Nekaj tednov je že minilo od dopusta a vtisi so še vedno živi, vsakič znova, ko grem skozi slike podoživljam pot, vrjetno bo še nekaj časa tako. V tednih po povratku sem se lotil popravkov, ki mi jih je poslal mentor, na prvi pogled se je zdelo, da nebo prav veliko dela, pa sem se kar presneto uštel, nekatere stvari sem opravil hitro, potem pa sem naletel na oviro, ki se je zdela presneto velika, mogoče celo nepremostljiva, včasih je težko nadaljevati, a ko veš, da si prišel tako daleč se potem sprašuješ ali je vredno odnehati. Iskreno povedano gre zahvala moji mami, bila je tista, ki mi je dala moč, da me je potisnila naprej, čeprav je bilo dela s tistim delom naloge ogromno sem zadevo nekako vendarle izpeljal. Priznam takrat sem bil nekaj časa skoraj prepričan, da bi bilo bolje odnehati, a odprla se je nova pot in vem, da ti popravki, ki sem jih naredil naredijo nalogo boljšo, tako sem še korak bližje. Popravki so sedaj pripravljeni v večji meri, čakam termin pri mentorju, da grem s vsem skupaj do njega in pogledava kaj je še treba storiti.
Prejšnji teden sta me obiskali Kaja in Anja, sestrični, ki sicer živita ne daleč a vseeno se ne vidimo prav pogosto, prijetne čvek ob slikah iz Skandinavije je bil, lepo ju je bilo videti in vesel sem, ko sem ravno danes izvedel, da se selita skupaj v Maribor, ah kako lepo jima je tole študentsko življenje. Kasneje smo na železniški postaji čakali vlak s katerim sta bili namenjeni domov, ko se je nedaleč stran nek moški zgrudil in grdo udaril z glavo ob betonska tla, Kaja, ki študira medicino je takoj videla, da krvavi in to ne malo, stekel sem do okenca kjer prodajajo karte za vlak in prosil za prvo pomoč in rekel naj pokličejo nujno medicinsko pomoč, tega kar sem doživel nisem pričakoval, najprej odgovor nimamo prve pomoči, mislim kaj, a se šalite, potem je končno šla druga uslužbenka pogledat kaj lahko najdejo, prva uslužbenka medtem kliče na 112 in mi trdi, da imajo zasedeno, mislim saj nisem več vedel ali je kje skrita kamera ali kaj, ko je končno doklicala pomoč in so končno našli prvo pomoč so ostali obvezali nesrečnika, med tem, ko sem jaz čakal reševalce pred postajo, pripeljala sta se brez modrih luči ali sirene, počasi in previdno, med tem, ko sem jima mahal naj pohitita sta se odpeljala mimo postaje, kot da nebi vedela kje je, se obrnila parkirala na parkirišču in prav počasi prikorakala, katastrofa, med tem smo se na hitro poslovili z Kajo in Anjo, njun vlak je že pripeljal, glede na to, da sta oskrbo prevzela reševalca sem tudi jaz odšel, bolje kot da bi jima kakšno zabrusil, v tistem trenutku sem se spraševal ali je človeško življenje res vredno tako malo ...
... svoj odgovor sem dobil že naslednje jutro, v okolici Ljubljane se je zgodila velika nesreča z toplozračnim balonom, center za obveščanje je bil obveščen okoli 8.00 zjutraj, v nesreči je bilo udeleženih 32 ljudi, 4 so žal izgubili svoje življenje, ostalih 28 pa so reševalci v manj kot 2 urah spravili v bolnišnice, zaradi obsega poškodb, je bilo določene odpeljati tudi v Celje, Maribor, Novo Mesto in podobno, tu sem našel svoj odgovor, čeprav nisem sodeloval pri reševanju pa sem videl, da če je res hudo, stopijo reševalci tudi malo bolj na "gas", upam samo, da je s tistim nesrečnežem iz železniške postaje vse vredu, mlaka krvi okoli njega ni bila ravno majhna ...
Gremo k bolj svetlim temam, ta vikend pa je bil namenjen odklopu, v petek sva z Robijem šla še po nakupih včeraj pa smo krenili zgodaj, najprej še vse razvoziti na piknik prostor in potem po kombi, malo pred 11.00 smo se zbrali v Petrovčah pri šoli, vse pripravljeno, preoblečemo majice in gremo po Simona, pubec ma fantovščino pa še ve ne, ah to bo smeha, revež je prišel iz nočne, Andreja nas je spustila v spalnico in Simona smo prebudili tako, da smo se 10 glasno zadrli, FANTOVŠČINAAAAAA, no ja večina ljudi bi se "podelala" od presenečenja, on se je samo obrnil v postelji, nekateri res lahko prespijo vse :) Potem smo ga spravili pokonci, okrepčilo v kuhinji in gremo do šole, tam kombi, v kombiju kolo, jebiga dečko dela na pošti pa smo na to temo naredili tudi fantovščino, dobil je pakete, ki jih je moral razvoziti do vsakega izmed nas, v zimski opremi na biciklu od Petrovč, do Arje vasi, pa v Celje, na vsaki postojanki smo se malo še nasmejali, zunaj je pripekalo 32 ali več stopinj, revež na biciklu, ki smo ga sneli na odpadu in malo porihtali pa s goro opreme in v zimskih oblačilih, da nam ravno ne umre smo ga pridno polivali z vodnim curkom tudi med potjo. Mi pa lepo na pritrjenih klopeh in ob gasilski mizi v kombiju počasi pred njim, smeha polno :) Na Lopato do piknik prostora smo prišli šele okoli 15.00 kar zavleklo se je ja, potem pa piknik dalje, ampak revež je mislil, da je to konec zanj a ne ne ne, ko smo prišli na Lopato je lepo obul novo obuvalo, čisto v trendu in modi, pancerji za smuči, pa da nebo "prehiter" na svojih nogah je dobil še nekaj kilogramov težko kroglo na verigi okoli noge, tako zdaj pa bo, mi za mizo ti pa dokaži, da si vreden za moža smo rekli, pa je moral peči in streči vsem nam :) jah tako malo trplenja pač mora bit, vse v varnostnih mejah in seveda z veliko smeha. Okoli 21.00 je revež omagal, mi pa smo vztrajali ... treba je se primerno posloviti od njegovega samskega stanu, danes ga vrjetno malo bolijo noge ampak kaj hujšega mu že ni, to bo pa tudi do poroke čez 14 dni pozdravil ;)
Dopoldne sem se dodobra naspal, potem videl, da se je v 82 letu poslovil velik človek, danes je namreč nehalo biti srce Neil Armstrong, človek, ki je prvi med vsemi stal na Luni, majhen korak za človeka, velik za človeštvo, njegove besede bodo ostale večne o tem ni dvoma. Popoldne pa v navalu delovnega navdiha, ko je zunaj dež ohladil ozračje za več kot 10 stopinj očistil celo stanovanje ... pa naj še kdo reče, da ni bilo produktivno vreme zunaj :) Sedaj pa spat, jutri je nov dan, z novimi izzivi in danes nebo ne slike, ne pesmi, a vseeno namaste prijatelji namaste!
