Mandarine ... prvič

Ta vikend se je začelo ... prve mandarine letošnje sezone so za nami ... vlak ... 9 vagonov ... za povrh pa še 4 avtobusi ... naroda polno! Vse se je začelo v četrtek ... najprej kombi do Ljubljane potem na peron in tam nas je bila prava četica ... 20 nas je šlo urejat zadeve dol ... ampak še dobro, da nas je bilo veliko ker dela je bilo ogromno ... na vlaku se razporedimo po vagonih in uredimo označbe ... odgovornost za vagon 1 sva prevzela z Nastjo, prvič sva se spoznala in sodelovala a moram reči, da je zadeva se poklapala takoj ... oba nasmejana ... oba polna energije ... recept za uspeh ... gostje so prihajali in prihajali ... večina seveda v Ljubljani ... to smo tako vedeli ... krenili smo na pot proti Dobovi ... vmes še postanki in še nekaj gostov ... v Krškem je bil najin vagon poln ... pozdrav potnikom in informacije v poti pa smo že bili na meji ... prestop v Hrvaško po načrtu potem pa se je začelo ... kar naprej smo postajali ... kar naprej smo nabirali zamudo ... meja z BiH kot ponavadi traja celo večnost ... ne razumem kako pošljejo tako malo osebja, ko vedo koliko nas je ... ure so tekle in tekle tako smo v Mostar prispeli z občutno zamudo ... gremo naprej, ni nam ostalo drugega ... ogled Mostarja skupaj s spektakularnimi skoki s "starega" mostu pa gremo na izvor reke Bune ... kosilo ... čevapi ... in nadaljuejmo ... Počitelj ... Medžugorje in potem v hotel ... precej pozno smo prišli ... precej utrujeni ... ampak to nas ni ustavilo, da se nebi zvečer še pošteno poveselili ... dalmatinska glasba je zakon ... animatorska ekipa pa ne samo zakon ... fenomenalna ... moram reči, da takšnih animatorjev še nismo imeli ... ali pa vsaj že zelo dolgo ne! Vse čestitke njim! Nastja je razorožila publiko in še nas ostale, ko ji je pevec podal mikrofon in je odpela legendarno Tajči in njen nepozaben komad Hajde da ludujemo ove noči ... vse tja do polnoči smo divjali na polno ... potem v postelje in Igor je uspel zaspati preden sem jaz uspel reči lahko noč ... sedaj je poznan pod človek, ki zaspi preden se njegova glava dotakne povštra :) Sobota se je začela z nasmehom na obrazu ... ne samo mojim ... vseh nas, ko smo videli skozi okno popolnoma mirno morje, jasno nebo in sonce ... nebi si mogli želeti kaj več kot to ... zbor gostov ... gremo na ladjo ... 2 uri vožnje ... glasba ... zabava ... ples ... klepet ... v Opuzenu izkrcanje ... eni najprej na plantaže, drugi v delto Neretve na trupice ... potem v Adrio na kosilo ... kjer se fešta nadaljuje ... ob petih popoldne premik ... do hotela ... vmes postanek na Bačinskih jezerih in potem po večerji spet fešta tja do polnoči ... nedelja je bila kar malo kruta ... vstati smo morali praktično sredi noči ... ob 4.45 se že odpeljemo proti Mostaju ... tam na vlak ... in gremo za Sarajevo ... vlak se je vlekel s hitrostjo dveh mrtvih polžev ... do Sarajeva na 2 urni vožnji pridelamo 1 uro dodatne zamude ... katastrofa ... ogled Sarajeva je bil prekleto kratek ... a vsaj kar se moje skupine tiče smo zmogli ... potem dolga vožnja domov ... dodatne ure so se kar nabirale ... na meji med BiH in Hrvaško spet katastrofa ... Hrvati pošljejo eno damo iz carine, ki je celo uro pregledovala vlak ... namesto ob 2h zjutraj smo v Ljubljano prispeli ob nekaj čez 4 uro zjutraj ... slovo od potnikov ... potem zložiti opremo na peron ... pa jo znositi do kombija ... šele okoli 5tih smo krenili proti Celju ... postanek na Lukovici ... eden bolj utrujen od drugega smo se spogledovali ... vseeno polno smeha predvsem na račun nekaterih legendarnih izjav oziroma dogodkov, ki so se zgodili na poti ... evo spodaj jih je nekaj ...

Izjava gosta pred prihodom v Mostar ... marija smo tak dol že na vlaku, da sm mislu, da gremo banane obirat :)

Drugi večer se vračamo proti hotelu ... pogledam na GSM ... klic iz neznane številke ... ker je bilo pozno odpišem ... klicali ste me ... hodimo po ulici ... Žanu piska sms ... mu rečem stari sms maš ... reče ja vem bom pol pogledu kaj te vem kdo je ... naslednje jutro salve smeha ... ei ti veš, da si meni pisal se dere Žan ... seveda pred tem sva se pogovarjala o nečem čisto drugem pa mi je pozvonil, ko si je shranil mojo številko v svoj GSM ... :)

Pobiramo stavri iz avtobusa v Mostarju ... jaz pomagam pri kovčih ... Nastja prebira priimke na vrečah z mandarinami in jih podaja gostom ... pride do vreče in bere ... Gorenak .... Gorenak ... Goreeeeenaaaaakk ... jst pa alo moja je :)

Sedimo na vlaku na poti domov ... peljemo se skozi tunel ... počasi po polžje ... pa prijavim ... alo pa kaj bo že konec kaj tega tunela ... pa se začneta Žan in Nastja na polno smejat ... ej stari sej je ... sam zuni je tema ... preklet tunel :)

Jah ... za smeh smo poskrbeli sami ... ali pa z vami ... bilo je lepo ... bila je predvsem fantastična ekipa in hvala vam, da ste bili z mano ... ponovimo!

Za konec pa vedno pesem ... pa ker smo bili v Dalmaciji nekaj v stilu ...

Vinko Coce - Ribari

Prije jutra ribari se bude,
More zna njih, more zna te ljude
Prije jutra u zoru
S galebima na moru
Na poštama sunce čekaju

Svako jutro parangale dižu,
Vižitaju i vršu i mrižu,
A galebi čekaju
Da i njima ča daju
U ribare oni viruju

Noć je mirna vali spavaju
Pod svitlom se ribe skupljaju
Špurtilon i ostima
Dobit će po kostima
Kad se smire, kad se pridaju

U dubini mriže parangali,
Na pučini bile se sinjali,
Tiho kraju veslaju,
Malu barku guraju,
A ribara ruke izdaju

Prije jutra umoran
Ribar čeka novi dan
Dok svi ljudi spavaju
Galebi se karaju