Ultramaraton

Dolgo sem govoril, da bom to storil a sem odlašal ... po več kot 5 letih sem pred približno 4 tedni ponovno sedel na kolo, kupil sem si novega Scottovega Aspecta 40 in začel kolesariti ... najprej nekaj krogov okoli rodnega Celja, kliometri so se nabirali, prvič 20 kilometrov, drugič 30 kilometrov in tako dalje. Pred 14 dnevi me je Aleš zvlekel na Celjsko kočo s kolesom seveda, prvič ko sva se vzpenjala sem mislim, da klanca nebo nikoli konec, prav spomnim se kako sem Alešu rekel, da me Celjska s kolesom čaka naslednjič šele takrat, ko bom naredil po 200 kilometrov po ravnini in ne bom utrujen. Uspela sva priti do vrha, občutek je bil fenomenalen in od tistega trenutka dalje sem se poigraval idejo, ultramaraton Celje - Logarska dolina, tekaška preizkušnja, ki pa bi jo izvedel s kolesom, teči take razdalje tako ali tako nisem sposoben.

Kljub temu, da sem se zaklel, da me Celjska koča ne vidi več sem le nekaj dni po tistem čisto po tihem odšel sam, rekel sem kar bo pa bo, ponovno mi je uspelo in Celjska koča tako ni več bila izziv, Logarska dolina pa je vseeno ostajala nekaj česar me je bilo na nek način malo strah. Še nekaj voženj okoli Celja potem pa sem moral na pot. Malo sem pozabil na Logarsko dolino in pred nekaj dnevi me je klical Aleš ... ali si še za ... ja sem rekel in poti nazaj ni bilo več. Plan je bil iz Celja v Logarsko in z avtomobili nazaj. Šele v petek, na dan pred odhodom pa sem izvedel, da nebo šlo tako in da nimamo prevoza nazaj, poti nazaj ni bilo, gor in dol s kolesom, 150 kilometrov, 5 x toliko kot sem povprečno prekolesaril.


Sobota ... zgodnje jutro ... spravim se na kolo ... pri gostišču Čulk počakam še Robija in odpeljeva se v Arjo Vas ... tam se pridružita še Ian in Aleš ... krenemo na pot, prvi postanek si privoščimo v Nazarju, na polovici poti v Logarsko dolino, oziroma na četrtini celotne poti ... kakšnih 10 minut postanka nato nadaljujemo ... proti Ljubnemu ... tam smo dotočili vodo v stekleničke in odpeljali proti Lučam ... vsem nam je šlo dobro, nihče ni bil preveč utrujen, le Robi je imel težave s prestavami ... nič resnega ... v Lučah smo naredili spet krajši postanek, pred nami je bilo še zadnjih 17 kilometrov kolesarjenja ... še vedno je šlo vse po načrtu ... le naše zadnjice so trpele ... jasno dolga pot je bila že za nami ... okoli 10 kilometrov pred ciljem sem začutil ostro bolečino v desnem kolenu ... vztrajal sem naprej vendar z zmanjšano hitrostjo ... bolečina se je stopnjevala in moral sem se za kratko ustaviti ... stisnil sem zobe in nadaljeval ... nič me ni moglo ustaviti v zadnjih kilometrih ... ko se je odprla pred menoj Logarska dolina sem vedel, da me čaka le še dober kilometer ... bolečina je bila neznosna ampak vztrajal sem ... po 3 urah 40 minutah ... smo prekolesarili 75 kilometrov in prispeli na CILJ! Občutek, ko sem prispel do cilja ... v spremstvu meni res dragih prijateljev in kljub bolečini, ki mi je praktično onemogočala tudi hojo je bil fenomenalen ... premagal sem 75 kilometrov, premagal bolečino, premagal SEBE!

Sledil je počitek ... dobro organiziran prireditveni prostor nam je nudil klopi za oddih, jedačo in pijačo ... pri Slovenski vojski sem dobil tudi dva paketa umetnega ledu, ki ga le stisneš in se ohladi ... nekakšna čudna kemija ... a vsekakor blagodejno za moje razbolelo koleno, ki je prav lepo tudi oteklo ... urica in pol oddiha je hitro minila, klepetali smo o razno raznem, sam pa sem v sebi občudoval tiste, ki so razdaljo 75 km pretekli, zmagovalni čas je bil 5 ur 53 minut ... enostavno fenomenalno!

Sledila je pot nazaj ... le s težavo smo se usedli na kolesa ... bolečina samega sedenja je bila prav okrutna ... samega me je skrbelo za koleno ... vedel sem, da bo spust vsaj do Ljubnega še realen ... naprej pa bom upošteval navodilo zdravnice Slovenske vojske, ki mi je dala led ... če bo bolečina prehuda odnehaj ... prvi del poti do Luč je en sam velik spust ... tu je vse šlo OK ... vsakič, ko sem obrnil pedali koles sem seveda začutil ostro bolečino a vedel sem, da moram vztrajati ... Luče ... nadaljujem do Ljubnega ... bolečina je neznosna ... vsem tistim, ki so vam kdaj pulili modrostne zobove tako kot meni ... no tisto puljenje je pravi užitek ... potem si predstavljate ... iz Ljubnega nadaljujem do Nazarji ... tam smo ponovno počivali ... kot na poti v Logarsko dolino ... spet sem hladil koleno oziroma sedaj že kar obe z tistim umetnim ledom ... mimo Mozirja do Letuša ... tu pa sta koleni odpovedali ... ni šlo več naprej ... mogoče me bo kod označil za mehkužca ... vseeno mi je ... moj cilj je bil dosežen in še presežen ... po 122 kilometrih enostavno ni šlo več naprej ... ko sem sestopil s kolesa sta me nogi le komaj držali še pokonci ... ob neznosni bolečini seveda ... prijatelji so spravili kolo do garaže Ianove mame ... mene pa je pobral družinski prijatelj, ki se je ravno vračal z avtomobilom ...

V Celju sem komaj vstal iz avtomobila ... prišel v stanovanje ... se stuširal in legel na posteljo z obilico ledu na vsakem kolenu ... presneto zatekla sta bila ... k sreči je oteklina uplahnila ... danes je bolje ... še vedno me boli zadnja plat ... tudi malo bolečin v mišicah čutim ... in koleni še nista popolnoma OK ampak vse to bo urejeno v nekaj dneh ...

Recite kar hočete ... sam sem vesel ... premagal sem sebe in dolino ... osvojil svoj cilj na 75 kilometrih ... se potem kljub bolečini boril še skoraj 50 kilometrov nazaj ... tam sicer omagal ... a za rekreativca ... z skoraj nič priprav je to vseeno uspeh ... hvala Alešu ... za vso spodbudo na poti ... tudi Ianu in Robiju za vse ... odlično je bilo ... in drugo leto se vračam ... bolj pripravljen tako, da osvojim skupaj z vami vseh 150 kilometrov te neverjetne dogodivščine!