Ja ... okej vem ... predolgo že nisem pisal in ja pravzaprav kakšnega pravega izgovora nimam ... vrjetno bi temu lahko enostavno rekli lenoba ... in kaj sem počel vmes ... 6 dni sem se potepal po Španiji, kar naporno predvsem zaradi velikega števila kilometrov z avtobusom gor in dol pa še tam smo pridno nabirali kilometre tako, da je bilo kar presneto zabavno ... vajo ponavljam 11.9. tako da spet bodo kilometri ... mogoče še konec meseca enkrat bom videl ... pretiravat tudi ni dobro pravijo tako, da se bom sproti odločal kako in kaj ...
... vmes je prišlo zelo neprijetno sporočilo iz faksa ... no pravzaprav faks ni kriv kriva je država ... sporočili so namreč, da podiplomskega študija ne bodo več sofinancirali tako me v oktobru čaka prav nesramno visoka položnica za nekje 2500€ ... ah ja ... cena podiplomskega študija pač je kakršna je ... čeprav če dobro pomislim, kaj mi bodo v letošnjem letu nudili za to mi postane kar malo slabo ... vsekakor je sedaj odločitev lažja ... vse napore vlagam v to, da v naslednjem študijskem letu končam ... želja je sicer zelo optimistična in presneto veliko dela bo potrebno vložiti, da bi uspelo a vsekakor vem, da je to moj cilj do konca septembra 2011 ... bomo videli kaj bo s tem ... seveda vem, da to pomeni najvrjetneje posvečanje zgolj in samo študiju ... ja vse kaže, da bom še leto študent ... pa čeprav si že vsaj dve leti želim neke spodobne zaposlitve ... sicer je nekaj opcij, ki so odprte in če bo naneslo, da se pojavi kaj dobrega bom vrjetno sprejel, čeprav bi to ogrozilo končanje v načrtovanem roku ... bom videl ... težko je reči ...
Ne vem zakaj ampak včasih se počutim kot, da sem obtičal v trenutku iz katerega ne morem, spet drugič, kot da se življenje okoli mene odvija s svetlobno hitrostjo ... čuden občutek je ... vem, da se bo kmalu veliko spremenilo, če ne prej s končanjem študija ... kakorkoli ... ena pesem, ki precej dobro opiše moje trenutno počutje ... ne gre pa za lansko poletje ... ;)
... vmes je prišlo zelo neprijetno sporočilo iz faksa ... no pravzaprav faks ni kriv kriva je država ... sporočili so namreč, da podiplomskega študija ne bodo več sofinancirali tako me v oktobru čaka prav nesramno visoka položnica za nekje 2500€ ... ah ja ... cena podiplomskega študija pač je kakršna je ... čeprav če dobro pomislim, kaj mi bodo v letošnjem letu nudili za to mi postane kar malo slabo ... vsekakor je sedaj odločitev lažja ... vse napore vlagam v to, da v naslednjem študijskem letu končam ... želja je sicer zelo optimistična in presneto veliko dela bo potrebno vložiti, da bi uspelo a vsekakor vem, da je to moj cilj do konca septembra 2011 ... bomo videli kaj bo s tem ... seveda vem, da to pomeni najvrjetneje posvečanje zgolj in samo študiju ... ja vse kaže, da bom še leto študent ... pa čeprav si že vsaj dve leti želim neke spodobne zaposlitve ... sicer je nekaj opcij, ki so odprte in če bo naneslo, da se pojavi kaj dobrega bom vrjetno sprejel, čeprav bi to ogrozilo končanje v načrtovanem roku ... bom videl ... težko je reči ...
Ne vem zakaj ampak včasih se počutim kot, da sem obtičal v trenutku iz katerega ne morem, spet drugič, kot da se življenje okoli mene odvija s svetlobno hitrostjo ... čuden občutek je ... vem, da se bo kmalu veliko spremenilo, če ne prej s končanjem študija ... kakorkoli ... ena pesem, ki precej dobro opiše moje trenutno počutje ... ne gre pa za lansko poletje ... ;)
Lansk poletje blo je fajn, pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.
Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom inhaliraš vsak atom.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.
Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar, kdo račun nam plača ni nam mar.
Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.
Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi
na obalo hočem vse izkluč’t sive celice, v topu pesek dam noge.
Enkrat pa bom tam ostal… 2x
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.
Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom inhaliraš vsak atom.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.
Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar, kdo račun nam plača ni nam mar.
Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.
Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi
na obalo hočem vse izkluč’t sive celice, v topu pesek dam noge.
Enkrat pa bom tam ostal… 2x
Ni komentarjev:
Objavite komentar