ni bilo nikogar in zadnji sneg je lepo pustil pol metra debelo oddejo celca, ki smo ga pregazili do hiše ... najprej akcija ... v moškem delu ekipe smo se vrgli na čiščenje snega ... punce so poskrbele za razporeditev stvari po hiši ... veliko smeha in zabave ob vsem tem in ni trajalo dolgo pa smo se prav zgledno očistili pot ... večer se je prevesil v noro zabavo ... eni so omagali prej drugi smo vztrajali ... tja do 4h zjutraj ... in spet so nastale zgodbe, ki se jih bomo spominjali še dolgo ... zjutraj sem bil kaj hitro pokonci ... nastale so naslednje slike ...

Te so nastale še preden se je odprlo smučišče ... in med tem, ko so se ostali spravljali smučat sem se jaz odpravil proti Mozirski koči, kjer so med potjo nastale tele slikce ...

Na Mozirski koči sem srečal starega prijatelja GRSjevca in prjeten klepet se je kar malo zavlekel ... ko sem prišel nazaj do naše apartmajske hiše na Golteh pa spet večer poln zabave z tistimi, ki so pravzaprav moja razširjena družina ... kot moji bratje in sestre ... tokrat sem bil jaz med tistimi, ki so šli spat prej ... z razlogom ... ko sem vstal so spali še čisto vsi ... jaz pa sem se oblekel in šel spet na lov ... nastale so te slike ...

Priznam, še zdaleč nisem ravno jutranji tip človeka ... ampak jutra v gorah imajo res svoj čar ... iz postelje sem se pravil že malo po peti uri ... tale zadnji set slik je nastal okoli pol šeste ure zjutraj ... le redki so dnevi ... ko si čisto sam ... in doživljaš tako lepe trenutke, ki jih narava pogosto skrije zase ... cel vikend je bil fantastičen ... čudovit ... bil sem s tistimi, ki mi veliko pomenijo ... a tole jutro je bilo le moje ... in bila je to češnja na vrhu čudovite sadne kupe ...

Ob vikendu, ki smo ga preživeli bi si človek želel le eno ... biti večno mlad ... zato pa tale komad ...

Alphaville - Forever Young Lyrics

Let's dance in style, lets dance for a while
Heaven can wait we're only watching the skies
Hoping for the best but expecting the worst
Are you going to drop the bomb or not?
Let us die young or let us live forever
We don't have the power but we never say never
Sitting in a sandpit, life is a short trip
The music's for the sad men
Can you imagine when this race is won
Turn our golden faces into the sun
Praising our leaders we're getting in tune
The music's played by the madman

Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever, forever forever
Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever
Forever young

Some are like water, some are like the heat
Some are a melody and some are the beat
Sooner or later they all will be gone
Why don't they stay young
It's so hard to get old without a cause
I don't want to perish like a fading horse
Youth is like diamonds in the sun
And diamonds are forever
So many adventures couldn't happen today
So many songs we forgot to play
So many dreams are swinging out of the blue
We let them come true

Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever, forever forever
Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever forever forever
Forever young, i want to be forever young
Do you really want to live forever, forever forever
Forever young, i want to be forever

Nacionalni ponos in nacionalna SRAMOTA!

Olimpijci so se vrnili, vsi, danes je bil njihov sprejem v Ljubljani, seveda so se zraven veselo hiteli slikati politiki vseh vrst in kovov. Jasno, 3 medalje, cela kopica odličnih uvrstitev in konec koncev zgodovinska prva podelitev nagrade Terrya Foxa nekomu, ki ni Kanadčan, za svoj pogum in borbenost jo je prejela Petra Majdič, so dobra promocija. Če sem si sam pri sebi, pa tudi na glas jasno povedal, da podpiram odlikovanje predsednika države dr. Danila Turka naši šampijonki Petri Majdič za njen neverjeten podvih sem danes več kot zgrožen. Čeprav je precej več medijskega cirkusa okoli Petre Majdič pa ne smemo pozabiti na Tino Maze, z dvema srebrnima medaljama prav tako šampijonko v pravem povemu besede! In danes je odjeknila novica, ekipa Tine Maze potrebuje za sezono 2010/2011 okoli 180.000€ sredstev. Znesek ni majhen, a glede na dosežke vseeno povsem upravičen, vsaj po mojem mnenju. Odgovor smučarske zveze Slovenije, tega denarja nimamo. Odlično! Prekleto upam, da se bo zdaj zganila država, podprla šampijonko in ji stopila ob stran. Če si lahko predsednik države privošči privatno letalo za okoli 90.000€ za polete v Bosno in Hercegovino, pa okoli 30.000€ za polet na Češko ... čisto mimo grede na obe destinaciji obstoja REDNA letalska linija, kjer lahko v poslovnem razredu leti vsakdo za okoli 500-600€ ... potem nabrati 180.000€ za nekoga, ki je tej državi prismučal 2 srebrni olimpijski medalji in smo ga mimo grede v preteklih dveh letih malo, da ne zanemarjali in si je svoje uspehe kril večinoma sam iz svojih sponzorskih sredstev, ne sme biti problem. Danes se vsi veselo kitijo in smehljajo ob medaljah, naše, Slovenske slišimo pogosto, ponosno ... zadnji čas, da vrhunskim športnikom omogočimo vrhunske pogoje! Zahteva Tine Maze in njene ekipe še zdaleč ni nerazumna, upravičena je in prosim, če se že vsi veselo slikajo, naj zdaj najdejo še denar, mogoče bi pa lahko predsednik letel malo več na rednih linijah, pa čeprav se bojim, da bodo politiki kaj kmalu leteli kar z Falkonom, ki ga seveda sedaj "ne bodo uspeli" prodati!

Podrpimo Tino Maze pri njenih zahtevah, podprimo Slovenske športnike, le takrat bomo imeli pravico reči, da so te medalje naše!

John Furlong

Kdo je John Furlong? O njem sem že pisal, a včeraj me je s svojim govorom ob zaključku XXI. olimpijskih iger v Vancouvru spet navdušil!

Johna Furlonga smo spoznali kot predsednika organizacijskega odbora olimpijskih iger v Vancouvru 2010. Irec, ki je pred več kot 30 leti migriral v Kanado je danes prepoznaven ne le znotraj svoje nove domovine ampak tudi po celem svetu. Sam rad pove zgodbo, ki je njega najbolj navdihnila, ko je prišel v Kanado mu je carinik na vstopu v državo namreč rekel: "Dobrodošli v Kanadi - naredite nas boljše!" Nekaj preprostih besed a z velikim pomenom. Vsak mora prispevati svoj majhen delež in vsi bomo boljši. To misel je vtkal tudi v svojo politiko vodenja organizacijskega odbora, ves čas je namreč poudarjal, da so to igre vseh Kanadčanov, ki morajo biti temelj povezovanja nacije. "Ne gre za nekaj ljudi, gre za vse nas," je rad povedal. Preden je postal predsednik organizacijskega odbora je do leta 2004 vodil skupino ljudi, ki je pripravljala kandidaturo na olimpijske igre 2010, postal je ključni govornik Kanade v potegovanju za te igre, in neutrudno je potoval, da je pridobil glasove za Vancouver, skupaj je preletel v tem obdobju več kot 1,2 milijona letalskih milj. (Da si lažje predstavljate, let iz Ljubljane do Dunaja velja okoli 200 milj, do Londona okoli 500 milj.) John Furlong je v času, ko je vodil organizacijski odbor prejel številne nagrade za promocijo tako Kanade, kot Britanske Kolumbije in Vancouvra. Januarja 2009 je prejel celo naziv najbolj vplivne osebe v Kanadskem športu tega desetletja. A največji preiskius zanj in njegovo ekipo so bile pravkar iztekle se olimpijske igre, opravili so odlično delo, tako lahko oče petero otrok in dedek devetero vnukom sedaj zadiha mirno, uspeli so izvesti odlične olimpijske igre.

Včeraj je imel John Furlog čast podati še zaključni govor iger, prevedel sem že otvoritvenega, tudi zaključni me je enostavno tako prevzel, da sem se odločil ga prevesti, upam, da bo všeč tudi vam!

John Furlong - Zaključni govor olimpijskih iger, Vancouver 2010.

Ekselence, poglavarji, predsednik Rogge, člani Mednarodnega Olimpijskega Komiteja, premije, predsedniki držav, člani Olimpijske družine, športniki sveta, dame in gospodje.

Dober večer!

Zimske Olimpijske Igre 2010 so nas naučile da nismo le 6 milijard ljudi. Smo člani ene same družine. Skozi vseh 17 čudovitih dni smo skupaj pokazali neverjetno moč športa vsem ljudem sveta. Iz prve roke nam je bilo dano videti, čudovito moč, ki združuje, navdihuje in osvobaja - moč, ki lahko premaga obup z upanjem in vpodbudi dobro v ljudeh. Ta moč je šport na vseh prizoriščih olimpijskih iger. Ker smo imeli šport, smo imeli mir. In ker so te igre potekale v miru, so potekale tudi v prijateljskem duhu.

A prišel je čas, da rečemo zbogom in rečemo hvala. Mogoče je pravi trenutek, da primerjamo Kanado, ki je bila s Kanado, ki je sedaj.

Vrjamem, da smo Kanadčani nocoj močnejši, bolj enotni, bolj zaljubljeni v našo deželo in bolj povezani, kot kadarkoli prej. Te olimpijske igre so nas naredile takšne. Če je bila združena Kanada na večer otvoritve še nekoliko misteriozna, sedaj ni več! Sedaj nas poznajo vsi ... eh?

Če nas je bilo nekoč le nekaj, nas je danes vsekakor mnogo. Ta tihi, ponožni nacionalni ponos, ki smo ga včasih skrivali je sedaj prevzel ulice, vasi in mesta v svoji najlepši obliki, obliki patriotizma, ki je zavel po celotni državi v toliko novih a čudovitih oblikah javorjevega lista - toliko je razlogov za nasmeške in veselje.

Kanadčani povezali ste se, med seboj in z obiskovalci iz vseh koncev sveta v skupno slavje, lahkotno, spontano, mirno. Za nas ste bili veter pod našimi krili. Niste preprosto le navijali, ampak ste živeli in dihali, za vsak veličasten trenutek, kot da bi sami tekmovali za zlato medaljo. Vi ste bili moč, na katere smo si želeli in upali, da bo prišla, zaradi vas so bile igre res Igre.

Alexander (Bilodeau) - tvoja prva zlata medalja za Kanado nam je dala pravico, da smo se počutili kot šampijoni. Naša zadnja zlata medalja (Hokej Moški) pa bo tista, ki se jo bodo spominjale še generacije.

Možem in ženam v modrih vetrovkah, vi ste brez dvoma heroji teh iger. Generacija 2010. Popolna ekipa - obnašali ste se dostojanstveno, pokazali vaša srca in dušo v vsaki nalogi, ki vam je bila zaupana. Nasmihali ste se, navijali in s tem zapolnili srca naših obiskovalcev s prijateljstvom in dobro voljo. Toliko vas je, ki ste neumorno delali v zaoderju, nobena zahvala ne more poplačati vašega truda. Trmasti gori ste pokazali odločnost. In končni rezultat Modre vetrovke - Vreme na gori Cypres - 1:0. Bili ste na mnogih preizkušnjah, in pokazali ste nam, da ni sile, ki bi lahko ustavila zaupanje in odločno srce. Naj bo vaš doprinos k tem igram vaš ponos za celo življenje. Skozi svoje delo ste pokazali, kaj pomeni biti ponosen, darežljiv Kanadčan.

Našim številnim prijateljem in partnerjem se zahvaljujemo vsakemu izmed vas, za vaš prispevek, k tem igram. Našim voditeljem, hvala za to da so vrjeli in podpirali to čudovito avanturo. Tistim, ki so gradili prizorišča, vozili avtobuse, kuhali hrano in garali dneve in noči, da so izpolnili na tisoče nalog, naj bo uspeh teh iger vaša nagrada, vaš ponos za vedno.

Ljudem Birtanske Kolumbije, lahko rečem le eno, bili ste enkratni. Vaš prispevek je bil magičen. Hvala tudi vsem našim obiskovalcem in zagrizenim navijačem. Posebna hvala tudi možem in ženam v uniformah, ki so poskrbeli za našo varnost.

Mednarodnemu Olimpijskemu Komiteju, hvala za zaupanje, ki ste nam ga dali in vaš vložek v naš uspeh. Bilo nam je v veliko čast, da smo gostili športnike sveta. Trudili smo se po najboljših močeh. Našim prijateljem iz Sočija, z vami smo in želimo, da tudi vam uspe v letu 2014.

Vsem Gruzijcem, izrekamo sožalje ob njihovi izgubi. Nepredstavljivo žalovanje delite z vsemi Kanadčani in vsemi, ki so bili tukaj. Naj zapuščina vašega najljubšega sina Nodarja Kumaritashvilija nikoli nebo pozabljena in naj on navdihuje mlade tako pri vas kot po svetu, da postanejo šampijoni!

Športniki sveta, obljubili ste, da boste tekmovali pošteno in ste. Občutili ste neverjetno čarobnost iger. Z vami smo bili v trenutkih naporov in slavja, kot da bi tekmovali tudi mi. S svojim zgledom ste dali upanje številnim mladim po vsem svetu, mladim, ki bodo jutri pripravljeni tekmovati ob vašem boku.

Fantje in dekleta, ki vas nikoli ne bodo srečali, sedaj vedo, da je mogoče doseči zmago skozi moč sanj. Zarisali ste smer za naslednje generacije šampijonov. Vračate se domov, kot najboljši ambasadorji, ki jih imamo za boljši svet. Vi ste prihodnost. Mladi po vsem svetu vas vidijo kot vodje prihodnosti.

In na koncu, vsem tistim, ki ste nas spremljali po svetu. Upam, da ste uživali v igrah in naši pripovedi ponižne Kanadske zgodbe. Mladi možje in žene, ki ste jih poslali sem prihajajo sedaj domov, lahko ste zelo ponosni nanje.

Igre bodo prinesle številne legnede in čudovito zapuščino.

Za vsakega Kanadskega otroka si želim, da bi odrasel in imel priložnost občutiti šport. Nikogar ne smemo izpustiti. Vsi mi globalna olimpijska družina, pa se moramo potruditi, da bodo vsi otroci imeli možnost svobodne in varne igre po vsem svetu.

Zbogom, zbogom vsem skupaj!

Kot je rekel Robert Charlebois (Kanadski pesnik in pisatelj) "Zbogom, vedno boste ostali najlepši spomni!"

Hvala, zbogom in naj dolgo živi Kanada! Hvala Kanada!

XXI. Olimpijske igre - Vancouver

Zastor je padel! S tekmo vseh tekem, finalom vseh finalom, finalom moškega dela hokejskega tekmovanja na olimpijskih igrah. To je bila zadnja preizkušnja na tokratnih igrah in tista, ki je bila za domčine Kanadčane daleč najpomembnejša! V finalu sta si nasproti stali reprezentanci Kanade in ZDA in zagotovo to je tista tekma, ki je Kanadčanom pomenila največ, kajti hokej je v Kanadi brez dvoma šport številka 1. Kanadčani so skozi vso tekmo držali premoč, vodili že z 2:0, potem so se Američani približali na 2:1 in zadnja tretina je bila v znamenju zelo obrambne igre, dve minuti pred koncem, so Američani izkoristili možnost 6 igralca in umaknili svojega vratarja iz gola, to je bila odločilna poteza, kajti 24 sekund pred koncem so izenačili na 2:2. Šok, Kanadčani so obstali! Sledil je podaljšek, 20 minut ali do prvega gola. Groza. Tudi v nadaljevanju so Kanadčani igrali odlično, in 8 minut v podaljšek so zadeli, senzacionalen gol in zmaga 3:2, z zmago zlata medalja, vem, za Kanadčane edina medalja, ki je res štela. Privoščim jim zmago, dobro so igrali in naj bo to še dodatna nagrada za dobro organizirane igre.

Moja ocena iger bo sicer vrjetno nekoliko pristranska, saj enostavno "ljubim" Vancouver. Igre sem glede na čas, ki sem ga imel kar precej spremljal, pa mogoče ne toliko preko televizije koliko preko medijev. Veliko je bilo govora o prijaznosti vseh, v to nikakor ne bom dvomil, vem kakšna je moja izkušnja s Kanadčani in ja res so noro prijazni, veliko je bilo tudi govora o organizaciji, tudi ta je bila dobra, potrebno se je zavedati, da je organizirati tako velik športni dogodek velik zalogaj, in zahteva neverjetne organizacijske in logistične sposobnosti. Vse pa seveda ni bilo popolno, veliko se govori o varnostnih napakah, predvsem o tisti v kateri jo je skupila naša Petra Majdič, to zagotovo ni bilo dobro, a napake se dogajajo tudi najboljšim. Kar pa se tiče (ne)varne proge za smukačice in proge za bob/sankanje pa se ne strinjam, da so v celoti krivi organizatorji. Šport na splošno sili v ekstreme, vedno hočemo višje, hitreje, močneje, če ni spektakularno ni zanimivo in to je tisto kar sili v takšne tekme, tu je potrebno narediti miselni prestop in mogoče je avstrijski (mislim, da je bil avstrijski) voznik boba, ki je po prvem prevračanju rekel, da na takšni progi ne bo nastopil. To je edini način.

Še nekaj o nastopih naših športnikov, vsekakor sta kraljici teh olimpijskih iger dve, Petra Majdič s svojim nevrjetnim nastopom in osvojenim bronom in Tina Maze z kar dvema srebrnima medaljama! O obeh ni kaj dodati, nesporni kraljici in obe si zaslužita vse čestitke, dosegli sta svoje sanje. Tudi ostali so nastopili odlično 4. mesto Baura v biatlonu, 5. mesto Mazejeve v kombinaciji in Gregorinove v biatlonu, 6. mesto Kranjca, Valenčiča in Koširja, 7. mesto Prevca, ... in tako naprej, skupaj 20. uvrstitev med prvo deseterico in od tega 3 medalje. Žal zlata medalja še vedno ostaja neosvojena na zimskih igrah, mogoče jo bomo dočakali v Sochiju v Rusiji.

Do zaključne slovesnosti v Vancouvru manjkata še manj kot 2 uri, hvala Vancouver, hvala Kanada, vidimo se v Rusiji čez 4 leta v Sochiju, v slovo pa le pesem ...

Oh Canada!

O Canada! our home and native land!
True patriot-love in all thy sons command.
With glowing hearts we see thee rise,
The True North strong and free!
And stand on guard, O Canada,
We stand on guard for thee.

Chorus
O Canada, glorious and free!
O Canada, we stand on guard, we stand on guard for thee.
O Canada, we stand on guard for thee.

O Canada! where pines and maples grow,
Great prairies spread, and lordly rivers flow.
How dear to us thy broad domain,
From East to Western sea.
The land of hope for all who toil,
The True North strong and free!

Chorus
O Canada, glorious and free!
O Canada, we stand on guard, we stand on guard for thee.
O Canada, we stand on guard for thee.

O Canada! beneath our shining skies,
May stalwart sons, and gentle maidens rise.
To keep thee steadfast through the years,
From east to western sea,
Our own beloved native land,
Our true north strong and free!

Chorus
O Canada, glorious and free!
O Canada, we stand on guard, we stand on guard for thee.
O Canada, we stand on guard for thee.

Ruler Supreme! who hearest humble prayer,
Hold thy Dominion in thy loving care;
Help us to find, Oh God, in thee,
A lasting rich reward.
As waiting for the Better Day,
We ever stand on guard.

O Canada, Glorious and free! Amen