Spet na pot ...

... danes prvič v letošnjem letu ... destinacija ... Združeni Arabski Emirati ... Dubaj - Abu Dhabi - Al Ain - Dubaj ... kratko, sladko, a naporno ... ne bom rekel ravno, da se poti ne veselim ... seveda se jo ... a še vseeno v meni gori močna želja, da bi lahko turizem postal spet samo in izključno užitek, kot je bil nekoč in ne več služba ... upanje umira zadnje pravijo ... torej še vedno upam, da se bo pokazala kakšna druga služba ... a danes je drugače ... že čez dobro uro bom v avtu ... na poti na letališče ... od tam najprej polet v Istanbul ... nekaj čakanja na letališču ... potem naprej do Dubaja ... jutri zjutraj bom tam daleč spodaj ... veste česa se najbolj veselim ... sonca ... toplote ... ja tale zima je že čist predolga ... čeprav je bil januar lep ... velikokrat tudi topel in sončen ... pa vseeno zadnjih nekaj dni je spet oblačno ... hladno ... spet zima ... ah ja ... bo že ... tehle nekaj dni sonca bo prav blagodejno vplivalo ... preden se vrnem nazaj v kruti tempo realnosti ...

Par dni nazaj sem slišal verz oziroma misel, ki mi postaja vse bolj všeč ... Upanje je tako dobra laž, da ji verjamemo. In ker ji verjamemo, velikokrat postane resnica ... ga bom tokrat uporabil glede svojega dela ... upam ... upam, da se zgodi kot si želim ... da postane resnica ... in da bom spet užival v svojem delu ... kajti zadnje približno leto dni moram reči, da ni več isto kot je bilo ...

Torej ... čas je, da zaključim ... na pot moram ... čez nekaj dni se vrnem ... upam, da boste tukaj ko se vrnem ... ;) ... namaste!!!

Ja seveda bo pesmica ... ena dobra stara ... slovenska ... tut te mi vedno bolj lezejo pod kožo ... čeprav ne bom potoval z vlakom ... pa se bom prav tako veselil povratka ... tukaj je ... samo za vas ...

Čuki - Ta vlak

Ta vlak ki tiho pelje svojo pot na vse strani sveta
Ta vlak ki tiho pelje svojo pot ve kje sem jaz doma
In skozi okno vidim reko vidim polje vidim svet
Pod starim bom kostanjem zaigral si spet
Pozabil tuj bom svet

In spet doma zapojem pesem kot nekoč
In spet zapojem tebi ki mi dajes moč
Ko daleč stran sem sam in tuji so ljudje
Se spomnim na deželo kjer rodil sem se
Najlepša si za me

Ta vlak ki tiho pelje svojo pot odpeljal se bo stran
Ta vlak ki tiho pelje svojo pot me čakal bo zaman
Ostal bom tukaj ob tej reki in z domačimi ljudmi
Dovolj prehodil tujih prašnih sem poti
Saj sreča tu živi!

Res je ... staram se ... takole smo proslavili 27 rojstni dan ...

Včasih slika enostavno pove več kot tisoč besed ... =)

... Neža vedno znova preseneti z boljšo torto kot leto poprej ... hvalaaaaa =)

... darilo prijateljev ... še bomo športal dalje ... =)

... slastna štruca ... tale iz pirine moke, sira brez laktoze in pečenimi piščančjimi prsmi ... kljub neobičajnim sestavinam bom reku samo eno ... damm je bla dobra ... =)

... activity je definitivno popestril večer ... smeha polno ... =)

... ja seveda da smo tut pošteno nazdravli ...

Vsem, ki ste delili ta fantastičen večer z mano lahko rečem le eno ... hvala ... hvala ker ste tu ob meni, saj je zaradi prijateljev kot ste vi vsak dan lepši ... brez vseh vas bi bilo življenje prav dolgočasno ...

Da bi drugi živeli ...

... je moto ameriške obalne straže (ang. so others may live) ... že kar nekaj časa sem razmišljal o tem, da bi na DVDju pogledal ponovno film Varuh (The Guardian), ki je definitivno eden izmed mojih najljubših filmov ... danes pa so ga po naključju predvajali na POP TV ... seveda ga nisem hotel zamuditi ... film prikazuje urjenje ene izmed najbolj elitnih enot obalne straže, reševalcev plavalcev ... obalna straža zaposluje več kot 40.000 ljudi ... reševalcev plavalcev je le okoli 280 ... zakaj mi je film tako všeč ... ker ni klasično Hollywoodski ... pa čeprav je posnet v ZDA v Hollywoodu ... veliko zapletov z presenetljivimi zaključki ... dve glavni osebi ... in pravzaprav spopad med mladostjo in izkušnjami ... na eni strani izkušeni Ben Randal (Kevin Costner) na drugi strani mladi zagnani Jake Fisher (Ashton Kutcher) ... oba se znajdeta v šoli plavalcev reševalcev, prvi kot inštruktor z dolgoletnimi izkušnjami, ki si pravzaprav ne želi biti tam a je v to prisiljen zaradi nesreče v kateri je izgubil svojo ekipo, drugi po lastni izbiri a z velikim bremenom na vesti, saj je prav tako izgubil v prometni nesreči svojo plavalno ekipo iz srednje šole ... prvi učitelj drugi učenec ... skozi film prihaja večkrat do spopada dveh težkih osebnosti ... prvi ostaja trmast ... drugi ga izziva ... a vseeno na koncu se najdeta ... spoznata skupno težavo ... oba sta izgubila svoji ekipi ... oba sta ostala sama ... in to je kasneje njuna skupna vez ... ki gre tako daleč, da se vrneta nazaj na Aljasko, kjer je Randal delal že prej, tokrat pa vzame zraven še Fisherja ... prav pred koncem filma pa pride do situacije, ki je ključna ... v njej se Fisher poda na reševanje potapljajoče se ladje ... ker trmasto noče oditi helikopter odleti nazaj proti celini ... iz celine pa se poda ponj novi helikopter z Randalom na krovu, ki je med tem že podpisal papirje in zapustil ... vsaj uradno obalno stražo ... Fisherja reši ... med dvigovanjem na krov pa se jeklenica začne trgati ... Randal takrat odpne samega sebe in pade v globino več sto metrov ... s tem reši mladega Fisherja ... sam pa se preda morju ... tam kjer je vedno živel ... fantastičen film ... skrajšano verzijo ... kot reklamo ... si lahko pogledate tukaj (klikni me :)) ...

Vsekakor je v tem filmu nekaj citatov, ki so mi tako dobri, da bom skušal dva malo prevesti ... zato oba v prevodu in angleškem izvirniku ...

Maggie: Vraga Ben, jaz sem bila vedno stara, a veš kaj, vseeno mi je. Vseeno mi je, ko me mišice boljo ker sem jih izrabila, težko mi je zvečer povzpeti se po stopnicah, ker se po njih povzpenjam vsak večer mojega življenja, da lahko ležim ob človeku, ki me ljubi. Imam nekaj gubic tu in tam, a ležala sem na soncu v več tisoč sončnih dneh. Tako izgledam in se počutim, ker sem pila, kadila, živela, ljubila, plesala, pela, se potila in ljubila skozi prekleto dobro življenje. Postarati se ni nekaj slabega Ben, postarati se je nekaj zasluženega.

Maggie: Hell, I've always been old Ben. Ya' know what though, I don't mind. I mean if my muscles ache, it's because I've used 'em. It's hard for me to walk up them steps now, its 'cuz I walked up 'em every night to lay next to a man who loved me. I got a few wrinkles here and there, but I've layed under thousands of skies with sunny days. I look and feel this way, well cuz I drank and I smoked. I lived and I loved, danced, sang, sweat and screwed my way thorough a pretty damn good life if you ask me. Getting old ain't bad Ben. Getting old, that's earned.

Jake Fischer: Kakšna je tvoja resnična številka?
Ben Randall: 22.
Jake Fischer: 22? To ni slabo, ni 200 a ni slabo ...
Ben Randall: 22 je število ljudi, ki jih nisem uspel rešiti, Jake. Edino število, ki sem ga spremljal.

Jake Fischer: What's your real number?
Ben Randall: 22.
Jake Fischer: 22? That's not bad. It's not 200 but...
Ben Randall: 22 is the number of people I lost, Jake. The only number I kept track of.

Film vsekakor vedno znova, da vsaj meni nekaj misliti ... vedno znova se zavem, da je Aljaska ena tistih dežel, ki jo vsekakor hočem še spoznati in videti ... saj je v filmu nekaj tako fantastičnih pokrajinskih prizorov, da človek lahko le obnemi ... hkrati pa se vedno znova zavem, da si globoko v sebi želim, da bi lahko pomagal drugim ... vem ne v obliki kot to počno oni ... tudi za reševalca kot takega nimam "želodca" a potapljanje me vse bol vleče ... in ja Krešotove priprovedi tudi ... mogoče kdaj najdem pogum in se spustim tudi tja ... mogoče ...

Za konec še pesem ... seveda naslovna pesem odličnega filma ... Kevin Costner je eden mojih ljubših igralcev ... Bryan Adams pa eden mojih ljubiših glasbenikov ... tako, da uživajte še v tem, za kar nas je POP TV prikrajšal končnega komada ... tudi ta je tako kot film fantastičen!

Bryan Adams - Never Let Go

Can you lay your life down, so a stranger can live?
Can you take what you need, but take less than you give?
Could you close every day, without the glory and fame?
Could you hold your head high, when no one knows your name?
That's how legends are made, at least that's what they say.

We say goodbye, but never let go.
We live, we die, cause you can't save every soul.
Gotta take every chance to, show that you're the kinda man who;
Will never look back, never look down,
and never let go.

Can you lose everything, you ever had planned?
Can you sit down again, and play another hand?
Could you risk everything, for the chance of being alone?
Under pressure find the grace, or would you come undone?
That's how legends are made, at least that's what they say?

We say goodbye, but never let go.
We live, we die, cause you can't save every soul.
Gotta take every chance to, show that you're the kinda man who;
Will never look back, never look down,
and never let go.

Never let go, Never let go, Never let go

Gotta take every chance to, show that you're the kinda man who;
Will never look back, never look down,
and never let go.

We say goodbye, but never let go.
We live, we die, 'but you can't save every soul.
Gotta take every chance to, show that you're the kinda man who;
Will never look back, never look down,
and never let go.

Will never look back, never look down,
and never let go.

Never let go, Never let go, Never let go

Dan v predavalnici

No mesec sem začel v predavalnici ... tako konkretno ... vsak torek imam tako ali tako po 4 ure vaj s "svojo" skupino, med tem pa sem tokrat prevzel še vaje druge skupine, saj je bil Igor bolan in nekako je bilo potrebno zadevo nadomestiti. Užival sem, priznam, prav prijetno je bilo, čeprav kar naporno ... prve vaje od 8.30 do 12.00 potem kosilo z Lukom pri Štormanu ... malo klepeta in nazaj v predavalnico, spet od 13.oo do 16.15 ... po koncu se bil prav izžet priznam. A bila je prijetna utrujenost ... moram reči, da so študenti po večini opravili dobro delo ... nekateri si seveda pokazali nekoliko več vztrajnosti in so pripravili res dobre predstavitve ... nekateri malo manj ... a vseeno lahko rečem ... da sem bil zadovoljen ... prvič seveda nekoliko popustljiv ... sedaj imajo 14 dni časa, da pokažejo boljšo rešitev naslednjega primera ... naslednji torek je namreč državni praznik ... tako da ... so pridobili teden ... upam, da me presenetijo ... pozitivno seveda ...

Popoldne sem preživel bolj ležerno ... malo ob računalniku ... malo na telefonu ... zvečer pa v dobri družbi ... prijeten klepet ... sproščeno vzdušje ... skratka prava stvar za zvečer ... edino kar si želim je, da bi bilo takšnih večerov še več ... ko sem se peljal domov pa je na radiu se zavrtel komad ... ta, ki je spodaj ... moram priznati Kresiln mi je tako že kot izvajalec dober ... v duetu z Neisho je še boljši ... a če boste poslušali komad se posvetite poleg besedila še saksofonu ... če to ni najboljši oziroma najlepši inštrument naj me kar koklja brcne ... nor solo na saksofonu ... saj veste ... carpe diem ... izoristite dan ... in uživajte v tem res norem komadu =) ... Namaste!

Vlado Kreslin & Neisha - Kakor Zvezdi Na Nebu

Kakor zvezdi na nebu
vsakih nekaj sto let.
rimska cesta v odsevu
samo za njiju dva,
njen sij za oba .

Njene oči le za njega,
on svoje vse le za njo,
kot začetek vsega,
kot da tega še ni bilo;
ona njemu, on za njo.

Moral bi z njo
vsaj tisti dan dol z neba,
ona za njim
enkrat vsaj, na kraj sveta.

V bleščavi na nebu
njunih zvezd zdaj ni vee,
novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč!

Novih pikic nešteto
se prižiga vsako noč,
vsakih nekaj sto let,
vsako noč,
vsakih nekaj sto let!