Tik pred koncem leta ...

Še nekaj ur nas loči od vstopa v leto 2011 ... tam daleč na vzhodu so že vstopili vanj ... kaj prinaša ... ne vemo ... tudi obračuna leta 2010 še danes ne bom naredil ... kajti ni še konec ... vsekakor pa vem, da se vsaj zadnji dnevi ne iztekajo povsem tako, kot bi si želel ... želel sem si preživeti zadnje trenutke leta nekje na toplem ... delovno ali ne ... sploh ni važno ... zima ni ravno moj najljubši čas ... tako tukaj in sedaj ... sebi obljubim nekaj ... naslednje novo leto bo drugačno ... ali bom delal ... ali pa bom zase ... za dušo nekje na toplem ... popotniško ... tisto kar najbolj pogrešam ... kadar potujem zase sem ... in tega mi manjka ... vsaj v tem pogledu bom sam storil tisto kar rabim ... da bo drugače ... mogoče bom le odpotoval za nekaj dni ... mogoče bom kje daleč iskal novo priložnost za službo ...

Namen te zadnje objave pa ni razmišljati o tem kar je bilo ... tudi ne o tem kaj bo ... prihodnost je neznanka in prišla bo kakršna pač bo ... vsekakor pa sem vesel ... vesel da se končno spet za leto dni vsaj poslavljata večna hita dueta Wham in Mariah Carey iz časa božiča ... in seveda neponovljivi Alfi Nipič s svojim Silvesterskim poljubom ... ker enostavno poslušati te tri komade po 10x na dan je čist popolnoma odveč ...

V letošnjem letu sem bil vsaj kar se bloga tiče daleč najbolj "priden" to je že rekordna 45 objava letos ... drugo leto jih zagotovo nebo toliko ... nebo olimpijskih iger ... nebo mojega Vancouvra ...

V zadnjih izdihljajih leta vam tako vsem, ki to berete želim predvsem vse dobro ... naredite si svet takšen kot vam ustreza ... ne pustite se tistim, ki vam želijo pokvariti dan ... smejte se ... in predvsem pazite nase ...

Do jutrišnjega dne ... NAMASTE!

Zanimiva sreda

Mja leto se počasi izteka in prepričan sem že bil, da bom zadnje dneve preživel v Provansi ... pa se je vse postavilo na glavo ... od tega, da bi skoraj pristal v Rimu, do tega da bom sedaj ... doma ... kar sploh ni tako slabo ... keš bi sicer presneto prav prišel ampak ok ... obračun leta bom naredil res šele pred njegovim iztekom, pa čeprav je zdajle do tja že manj kot 48 ur ... sreda bi bila pravzaprav čisto nezanimiva ampak pred časom sem se že prijavil na razpis v Thermani v Laškem in prejšnji teden dobil vabilo na razogovr ... sreda 29.12.2010 ob 11.35 ... je pisalo ... mater sm si mislil pa menda nas ja nimajo naštimane na 5 minut ... zjutraj se oblečem v obleko ... monkey suit ... včasih se mi je zdelo kul če sem oblekel obleko dan danes pa mi je mjaaaa ... lahko bi rekel odveč ... ampak okey ... se oblečem v avto in gremo v Laško. Pridem na cilj poiščem prostor razgovora tam že dva sedita ... ah krasno res nas imajo na 5 minut ... sprašujem se kaj za vraga lahko v 5 minutah izveš o nekom ... seveda se zavedam, da so že prebrali življenjepise ... ampak če se sam postavim v kadrovske čevlje ... oprostite hotel bi bistveno več kot 5 minut ... pogovor z vodjo prodajne službe ... tam je tudi delovno mesto je zanimiv ... najprej izvem, da sem premagal že okoli 200 kandidatov ... dobro zame ane ... ampak še vedno so nas na prvi pogovor povabili okoli 100 ... torej nas je bilo skupaj preko 300 prijavljenih na delovno mesto za določen čas enega leta, gre za pokrivanje porodniške ... to pove vse ... sedaj tudi tistih 5 minut postane bolj logičnih ane ... na razgovoru je pogovor potekal predvsem o tem kako in kaj kako jaz vidim to pozicijo ... moram reči, da bi mi bilo delo v kadrovski v veliko večje veselje ... tudi večji izziv ... a časi so kakršni so ... in iščem širše ... povabila na drugi krog bodo naslednji teden ... iskreno ga ne pričakujem ... pa ne zato ker bi šlo kaj narobe ... ampak med 100 kandidati težko vrjamem, da bi bil jaz tisti najboljši oziroma med najboljšimi vrjetno 10 ... če pa me bodo povabili pa vsekakor grem nazaj ... izziv je tudi to ... popoldne je minilo v povratku kuhalne plošče, ki ji je včeraj nekaj zašpilalo in jo je serviser odnesel ... sedaj dela kot urica ... moja denarnica pa je tanjša za 85€ ... jebiga še vseeno majn kot je 400-500€ kolikor bi bila nova ... zvečer pa na koncert ... december je bil bogat s koncerti ... že pred 14 dnevi sem bil na MI2jevcih v Podčetrtku ... hvala bivši ženi :) ... sm ji dolžan še eno kavico ... :) ... in koncert je bil F.A.N.T.A.S.T.I.Č.E.N. ... fantje so se izkazali na celi črti in čeprav na koncertu sam mi ni bilo niti malo žal ... danes pa Tabuji ... včasih sem šel pogosteje na njihove koncerte ... v zadnjem letu pa nekako ni bilo časa ... ali volje sej ne vem ... ko pa so bili ravno v Celju na Glavnem trgu pa sem seveda rekel ajde pa gremo ... veliko znanih obrazov ... nekaterih nisem videl že celo večnost, drugih nekaj dni, nekaterih nekaj ur :) ... pa vseeno je bilo fajn ... lahko bi sicer odigrali kak komad več iz tistega dela repertoara, ko se nori ... skače ... ampak vseeno ... bil je na koncu tisti ... tisti najlepši ... predsvem najlepši zaradi zgodbe, ki teče v ozadju ... bil je darilo ... za poroko bobnarju Primožu ... noro ... kaj lepšega kot tako darilo bi si res težko želel kdorkoli ... po skoraj bizarnem naključju smo se zvečer po koncertu zanšli pri meni na čaju ... kar težko je vrjet, da lahko v Celju sredi tedna po 22h iščeš z lupo kak odprt lokal ... pa smo pristali pri meni ... za urico ob čaju ... prijetn klepet je bil ... zdaj pa spat ... da nebo res novo leto prej kot neham ti pisat :) .... za konec pa seveda kaj drugega kot najlepši komad od Tabujev ... ;)

Tabu - Pesek in dotik

Dotik, le dotik je povedal vse za oba.
Pogled, le en pogled je spremenil najin svet.

Se še spomniš risanja po pesku?
Pesek naju je pokril za lahko noč,
prvič zvezde skupaj sva preštela,
pozabila na vse.

En dan, le en dan, ki v večnost je ujet.
Poljub, le en poljub je obljuba vseh obljub.

Moj dotik začuti tvoje prste,
prsti čutijo ljubezni zlat dotik.
Ustnice zardijo v barvi sreče,
sreče, da zdaj eno sva.

Tu stojim ponosno s teboj,
ti povem misli jasno na glas,
saj veš...

Moj dotik začuti tvoje prste,
prsti čutijo ljubezni zlat dotik.
Ustnice zardijo v barvi sreče,
sreče, da sva zdaj midva.

Moj dotik začuti tvoje prste,
prsti čutijo ljubezni zlat dotik.
Ustnice zardijo v barvi sreče,
sreče da zdaj eno sva.

Tu stojim ponosno s teboj,
ti povem misli jasno na glas.
Tu stojim mirno in ponosno s teboj
in čutim kaj imam.
Ti povem vse kar čutim jasno na glas…
ljubim te do neba.

Glej kako lepo zvezde plešejo.
Spomni se na pesek in dotik.
Prvi je korak, junija takrat,
še spomin na pesek in poljub.

20 let po ...

... odločilnem prelomnem trenutku, ko se je Slovenski narod odločil, da gre svojo pot ... sam sem bil takat seveda še otrok ... nisem se zavedal kaj se dogaja ... a hvaležen sem ... staršem, starim staršem, sordonikom, vsem tistim, ki so na ta odločilni dan pred 20 leti obkrožili ... ZA ... in s tem spravili Slovenijo na novo samostojno pot ... daleč smo prišli a v zadnjem obdobju se zdi, da nekako zbegano ne znamo naprej ... ni mi mar za leve in desne ... stare in nove obraze ... vem nekateri mi boste očitali politično "barvo" a res mi ni mar ali vodijo to državo levi ali desni ... mar mi je le eno ... da jo vodijo uspešno za vse nas ... naša je Slovenija ... ne od politikov ... ne levih ... ne desnih ... le naša ... včasih se sprašujem kaj bi nas lahko poenotilo ... v času, ki zaradi okoliščin kar kriči po potrebi enotnosti ... vem je le reklama a vseeno poglejte si tole ... (klikni me) ... kako enotni ... kako odločeni so vsi v njej ... mi pa se samo delimo ... na te in one ... zakaj zavraga nam je tega treba ... v evropski družini nas je sedaj že 27 narodovo ... in še se pridružujejo ... že danes nas je pol miljarde ... nas Slovencev le dobra 2 milijona ... pa še mi se hočemo deliti ... haloooooo ... čas je, da se vsi zazremo vase ... pogledamo preko starih zamer ... stopimo skupaj ... edin in res edino tako bomo preživeli ... pa si bom sposodil besede iz filma ... enega tistih, ki ga enostavno obožujem ... ker pove tako veliko ...

Trener Boone: Ali veste kje smo? To je prizorišče bitke pri Gettysburgu (bitka ameriške državljanske vojne). Petdeset tisoč mož je umrlo na tem polju, bili so bitko, ki jo borimo še danes. Tole lepo zeleno polje, pobarvano rdeče, s krvjo mladih fantov. Dim in žareč svinec sta parala njihova telesa. Prisluhinte njihovim dušam in učite se od mrtvih. Če se nebomo združili tukaj zdaj, na tej sveti zemlji, bomo tudi mi premagani, kot so bili oni. Ni mi mar ali ste si všeč ali ne, a naučili se boste medsebojno spoštovati, in mogoče, ne vem, mogoče boste potem lahko igrali to igro kot pravi možje. (klikni me za ogled izreza filma v angelščini)

Pove vse ... ne samo veliko ... združiti se moramo ... in mogoče ... mogoče bomo tako preživeli ... a razdvojeni ... ne tega ne moremo preživeti ... čas je za novo poglavje ... odprimo ga!

Spodaj še pesem ... ja vem ... bila je v kampanji ene izmed političnih strank ... ni mi mar ... poglejte besedilo ... prisluhnite mu ... to je to ... to je tisto kar potrebujemo!

Nuša Derenda - Za Slovenijo živim

Mmmm...

Lepa je, ker moja je
v sebi nosim jo
njene gore biserne, morje in nebo.
Kamor pridem, kamor grem,
ne pozabim je,
ker potihem dobro vem, da odpre srce.

Tudi če sem daleč stran,
z njo sem spet doma,
ko je duša polna ran
mi zdravilo da.

Za Slovenijo živim,
zame je edina.
Je kot pesem polna rim,
moja domovina.
Za Slovenijo živim
in me vodi tok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok.

Starša gvorila sta,
če boš šla od tod,
vedi tu te čakava,
tu živi tvoj rod.
Kjer se Jadran z Alpami spleta v mavrico,
tam ljudje zaljubljeni so v Slovenijo.

Tudi če sem daleč stran,
z njo sem spet doma,
ko je duša polna ran
mi zdravilo da.

Za Slovenijo živim,
zame je edina.
Je kot pesem polna rim,
moja domovina.
Za Slovenijo živim
in me vodi tok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok.

Za Slovenijo živim
in me vodi tok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok.

Veseli december?

Pa se je začel ... "veseli december" ... no ja veseli ali ne to je vrjetno še najbolj odvisno od vsakega izmed nas ... vsekakor pa se je začel ... z veliko snega ... nekaj so čivkali o tem, da bo ta zima bolj zelena ... ne vem mogoče so ciljali na meteorološko zimo, ki se šele začenja ... ker snega je več kot dovolj in praktično že več kot teden dni komaj, da mine kak dan, da nebi snežilo ... bomo videli kaj še prihaja ... z decembrom so se začeli tudi delovni vikendi ... Dunaj ... letos jih bo zagotovo vsaj zame manj kot pretekla leta ... okoliščine pač so kakršne so ... ta vikend sem bil na Dunaju prvič v letošnji predbožični sezoni ... enodnevni izlet pač sem si mislil ... pa ja no sej je bil ... ampak vseeno malo drugačen ... Rosana je bila zraven, da si je zadevo pogledala in bo lahko naslednji vikend že samostojno vodila ... prav je, da se uvajajo novi ... vedno so potrebni novi ljudje ... mislim, da je dobro pripravljena in bo čisto korektno odvodila zadevo ... sicer malo nerodno je bilo z njenim sedežem tam zadaj na avtobusu ... ampak zahvala drugemu šoferju, smo zadevo kar dobro rešili, vsaj v tistem ključnem delu ... nebi pa omenjal, da so enodnevni izleti prav nekaj posebnega ... ljudje mislijo včasih, da za tistih nekaj evrov, ki so jih plačali kupili tebe, avtobus in še ne vem kaj vse ... kaj se je zgodilo ... v Celju se vkrcamo ... pojasnim, da je med vožnjo po zakonu gledano potrebno sedeti in da je to za varnost potnikov, hkrati prosim, če bi se lahko dogovorili, da se ne je na avtobusu ampak, da zato izkoristimo postanke ... pridem čez pol avtobusa in se začne rafal s strani neke gospe ... da kaj takega pa še ne, da ona skos potuje in da takih omejitev ji pa še nihče ni postavljal ... mislim halo ... sploh nisem postavljal omejitev ... tisto glede varnosti je bilo opozorilo in moje zavarovanje če nas ustavi policija in ona pleše po avtobusu, da nebi padla kakšna kazen in potem očitki, da na to nisem opozoril, drugo glede hrane pa je bila prošnja ... torej ... krnekaj ... cel dan je bila potem seveda namrduljena ... ampak ne sekiram se ... jaz sem opravil moje delo in to je to ... na Dunaju je bilo sicer prekleto mrzlo ... v kavarno tu in tam, da smo se malo pogreli ... pa smo nekako zdržali ...

... nedeljsko jutro se je kopalo v soncu ... zunaj pa rekordnih minus 15 stopinj ... vsaj tako so poročali ... ni mi dalo miru ... moral sem ven ... zdelo se je kot, da se baterija na fotoaparatu kar noče in noče napolniti ... ko je bilo vse nared pa sem pohitel ven ... malo prepozno ... želel bi si še več sonca ... ampak vseeno je bilo uspešno ... lepo je bilo spet skakati naokoli z fotoaparatom ... sem ga že malo pogrešal ... nastalo je kar nekaj slik ... nekaj tudi dobrih ... nekaj jih je tudi tu spodaj ...

... osamljeni list v snegu ... tihožitje ... moja danes najljubša vrjetno ...

... ob Savinji ...

... osamljena proga ...

... celjski grad ...

.... cerkvica ...

... ob Savinji ...

... so me biologi al naj rečem kr orintologi podučili ... siva čaplja ... :)

... mala psička Toya ... čisto naključno srečanje ...

Ja danes pa nebo pesmice ... so slikce ... več pa seveda drugič ... namaste!!!