Noč na letališču

Paaaaa sem nazaj ... a ne za dolgo ... je treba delat so rekli ... po Španiji je sledila Španija ... veliko veliko veliko kilometrov ... ampak kaj češ tudi tako nanese ... 11.9. sem za šest dni res ponovil vajo iz prejšnje objave ... in pred nekaj dnevi skoraj isto ... priznam prav nagajiv nasmešek se mi je pripeljal na obraz, ko sem izvedel, da se bo zadnja runda končala s poletom domov ... načrtovali smo trgatev, še prijatelj je zagovarjal diplomo ... skratka domov se je mudilo ... pa je vreme tako naneslo, da so prijatelji pomagali potrgati doma brez mene ... ni šlo drugače ... vreme je bilo bolj slabo napovedano pa so potrgali v petek ... ko sem bil še tam daleč doli ... v petek zvečer smo tudi v Španiji dobili pošten naliv ... tako pošten, da smo med vožnjo na La Siesto vozili po nekaj deset centimetrih vode ... še dobro da je avtobus visok ... podovzi v Santa Suzano so bili vsi v celoti zaliti z vodo ... noro ... sobota se je kopala v soncu ... večer pa v družbi prijateljev ... Milana, Davorina, Valentine in Boštjana ter njunega malega nagajivčka Aljaža, ki je bil center pozornosti ... pri skoraj 11 mesecih pravo sonce ... nedelja je minila hitro ... prišla je še druga ekipa ... ki je ostala za nami ... mi pa smo popoldne krenili proti letališču ... sredi poti crkne Španski avtobus ... avtomatik in ga je vrglo iz prestave ... po ponovnem zagonu deluje dalje ... prekleta elektronika ... do letališča sem se žrl bo ali nebo ... Boštjan je spet pametoval o persenih ... jebiga ... z večkratno ponovitvijo vžiganja in ugašanja smo prijajcali se na letališče ... že pred odhodom sem vedel, da se skupina vrača na letu Adrie Airways v Ljubljano, jaz in še dva pa na letu Vuleinga na Benetke, kamor bi nas prišel čakat Matija s kombijem in odpeljal domov ... no tak je bil plan ... kot da sranje z avtobusom ni bilo dovolj pridem na letališče in vidim, da je let odpovedan ... krasno sranje se nadaljuje ... ko ima hudič mlade jih ima pa tudi dosti si rečem ... ostale spravim na Adriin let ... vsaj ta je šel po planu ... mi trije pa v vrsto, ki je bila videti neskončna ... vmes sem na telefonu s Slovenijo in iščemo rešitev ... prevrtimo vse ... leteti takoj v Bruselj ali Frankfurt ampak k vragu veze na Ljubljano ni ... edina res edina rešitev je bila leteti v Tel Aviv in potem v Ljubljano ... ampak ne tudi ta je nelogična ... ni bilo druge ... prenočili bomo v Barceloni ... let so nam prestavili šele na torek!!! to seveda ni šlo ... druge karte smo kupili pri SpanAiru ... ker smo imeli prestavljen let smo bili upravičeni do hotela ... tako, da nismo preživeli noč na letališču a tistih nekaj malega ur časa v hotelski sobi se je zdelo, kot da sploh nismo bili tam ... tudi spal sem slabo ... še receptroka me je klicala sredi noči, da je preverila kdaj točno moramo biti naslednji dan na letališču ... zjutraj na letališče ... polet domov po planu ... letalo na karti je bilo napisano Aribus A320 ... okey fajn zadeva si mislim ... pridemo na odhod ... gledam skozi okno ... tole ni Airbus ... tole je MD si mislim ... se vkrcamo ... pogledam na varnostni karto ... tista navodila v sili saj veste ... in vidim Boeing 717 ... katstrofa ... letim na letalu, ki so ga oblikovali v 60 letih ... v Benetkah pristanemo ... srečno ne boste vrjeli ... po kovčke in hitro ven, kjer že čaka Matija, ki se je prejšnji večer peljal preštet golobe v Benetke potem domov in na ponedeljek spet po nas ... gosta odloživa v Gorici in hitiva proti Ljubljani ... tam odložim Matija in hitim v Celje ... do 17h moram priti v Celje pristali pa smo v Benetkah ob 13.30 ... pred 17h ko me je čakal sprejem prijatelja, ki smo ga skrbno skrivali pred njim sem moral še na banko oddat paket pa po sire in oddat kombi ... v Celje prispem ob 16.47 ... v 13 minutah opravim vse ... noro divja dirka je bila ... sprejem Aleša je potekal po planu ... vse se je spremenilo v super fešto pri njemu ... presenečenje je uspelo popolnoma ...

Med tem, ko sem bil na poti je prišla novica iz Univerze ... tema je potrjena, prav tako mentorica ... potrjeni so tudi vprašalniki in seveda se vrti ... uradno imam sedaj 4 leta časa, da končam ... moj rok je leto dni ...

Spodaj seveda še pesem, predstavlja občutke v zadnjih dnevih Španije ... čeprav je bilo spet "fajn" pa je bilo tudi naporno ... in ja delo delo delo ... sedaj nekaj dni odmora ... potem pa na mandarine ...

DONNA & THE DYNAMOS aka. ABBA - SUPER TROUPER

Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you

I was sick and tired of everything
When I called you last night from Glasgow
All I do is eat, and sleep, and sing
Wishing every show was the last show
So imagine I was glad to hear you're coming
Suddenly it feels alright
And it's gonna be so different
When I'm on the stage tonight
Tonight the

Super Trouper
Lights are gonna find me
Shining like the sun
Smiling, having fun
Feeling like a number one
Tonight the
Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you

Facing twenty thousand of your friends
How can anyone be so lonely?
Part of a success that never ends
Still I'm thinking about you only
There are moments when I think I'm going crazy
But it's gonna be alright
And it's gonna be so different
When I'm on the stage tonight
Tonight the

Super Trouper
Lights are gonna find me
Shining like the sun
Smiling, having fun
Feeling like a number one
Tonight the
Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you

So I'll be there
When you arrive
The sight of you will prove to me
I'm still alive
And when you take me in your arms
And hold me tight
I know it's gonna mean so much tonight
Tonight the

Super Trouper
Lights are gonna find me
Shining like the sun
Smiling, having fun
Feeling like a number one
Tonight the
Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you
Super Trouper
Beams are gonna blind me.

Naprej in nazaj

Ja ... okej vem ... predolgo že nisem pisal in ja pravzaprav kakšnega pravega izgovora nimam ... vrjetno bi temu lahko enostavno rekli lenoba ... in kaj sem počel vmes ... 6 dni sem se potepal po Španiji, kar naporno predvsem zaradi velikega števila kilometrov z avtobusom gor in dol pa še tam smo pridno nabirali kilometre tako, da je bilo kar presneto zabavno ... vajo ponavljam 11.9. tako da spet bodo kilometri ... mogoče še konec meseca enkrat bom videl ... pretiravat tudi ni dobro pravijo tako, da se bom sproti odločal kako in kaj ...

... vmes je prišlo zelo neprijetno sporočilo iz faksa ... no pravzaprav faks ni kriv kriva je država ... sporočili so namreč, da podiplomskega študija ne bodo več sofinancirali tako me v oktobru čaka prav nesramno visoka položnica za nekje 2500€ ... ah ja ... cena podiplomskega študija pač je kakršna je ... čeprav če dobro pomislim, kaj mi bodo v letošnjem letu nudili za to mi postane kar malo slabo ... vsekakor je sedaj odločitev lažja ... vse napore vlagam v to, da v naslednjem študijskem letu končam ... želja je sicer zelo optimistična in presneto veliko dela bo potrebno vložiti, da bi uspelo a vsekakor vem, da je to moj cilj do konca septembra 2011 ... bomo videli kaj bo s tem ... seveda vem, da to pomeni najvrjetneje posvečanje zgolj in samo študiju ... ja vse kaže, da bom še leto študent ... pa čeprav si že vsaj dve leti želim neke spodobne zaposlitve ... sicer je nekaj opcij, ki so odprte in če bo naneslo, da se pojavi kaj dobrega bom vrjetno sprejel, čeprav bi to ogrozilo končanje v načrtovanem roku ... bom videl ... težko je reči ...

Ne vem zakaj ampak včasih se počutim kot, da sem obtičal v trenutku iz katerega ne morem, spet drugič, kot da se življenje okoli mene odvija s svetlobno hitrostjo ... čuden občutek je ... vem, da se bo kmalu veliko spremenilo, če ne prej s končanjem študija ... kakorkoli ... ena pesem, ki precej dobro opiše moje trenutno počutje ... ne gre pa za lansko poletje ... ;)

Čuki - Poletna

Lansk poletje blo je fajn, pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.

Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom inhaliraš vsak atom.

Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.

To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.

Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar, kdo račun nam plača ni nam mar.

Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.

Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi
na obalo hočem vse izkluč’t sive celice, v topu pesek dam noge.

Enkrat pa bom tam ostal… 2x