... tih deževen dan ...

Jutro ... prebudim se zgodaj ... vsaj tako se zdi ... zunaj je še tema ... pogledam na uro ... ni ravno zgodaj ... ampak zaradi deževnega dne je še vedno precej temno ... počasi se bo potrebno navaditi na to, da so dnevi vse krajši in krajši ... priznam včasih me pozimi prav zamika, da bi pobegnil ... na jug ... na drugo stran sveta ... premaknem se iz postelje skozi kopalnico do računalnika ... pregledam pošto in se spravim nad knjigo ... dobro začnem brati in kmalu na ekranu utripa pogovorno okno programa MSN ... Boštjan ... sodelavec ne ... več ... prijatelj ... iz Španije piše ... najprej običajni pozdrav potem pa zagledam tiste težke besede ... ponoči je umrl Tim ... sodelavec ... prijatelj ... težka novica ... Tima sem razmeroma dobro poznal ... vedno je bil pozitivne energije ... čeprav pogosto utrujen od nenehnega tempa v katerem je živel ... nikoli nebom pozabil najinega zadnjega snidenja pred nekaj tedni ... ko sem odhajal se je prijazno nasmehnil kot vedno ... mi segel v roko in rekel ... se vidimo naslednjič ... nisem vedel, da bo to najino zadnje snidenje ... in prepričan sem, da tudi on ni slutil da bo tako. Nekaj let je Tim bolehal na jetrih ... niso delovala pravilno ... zdaj so odpovedala ... rešitve ni bilo ... za sabo je pustil svoje podjetje, svojo ženo, svoja dva otroka ... nas ... prijatelje ... v mislih sem cel dan preživel s tistimi, ki so mu bili blizu ... tragična izguba je to ... Tim ... počivaj v miru! ... dan se je nadaljeval zelo umirjeno ... z vlakom v Ljubljano ... na predavanja ... predavanja na katerih nisem bil najbolj pri stvari ... vseskozi sem mislil na današnje dogodke ... potem vožnja domov ... v tišini v dežju ... res je bil ... tih deževen dan ...

Znova na pot ...

Kovček je pripravljen ... jutri krenem ponovno na pot ... tokrat za 6 dni v Španijo ... odrasla skupina ... precej drugače bo kot z maturanti, vsaj noči bodo prespane ... sicer z avtobusom, kar se bo precej vleklo a vseeno ... veselim se poti ... veselim pa se je zato ker sem v sebi na nek način sprejel odločitev ... že nekaj časa pravim, da bo dovolj ... in da bo treba poiskati kaj bolj rednega ... vsekakor sem se odločil, da je letošnji september moj zadnji vodniški september ... sicer je res, da se zarečenega kruha največ poje ... a vseeno ... odločil sem se, da bo letošnja sezona moja zadnja v takšnem obsegu ... več let zapored sem na poti po 100 dni in več ... dovolj je bilo ... čas je za korenine ... še bom vodil ... a manj ... mnogo manj ... čas je da obrnem nov list ...

Do vrnitve s poti ... Namaste!

... včeraj ... danes ... jutri ...

Pesem, ki se je vrtela včeraj, se bo vrtela danes in se bo vrjtela jutri ... srečno pot ... sledi sanjam ... Namaste!!!

THE HARDEST THING

I sleep all night
Right by your side
I love to hear your breathin', breathin'
The morning light,
Opens my eyes
It's nearly time for leavin', leavin'

I know that it seems
Like it's easy for me
O I wish you could feel
What's going on inside

It's the hardest thing I ever have to do,
To walk away from you
When I wanna hold you,

It's the hardest thing
In every single day
To have to turn away,
I want you to know that,
This is the hardest thing.

Another day is years away,
I close my eyes
To see your face,
The more I wait,
The longer it takes,
It feels like time
Is standing still.

Where ever you go,
Whatever you do
I want you to know that you're on my mind

It's the hardest thing I ever have to do,
To walk away from you
When I wanna hold you,

It's the hardest thing
In every single day
To have to turn away,
I want you to know that,
This is the hardest thing.

Just let go of your hand
It's the hardest thing
To make you understand that
To love you, feel you
Till the time I'll see you again
It's the hardest thing

Ouuuuuu
It's the hardest thing I ever have to do,
To walk away from you
When I wanna hold you,

It's the hardest thing
In every single day
To have to turn away,
I want you to know that,
This is the hardest thing.

I sleep all night
Right by your side
I love to hear your breathing, breathing...

Ultramaraton

Dolgo sem govoril, da bom to storil a sem odlašal ... po več kot 5 letih sem pred približno 4 tedni ponovno sedel na kolo, kupil sem si novega Scottovega Aspecta 40 in začel kolesariti ... najprej nekaj krogov okoli rodnega Celja, kliometri so se nabirali, prvič 20 kilometrov, drugič 30 kilometrov in tako dalje. Pred 14 dnevi me je Aleš zvlekel na Celjsko kočo s kolesom seveda, prvič ko sva se vzpenjala sem mislim, da klanca nebo nikoli konec, prav spomnim se kako sem Alešu rekel, da me Celjska s kolesom čaka naslednjič šele takrat, ko bom naredil po 200 kilometrov po ravnini in ne bom utrujen. Uspela sva priti do vrha, občutek je bil fenomenalen in od tistega trenutka dalje sem se poigraval idejo, ultramaraton Celje - Logarska dolina, tekaška preizkušnja, ki pa bi jo izvedel s kolesom, teči take razdalje tako ali tako nisem sposoben.

Kljub temu, da sem se zaklel, da me Celjska koča ne vidi več sem le nekaj dni po tistem čisto po tihem odšel sam, rekel sem kar bo pa bo, ponovno mi je uspelo in Celjska koča tako ni več bila izziv, Logarska dolina pa je vseeno ostajala nekaj česar me je bilo na nek način malo strah. Še nekaj voženj okoli Celja potem pa sem moral na pot. Malo sem pozabil na Logarsko dolino in pred nekaj dnevi me je klical Aleš ... ali si še za ... ja sem rekel in poti nazaj ni bilo več. Plan je bil iz Celja v Logarsko in z avtomobili nazaj. Šele v petek, na dan pred odhodom pa sem izvedel, da nebo šlo tako in da nimamo prevoza nazaj, poti nazaj ni bilo, gor in dol s kolesom, 150 kilometrov, 5 x toliko kot sem povprečno prekolesaril.


Sobota ... zgodnje jutro ... spravim se na kolo ... pri gostišču Čulk počakam še Robija in odpeljeva se v Arjo Vas ... tam se pridružita še Ian in Aleš ... krenemo na pot, prvi postanek si privoščimo v Nazarju, na polovici poti v Logarsko dolino, oziroma na četrtini celotne poti ... kakšnih 10 minut postanka nato nadaljujemo ... proti Ljubnemu ... tam smo dotočili vodo v stekleničke in odpeljali proti Lučam ... vsem nam je šlo dobro, nihče ni bil preveč utrujen, le Robi je imel težave s prestavami ... nič resnega ... v Lučah smo naredili spet krajši postanek, pred nami je bilo še zadnjih 17 kilometrov kolesarjenja ... še vedno je šlo vse po načrtu ... le naše zadnjice so trpele ... jasno dolga pot je bila že za nami ... okoli 10 kilometrov pred ciljem sem začutil ostro bolečino v desnem kolenu ... vztrajal sem naprej vendar z zmanjšano hitrostjo ... bolečina se je stopnjevala in moral sem se za kratko ustaviti ... stisnil sem zobe in nadaljeval ... nič me ni moglo ustaviti v zadnjih kilometrih ... ko se je odprla pred menoj Logarska dolina sem vedel, da me čaka le še dober kilometer ... bolečina je bila neznosna ampak vztrajal sem ... po 3 urah 40 minutah ... smo prekolesarili 75 kilometrov in prispeli na CILJ! Občutek, ko sem prispel do cilja ... v spremstvu meni res dragih prijateljev in kljub bolečini, ki mi je praktično onemogočala tudi hojo je bil fenomenalen ... premagal sem 75 kilometrov, premagal bolečino, premagal SEBE!

Sledil je počitek ... dobro organiziran prireditveni prostor nam je nudil klopi za oddih, jedačo in pijačo ... pri Slovenski vojski sem dobil tudi dva paketa umetnega ledu, ki ga le stisneš in se ohladi ... nekakšna čudna kemija ... a vsekakor blagodejno za moje razbolelo koleno, ki je prav lepo tudi oteklo ... urica in pol oddiha je hitro minila, klepetali smo o razno raznem, sam pa sem v sebi občudoval tiste, ki so razdaljo 75 km pretekli, zmagovalni čas je bil 5 ur 53 minut ... enostavno fenomenalno!

Sledila je pot nazaj ... le s težavo smo se usedli na kolesa ... bolečina samega sedenja je bila prav okrutna ... samega me je skrbelo za koleno ... vedel sem, da bo spust vsaj do Ljubnega še realen ... naprej pa bom upošteval navodilo zdravnice Slovenske vojske, ki mi je dala led ... če bo bolečina prehuda odnehaj ... prvi del poti do Luč je en sam velik spust ... tu je vse šlo OK ... vsakič, ko sem obrnil pedali koles sem seveda začutil ostro bolečino a vedel sem, da moram vztrajati ... Luče ... nadaljujem do Ljubnega ... bolečina je neznosna ... vsem tistim, ki so vam kdaj pulili modrostne zobove tako kot meni ... no tisto puljenje je pravi užitek ... potem si predstavljate ... iz Ljubnega nadaljujem do Nazarji ... tam smo ponovno počivali ... kot na poti v Logarsko dolino ... spet sem hladil koleno oziroma sedaj že kar obe z tistim umetnim ledom ... mimo Mozirja do Letuša ... tu pa sta koleni odpovedali ... ni šlo več naprej ... mogoče me bo kod označil za mehkužca ... vseeno mi je ... moj cilj je bil dosežen in še presežen ... po 122 kilometrih enostavno ni šlo več naprej ... ko sem sestopil s kolesa sta me nogi le komaj držali še pokonci ... ob neznosni bolečini seveda ... prijatelji so spravili kolo do garaže Ianove mame ... mene pa je pobral družinski prijatelj, ki se je ravno vračal z avtomobilom ...

V Celju sem komaj vstal iz avtomobila ... prišel v stanovanje ... se stuširal in legel na posteljo z obilico ledu na vsakem kolenu ... presneto zatekla sta bila ... k sreči je oteklina uplahnila ... danes je bolje ... še vedno me boli zadnja plat ... tudi malo bolečin v mišicah čutim ... in koleni še nista popolnoma OK ampak vse to bo urejeno v nekaj dneh ...

Recite kar hočete ... sam sem vesel ... premagal sem sebe in dolino ... osvojil svoj cilj na 75 kilometrih ... se potem kljub bolečini boril še skoraj 50 kilometrov nazaj ... tam sicer omagal ... a za rekreativca ... z skoraj nič priprav je to vseeno uspeh ... hvala Alešu ... za vso spodbudo na poti ... tudi Ianu in Robiju za vse ... odlično je bilo ... in drugo leto se vračam ... bolj pripravljen tako, da osvojim skupaj z vami vseh 150 kilometrov te neverjetne dogodivščine!