September

Spet je tako, da mi je september skorajda pobegnil predno sem uspel kaj napisati, dnevi neusmiljeno tečejo mimo mene, včasih se za trenutek ustavim in se zamislim, kam gre vse tako hitro? Zdi se kot, da smo pred kakšnim mesecem vstopili v novo leto, pred tednom začeli poletje a poglej, že smo vstopili v koledarsko jesen, noro. Torej kaj se je dogajalo? Najprej naj povem, da sem s Sunntom zelo zadovoljen, predvsem za tek je odličen, pa tudi pri ostali vadbi se izkaže silno OK, več o vsem tem, ko bo prilika. Prve dni septembra smo začeli živeti in dihati za Eurobasket, velik projekt tudi za Palmo del katere še vedno na nek način ostajam, sicer sem bil direktno z Eurobasketom bolj malo udeležen a vseeno, čutili smo ga na vsakem koraku, v prvem tednu nekaj dobrih tekem, vedno v dobri družbi, na stalni lokaciji smo navijali za naše košarkaše. Nekaj tekem so odigrali odlično, nekaj malo manj, no vsaj v prvem delu. Potem je zame sledil premik, no ne samo zame tudi za košarkaše, med tem, ko so se oni borili za nadaljevanje tekmovanja v Ljubljani, sem se sam jagal po Španiji, preverjena tura, dobra ekipa, opravljeno brez posebnosti, škoda le, da ni bilo zraven še tebe, čeprav sem si želel, da bi bilo drugače ni šlo, upam, da še pride priložnost, kmalu. 

Po vrnitvi nazaj v Slovenijo, sem za nekaj dni zadihal, potem v Ljubljano, nekaj dni tam, malo dela za Eurobasket, košarkaši so na koncu osvojili 5. mesto, v četrtfinalu so jih izločili Francozi, ko so kasneje postali evropski prvaki. Moj pogled na Eurobasket je bil drugačen kaj hitro sem ugotovil, da je vodenje v srbo-hrvaščini lahko precej naporno, priznam po 3 urah sem bil kar izžet. Med tem, ko sva bila v Ljubljani, bila vsak svoje bitke jaz z vodenji ti z učenjem se je v Celju nekaj le izteklo tako, kot se mora. Po pet in pol letih bitk za pridobitev naziva, po skoraj šest letih vlaganja truda v osebni strokovni razvoj je prišla tista lepa informacija, izvolitev v naziv docenta je bila uspešna, tako bom lahko že čez nekaj dni stopil v predavalnico, povsem sam, kot nosilec predmeta, odgovoren za vse. Priznam je kar prelomnica, a že tam sredi dodiplomskega študija sem vedel, da je to karierna pot po kateri želim stopiti in tako sem sedaj uresničil to veliko željo a to še nikakor ne pomeni konca, to je le začetek nečesa novega, grem naprej!   

Pretekli vikend smo doma opravili klasični pozno septemberski praznik na Štajerskem, trgatev jasno! Dobra, hmmm kaj dobra, edina prava fantastična družba je poskrbela, da smeha ni manjkalo, ure so kar prehitro minevale in do zadnjega trenutka sva ostala, čeprav to ni bilo izrečeno na glas mislim, da sva bila istih misli, lepo bi bilo ostati še trenutek. 

Te dni zaključujem prijavo projekta, do konca meseca ga moramo poslati naprej, če bo uspešen točno vem, kaj bom počel naslednji dve leti, bilo bi zanimivo, počasi spet čutim novo energijo za raziskovanje a priznam pol leta odmora od zaključka študija je presneto prijalo. Če bo projekt uspešen, bo tudi nekaj več časa za potovanje, potem je vrjetnost, da izpeljem noro popotniško avanturo, ki se mi plete po glavi zadnje mesece veliko večja, saj bi s projektom tudi pridobil nekaj stabilnih finančnih sredstev, pa če tudi ne bo projekt uspešen pa še vedno ostaja kakšna manjša popotniška avantura, ena se obeta za februar, že vsaj dvakrat prestavljena a letos vse kaže, da bo uspela, upam, da v popolni sestavi!

Kaj prinašajo naslednji dnevi? Vikend še eno trgatev, tokrat pri prijatelji vmes nekaj časa za oddih, kajti oktober bo vsekakor naporen, kot kaže se vsak vikend vračam v Dalmacijo, tistih nekaj dni, ko bom vmes doma pa bo seveda čas za predavalnico, naporno bo, o tem ni nobenega dvoma.

Za konec pa pesem ... besedila na hitro nisem našel ... je pa to pesem, ki me vedno znova spremlja v mislih in si jo mrmram, ko se vračam iz vodenj, vse kaže, da si jo bom v oktobru mrmral zelo pogosto ... klikni tukaj za pesem :) ... 

P.S. Namaste prijatelji, namaste!