V znamenju številke 2007

Od 1.10.2007 do 29.3.2013 je minilo 2007 dni, toliko je trajal moj podiplomski študij, danes sem namreč uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo, ni kaj veliko dodati, zato bom v nadaljevanju objavil kar zahvalo, ki sem jo zapisal v disertaciji ... 

ZAHVALA

Pravijo, da je vsak konec nov začetek. Dobrih pet let mineva, odkar sem sedel pred računalnikom in pisal zahvalo za diplomsko nalogo. Takrat je bil to konec, konec nečesa, a spet začetek nečesa novega. Danes sem pred podobno nalogo, disertacija je dobila svojo končno podobo. Vsekakor je danes čas, da se zazrem nazaj, na zadnjih pet let, in se spomnim, kje sem bil takrat in kje sem danes. Oziram se na čas, ki me je spremenil v toliko pogledih, ki me je vsekakor obogatil z neverjetno količino novega znanja in s prav tako neverjetno količino izkušenj.

Pri izdelavi te doktorske disertacije gre v prvi vrsti posebna zahvala mojemu mentorju, red. prof. dr. Marku Ferjanu, ki me je sprejel z zanimivo idejo, ki pa je vendarle bila le ideja. S svojimi koristnimi nasveti, strokovno pomočjo, z vzpodbudnimi besedami in s kritično presojo me je uspel voditi do tod, kjer sem danes. Neskončno hvaležen mu ostajam za vse to. Prav tako sem hvaležen članoma in članici komisije, ki so mi s svojimi nasveti, mnenji in pogledi omogočili, da sem izdelal veliko boljšo disertacijo, kot bi jo sicer. 

Vsekakor se moram zahvaliti tudi vsem anketirancem, ki so si vzeli svoj dragoceni čas, da so izpolnili anketne vprašalnike in tako z mano delili svoja mnenja, na podlagi katerih sem lahko nadalje gradil doktorsko disertacijo. Na tem mestu moram omeniti tudi vodje vseh podjetij, ki so mi omogočili anketiranje pri njih, saj bi brez njihove dobre volje in pozitivnega pristopa verjetno ostal pred zaprtimi vrati.

Tukaj so tudi številni prijatelji in sodelavci. Zahvaljujem se red. prof. dr. Jani Goriup za vse nasvete in vzpodbudo, izr. prof. dr. Petri Šparl in dr. Lanu Umeku za pomoč pri metodoloških dilemah, dr. Marku Zebec Korenu za vse neskončne diskusije, pa dobri prijateljici dr. Vesni Rejec za številne konstruktivne debate, ob katerih sva skupaj rasla in ustvarjala vsak svojo doktorsko disertacijo. Seveda gre iskrena hvala tudi vsem sodelavcem na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije, še posebej doc. dr. Valeriju Dermolu in Vilmi Alini Šoba, ki sta mi s svojimi nasveti in časom še posebej pomagala. 

Prav posebna zahvala gre vsekakor tudi mojima staršema, očetu Vinku in mami Ireni, ki sta mi vsa leta stala ob strani, me vzpodbujala in podpirala, znala razumeti moje muhe in težave in ki sta takrat, ko mi je bilo najtežje, ko sem že hotel odnehati, vedno znova našla prave besede, da sem vztrajal naprej. Brez njiju te doktorske disertacije vsekakor ne bi bilo. Tukaj sta tudi moja stara starša, Štefka in Stane, ki sta mi prav tako stala ob strani za kar sem jima iskreno hvaležen.

Pot je bila dolga in vse prej kot lahka. Naletel sem na takšne in drugačne ovire, a danes je vse to poplačano. Poplačane so vse neprespane noči, delovni vikendi in odrekanja prostemu času. Hvaležen ostajam vsem mojim tesnim prijateljem in prijateljicam več vas je kot bi vas lahko naštel, a posebej sem hvaležen tebi Anja, za vso energijo in čas, ki mi ga daješ, zadnji meseci pred zaključkom so bili prav zaradi tebe veliko lažji in predvsem lepši kot bi bili sicer. Brez vseh vas ne vem, kako bi mi uspelo zato še enkrat hvala.

Disertacija je končana. Vsem, ki ste kakorkoli zaznamovali čas mojega podiplomskega študija, še enkrat hvala za vaše znanje, izkušnje, nasvete, ideje in podporo; brez vas preživeta leta ne bi bila takšna, kot so bila. Danes resnično vem, da znani latinski rek »Ipsa scientia potestas est« drži.

                                                                                                              Mitja Gorenak

Pa naj bo še pesem, ki je spremljala dan, slikovita in primerna ... 

Ill Divo & Celine Dion - I Believe In You

Lonely
The path you have chosen
A restless road
No turning back
One day you
Will find your light again
Don't you know
Don't let go
Be Strong

Follow your heart
Let your love lead through the darkness
Back to a place you once knew
I believe I believe I believe
In you
Follow your dreams
Be yourself, an angel of kindness
There's nothing that you can not do
I believe I believe I believe
In you

Tout seul
Tu t'en iras tout seul
Coeur ouvert
A l'univers
Poursuis ta quête
Sans regarder derrière
N'attends pas
Que le jour
Se lève

Suis ton étoile
Va jusqu'où ton rêve t'emporte
Un jour tu le toucheras
Si tu crois si tu crois si tu crois
En toi
Suis ta lumière
N'éteins pas la flamme que tu portes
Au fonds de toi souviens-toi
Que je crois que je crois que je crois
En toi

Someday I'll find you
Someday you'll find me to
And when I hold you close
I'll know that it's true

Kratek oddih

Jah saj vem, moral bi že prej kaj napisati ampak vseeno ni bilo neke prave volje. Evo povzetek tedna, ki se danes izteka je zagotovo na mestu ... prvi teden v celoti brez dela v predavalnici sem izkoristil, v ponedeljek še dopoldan v službo a ne za prav dolgo, popoldne pa priprave avtodoma kajti zvečer se je začel zaslužen sicer čisto prekratek oddih ... še dopoldne je bilo videti, kot da mogoče zadeva celo ne bo izvedljiva, snežilo je avtocesta proti obali je bila nekaj časa celo zaprta, še dobro, da sva načrtovala pozn štart, zvečer iz Celja direkt proti obali, pri Kozini dol iz avtoceste in direktno v Istro. Precej pozno sva prišla na Motovun, luštn PZA ob vznožju je bil kot nalašč za prespat, jasno kampi so bili takrat že davno zaprti. Vožnja je bila kar naporna, predvsem zaradi dežja in vetra tako, da je tisti radler pred spanjem prekleto pasal, nekaj pred polnočjo sva zaspala kot ubita. Jutro je bilo zgodno, že pred 6.00 sem se nekaj vrtel po postelji pa se zasliši, ej a bediš, pa jaz ja in takoj odgovor jaz ne morem več spat, a se vstaneva ... :) ... zgodn zajtrk nato pa čez Buje do Umaga, še pred 8.00 sva bila pri vhodu v kamp, zajtrk potem se je kamp končno odprl pa sva šla noter, edina gosta :) ... vreme je bilo fantastično, zato hitro snameva kolesa in se opremiva, za prvi dan sva načrtovala nekje okoli 70 kilometrov. No to je bil načrt, od kampa do Umaga pa vzpon na Buje, pavza potem sva se malo zavozila v napačno smer nato spust iz Buj v Novigrad, veter je bil edina prava ovira prvega dne, v Novemgradu kavica na soncu, pa nekaj za prigriznit in pade odločitev, greva še do Poreča, po zapiskih 20 kilometrov table kažejo 15 kilometrov, no na koncu jih je bilo še več kot 20, opozorilo za vse, ki boste kolesarili po Istri, table s kilometri pač ne štimajo in pika :) ... potem povratek mimo Novegagrada do kampa, od načrtovanih 70 kilometrov jih je na koncu padlo 115, mogoče sva malo pretiravala :) ... pozno kosilo potem pa poležavanje ob epizodah Housa in dan se je prevesil v noč. Spala sva kot ubita, tudi naslednje jutro sva bila relativno zgodaj pokonci, ne ravno tako zgodaj kot dan prej a vseeno. Spet je bil v planu kolesarski dan, že zjutraj me je malo bolelo koleno od prejšnjega dne a sva vseeno krenila, že poznana pot mimo Novegagrada do Poreča, nato naprej v Vrsar, postanek za kavo nato pa proti Limskemu kanalu, fantastičen spust, malce manj fantastičen vzpon na drugo stran, nato pa nadaljujeva do kraja Bale. Res simpatičen kraj, nekoliko pomaknjen v notranjost a čudovito urejen, kava na soncu potem pa počasi pogled na števec, nekaj čez 70 kilometrov, a bolj boleče je bilo zavedanje, da morava še nazaj, torej vsaj še enkrat toliko. To, da me je bolelo prav vse v telesu vrjetno ni potrebno poudarjati, a vseeno sva se spravila nazaj na kolesi in pričela povratek, bolj počasi je šlo, jasno utrujenost naju je načenjala in bližje kot sva bila kampu večkrat sva morala postati in malo ujeti sapo. Števec je ob povratku pokazal 145 kilometrov, torej v dveh dneh 260 kilometrov na kolesu, ni slabo za otvoritev sezone. Po poznem kosilu se nama nikakor ni dalo pospravljati koles, zavlekla sva se pred nove epizode Housa potem pa je zunaj začelo rositi, pospravila sva kolesi jih dobro pokrila in nadaljevala maratonski ogled Housa. Sicer sva najprej predvidevala kakšen krajši krog s kolesi še tretji dan, a vreme ni bilo naklonjeno, ko sva vstala je bilo čemerno in oblačno, zato sva nekoliko prej krenila proti domu, sicer se je potem vreme izboljšalo a sklenila sva, da je bilo tudi 260 kilometrov dovolj. Na poti nazaj obvezen postanek v Ljubljani za kavo, ni se nama prav mudilo, tako da sva v Celje prišla šele okoli 16.00. Nasmešek na obrazu je bil očiten in zelo upravičen, ujela sva tri fantastične dneve, čeprav so naju po vseh tistih kilometrih bolele prav vse mišice in čeprav še danes čutim manjše bolečine v kolenu teh dni ne bi menjal za nič na svetu, predvsem odklop od maila je bil res tisto kar sem najbolj potreboval.

Vikend je bil razmeroma lenoben, spet zunaj sneži, to je že za popizdit iskreno, kmalu bomo aprila in očitno bo velikonočni zajec letos prišel s sanmi Božička ali kaj? Ah ja bo že ... nov teden je pred vrati, pester, zanimiv, tako da bo spomin na tale oddih še kako prav prišel ... aja ... besedila "pesmi" torkat ne bo ... je pa povezava do miksa, ki sem ga naključno našel dan pred odhodom in mi je pomagal skozi vse tiste kilometre ... TUKAJ ... 

Namaste do naslednjič!

Proti koncu semestra ...

... počasi prihajamo proti koncu 2. semestra, naporno je bilo, le še zadnji teden je pred mano, en predmet sem že zaključil, ostaja le še eden za naslednji teden ... ne štejem več, kolikokrat sem se spravil k temu, da spišem blog pa mi enostavno ni uspelo, časa je premalo stvari za naredit preveč ... še naslednji teden in potem bom malce lažje zadihal, mogoče bom imel celo več časa za blog :) 

Konec vaj prinaša seveda nove naloge, pripraviti moram predstavitev, datum je znan in še malo res malo do konca, ne ne bom vam povedal v naprej kdaj pride, bom pa vam povedal ko bo mimo :) Vmes se nakazuje kratek oddih, priznam da precej nestrpno pogledujem proti vremenski napovedi, a kaj ko so dolgoročne napovedi tako netočne, upam le da med sredino in koncem meseca marca pride nekaj dni sonca in toplote, destinacija morje seveda z avtodomom, kar pogrešam ga že, zraven pa kolo in tekaški čevlji in ja seveda upam, da tudi dobra družba, potem bo zadeva popolnoma uspela ... tudi če vreme ne bo najboljše pa grem, vsekakor grem, kajti rabim oddih, vsaj za nekaj dni, da malo napolnim baterije, počasi se začenja tudi vodniška sezona, ki kot kaže bo kar zanimiva, ni kaj leto 2013 se je začelo dinamično in neskončno všeč mi je, da je tako ... 

Vikend sem si naredil totalno na easy, včeraj sem šel malo do mojih domačih, danes pa sem po malem pospravljal in predvsem počival, teden je bil res naporen, tako, da mi to čisto ustreza, tekom dneva je presenetila novica, umrl je novinar in televizijski voditelj Matjaž Tanko, že pred meseci smo preko malih ekranov izvedeli, da ga pesti bolezen, danes ga je premagala, pa čeprav nimam ravno dobrega mnenja o novinarjih v Sloveniji pa moram reči, da sem nanj vedno gledal s spoštovanjem, nikoli ga nisem osebno spoznal, a zdel se mi je pozitivna figura v svetu slovenskega novinarstva, naj počiva v miru ... ob koncu pa njegove besede, izrekel jih je ko je prejel nagrado jeseni 2012, že takrat se je videlo, da mu zdravje peša ... a besede so univerzalno uporabne in vredno si jih je zapomniti ...

Matjaž Tanko: »Vse je treba deliti v življenju, od veselja do žalosti, od solz do smeha, od iskanja do najdenja, od vzponov do padcev, od porazov do zmag, deliti je treba tudi ljubezen in na koncu tudi življenje in potem je vse lažje in rodi se novo upanje … «

Tudi pesem, sicer posenti niso vezani na Matjaža Tanka, a kontekst pesmi je smiseln ...

Dan D - Lep dan za smrt
 
Sonce je sijalo in sirene
so tulile
nebo je bilo modro,
skoraj brez oblačka
pod svetlorumenim
soncem sva tekla po
cesti
ko naju je objel prvi blisk
sva padla

pa tako lep dan je bil
preveč lep za smrt [2x]

tvoj strah in zadnji dih,
drgetanje in jok
bliža se smrt, smrt in ne ljubezen
tvoje oči s pogledom tja,
kjer je nekoč
sijalo sonce, so bile
mrtve

pa tako lep dan je bil
preveč lep za smrt [2x]

ležala si v krvi
sredi rjovečega zraka in
ognja
ležala pod soncem
razžarjenim, rdečim,
neresničnim
sredi obzorja zavitega v
dim
sredi prvega dneva
vojne

čas bo zacelil vse
čas bo pomlajšal ta planet
in ko naju ne bo
ostalo bo rožnato nebo

pa tako lep dan je bil
preveč lep za smrt [4x]