129 ur

Kaj se je dogajalo zadnjih 129 ur? Odgovor je pravzaprav silno preprost ... veliko :) Trenutno ležim na postelji v Piranu, no čisto natančno na Belem križu nad Piranom, pred 24 urami sem bil še nekje sredi Italije, pred 36 urami še v Španiji ... pa gremo lepo po vrsti ... 

V soboto smo krenili proti Španiji, precej klasična tura a vse okoliščine so nakazovale, da bo prav luštno, voznik, ki ga dobro poznam, pravzaprav lahko rečem, da kar prijatelj, hotel, ki je preverjeno dober, program ... no ja klasičen ... in dobra družba, kaj bi še hotel več. Sicer dolga vožnja je kar nekako hitro minila, nočni sprehod po Monacu je bil prav osvežujoč potem pa naprej, preko Provanse, načrt, da se letos jeseni še vrnem zori a več o tem kdaj drugič ... jutro ali bolje rečeno dopoldne ob kavi v Figueresu potem pa še skok do Lloret de Mara, popoldan prosto in ej vreme sicer ni bilo idelano a skok v morje je bil fantastičen, malo manj srečanje z meduzo a nič hujšega. Zvečer v dobri družbi ob pijači, dveh, treh se je prelevil v večer smeha do solz. Naslednje jutro najprej malo športanja, za vzdrževanje kondicije potem pa gremo v Barcelono, neskončno obožujem to mesto, resnično me vedno znova navduši, ker je bil ravno praznik je bilo prometa malo in vse je teklo kot po maslu, škoda le za tržnico, ker je bila zaprta. Čeprav je bilo jutro nekoliko oblačno pa se je na koncu naredil prav fantastično lep dan, še sprehod po Rambli, zvečer pa nazaj v hotel, spet večer v še nekoliko širši družbi a prav tako z obilico smeha in zasluženo spanje ... torek smo namenili izletu na Montserrat in obisku kleti Frexinet, nekoliko manjša skupina, saj so nekateri ostali v Lloretu in uživali v soncu, a tudi nam ni bilo hudega, po ogledu Montserrata sem zavil na tržnico, pri Marku kupil skuto z medom, tradicionalno sladico v teh koncih, in za povrh dobil še cel kup odličnih medovih bombonov. Zvečer tradicionalni obisk predstave Flamenca, precej gneče je bilo a šov je bil vseeno dober kot vedno ... po zaključku pa še na pijačo, kar težko je bilo vrjeti, da se večeri in noči v Španiji že zaključujejo ... želel sem si, da ne bi šlo vse tako hitro. Sreda je prinesla slovo od Španije, spet dolga pot domov, pri Cannesu naletimo na neskončno kolono, 25 kilometrov do Nice smo vozili več kot 2 uri in pol, nikamor ni šlo, ne malo nam je to pomešalo načrte, še dobro, da smo pred tem obiskali parfumerijo. Ko smo obvozili Nico se je nekako promet sprostil, nočni kilometri preko Italije so prinesli prve jutranje žarke in obvezno kavico na Povirju, po tem pa le še do Celja in pot je bila zaključena ... no pot že a nikakor še ne dan. Čeprav je bilo zunaj svetlo me je zmanjkalo in padel sem v posteljo a ne za dolgo, popoldne sem že moral na posvet na fakulteto, zvečer pa na novo pot, do obale. Vožnja v družbi je vedno bolj prijetna, potem še na sladoled/kavo s prijateljem in po pizzo za večerjo. Zadnji dve uri pa debata o naslednjih dneh, konferenca v Opatiji je pred vrati ... čas za navezovanje stikov ... 

Utrujen sem priznam ... mogoče bi bilo za naslednje dni celo bolje, da bi sedaj že spal ... a zadnjih 129 ur je bilo vseeno fantastičnih in prav nič ne bi spremenil ... ne destinacije ... še manj pa družbe ... hvala vsem, ki ste naredili teh zadnjih 129 ur takšnih kot so bile ... sedaj lahko rečem le ... življenje je lepo ...

Že dolgo ni bilo pesmi ... zato naj bo danes tale ... še naslov lepo opiše kako sem preživel zadnje dni ... 

St. Elmo's Fire - Man in Motion

Growing up, you don't see the writing on the wall
Passing by, moving straight ahead, you knew it all
But maybe sometime if you feel the pain
You'll find you're all alone, everything has changed

Play the game, you know you can't quit until it's won
Soldier on, only you can do what must be done
You know in some way you're a lot like me
You're just a prisoner and you're tryin' to break free

Chorus:
I can see a new horizon underneath the blazing sky
I'll be where the eagle's flying higher and higher
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire
wu........

Burning up, don't know just how far that I can go (just how far I go)
Soon be home, only just a few miles down the road
I can make it, I know I can
You broke the boy in me, but you won't break the man
 

Chorus:
I can see a new horizon underneath the blazing sky
I'll be where the eagle's flying higher and higher
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire
I can climb the highest mountain, cross the wildest sea
I can feel St. Elmo's Fire burnin' in me, burnin' in me

Just once in his life
A man has his time
And my time is now
I'm coming alive

I can hear the music playin', I can see the banners fly
Feel like you're back again, and hope ridin' high
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire

Chorus:
I can see a new horizon underneath the blazing sky
I'll be where the eagle's flyin' higher and higher
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire
I can climb the highest mountain, cross the wildest sea
I can feel St. Elmo's Fire burnin' in me

Burnin', burnin' in me, I can feel it burnin'
Oooh, burnin' inside of me ...

Promocija

No tale objava bi resnici na ljubo morala nastati že včeraj a ni se izšlo, preveč je bilo stvari za urediti in nisem našel časa, iskreno se mi pozno zvečer, ko sem prišel domov niti ni dalo.

Dan sem začel relativno zgodaj, jutranja kavica doma potem pa pot pod noge in gremo v Maribor, slavnostna promocija doktorjev znanosti, dolgo sem čakal na to a sedaj je bilo pred vrati. Najprej sem se zapeljal v Evropark, v Celju namreč niso imeli moje številke izbranega čevlja in če sem že ravno na poti v Maribor, zakaj pa ne, čevlje kupil potem pa sem imel še nekaj časa in sem se malo sprehodil po Evroparku, v eni izmed trgovin zagledam poznan obraz, vstopim in pozdravim, no zagotovo me ni pričakovala tam, nekaj besed na hitro po dolgem času sva se videla in načelen dogovor za kavo ... odhitim naprej v center mesta, dobim mesto za parkiranje in se na hitro srečam še s sestrično, ki je bila ravno v bližini in je odpisala izpit. Potem še kava z družino in mentorjem pa smo šli v dvorano, nekaj čakanja potem se je ceremonija začela. Kar malo razvlečeno je bilo vse skupaj, 17 kandidatov, za vsakega so prebrali nekaj besed o kandidatu ali kandidatki, pa podatke o naših disertacijah in potem je sledila še podelitev, stisk rok z rektorjem in mentorjem in obvezno fotografiranje pa smo opravili, kar 2 uri in pol se je vleklo. Nasmeške na obraze je pritegnila prodekanja Fakultete za matematiko in naravoslovje, poročala je o disertaciji enega izmed kandidatov, pa na koncu dodala, da je tukaj v imenu mentorja, ki je odsoten in da je prepričana, da je le peščica ljudi, ki ve kaj je prebrala in priznala, da še sama ne ve :) Ja tako je to, če nekdo doktorira iz strogo specifičnega področja v matematiki, priznam tudi meni ni bilo prav nič jasno iz čega je sotrpin doktoriral, ampak strinjam se zagotovo je bilo nekaj dobrega :) Po fotografiranju smo se še nekaj časa zadržali v dvorani, stiski rok družine in izrazi na obrazu, ki so mi dali vedeti kako ponosni so name, lep občutek je bil, priznam, tudi kakšna solza sreče se je pojavila na njihovih obrazih in to me je ganilo. Po procesiji še zakuska in sproščen klepet, nismo ravno dolgo ostali, odločili smo se, da gremo še na družinsko kosilo, babi, dedi, oči, mami in jaz. Preverjena gostilna, Šiker v Lenartu ni razočarala in hvala dediju za kosilo.

Popoldan povratek v Celje, vmes sem se ustavil še na kavi pri sestrični in sproščen klepet se je kar malo zavlekel. Zvečer smo se dogovarjali za fitnes, na koncu sva šla kar sama s kolesi, po fitnesu pa diema, pijača, no prav pa greva v priljubljen lokal v centru mesta, v toplem večeru je bila družba prav prijetna in pijača je še kako prijala ... potem pa le še domov. Današnji dan pa priprave, jutri spet na pot, spet v Španijo, veselim se je, dobra družba, preverjena ekipa in lepo vreme, ki je napovedano ... kaj bi si želel več? 

Tako, promocija je za menoj, čeprav sem že marca zagovarjal se lahko šele sedaj prav zares podpišem s svojim novim nazivnom, dr. Mitja Gorenak ... ja nekaj časa bom še potreboval, da se navadim, a dobrih stvari se človek hitro navadi kajne? Do naslednjič prijatelji, namaste, namaste!

Franja 2013

Kolesarski maraton Franja 2013, pogovori o tem so stekli že mesece nazaj, potem sva aprila tudi že testno odvozila traso, želja je tako postajala vse močnejša, dokončna odločitev je padla sredi maja ob plačilu štartnine ... nedelja 9. junij se je bližala in bližala ... plan je bil, da še v maju vsaj enkrat odvoziva traso a ni se izšlo, ni bilo časa ... ko sem v ponedeljek ves bolan ležal v postelji mi je šlo po glavi le eno ... čimprej se moram pozdraviti, kajti nedelja se bliža ... v sredo sem bil že boljši ... rekel sem grem ... šele v petek se je pokazalo, da bom vozil sam, bolezen je preprečila, da bi šla skupaj, ko je že kazalo, da bom jaz odpadel pa sem se le nekako zlizal ... sicer je bila možnost, da bom imel vsaj družbo a na koncu sem danes zjutraj krenil na pot povsem sam ... bil je malce čuden občutek, sam v avtu, po vseh pogovorih in načrtih, ki sva jih imela ... a bilo je kakor je bilo ... v Ljubljani nora gužva, na štartu Franje je bilo preko 1700 ljudi, res masa, priznam nikoli nisem vozil v takšnih okoliščinah a bila je zanimiva izkušnja. V manj kot 5 kilometrih vožnje so se pojavili prvi, ki so odstopili, večinoma so šle gume, pa tu in tam kakšna veriga ... vožnja v strnjeni koloni po ulicah Ljubljane je minila prav hitro, proti Horjulu se je kolona malo raztegnila, našli smo se s skupino, ki je kolesarila prijetnih 33-34 kilometrov na uro, v zaveterju je šlo brez težav. Proti Suhemu dolu smo začeli vzpon, veliko ljudi je začelo zaostajati, nekako sem uspel držati tempo te "moje" skupine, zelo zadovoljen sem vzponom, hitrost nikoli ni padla pod 12 kilometrov na uro. Na vrhu pa prva postojanka, dolil sem vode, v bidon in pojedel isostarjevo ploščico za energijo. Spust je bil fenomenalen, povsem drugače in bolj brez skrbi se spustiš po hribu navzdol če veš, da je cesta zaprta, ko sva vozila sama seveda tega ni bilo in bolj je bilo potrebno paziti. V Gorenji vasi se spet združita progi tako velike kot male Franje, "moja" skupina se je na spustu nekako razgubila, tako sem med Gorenjo vasjo in Škofjo Loko iskal nove priložnosti, najprej sem kar precej časa vozil v zaveterju le enega kolesarja, potem sem sam šel naprej upal sem, da mu bom lahko pomagal, saj sem videl, da ga muči pomanjkanje energije, vendar nisem hotel preveč spustiti tempa, vedno bolj in bolj je zaostajal, nisem mogel ga čakati, potegnil sem naprej. Vsake toliko je mimo pridrvela kakšna skupinica iz velike Franje, to so res precej bolj natrenirani kolesarji, s specialkami so vozili po 45 kilometrov na uro in več, jaz sem nekako skušal držati svoj tempo, če bi se jim priključil bi po nekaj kilometrih pregorel in kdo ve če bi sploh videl cilj. Za Škofjo Loko so organizatorji pripravili še eno okrepčevalno mesto, spet dolivanje vode, nekaj pomaranč in grem naprej, vedel sem, da se bodo zadnji kilometri najbolj vlekli, za energijo še isostarjev gel in gremo, ni šans da odstopim. Ko se je proga prevesila v zadnjo petino me je že pošteno bolel hrbet, ves čas sklonjen na kolesu jasno ni naravna pozicija, nič čudnega. Nekajkrat sem se pretegnil a bolečina je ostala. Najbolj naporen del poti mi je bil pravzaprav odsek med Vodicami in Tacnom, pa ne zaradi ceste ali kilometrov temveč zaradi vetra, ravno na tem odseku smo naleteli na močan veter v prsa, bilo je pravo mučenje, od Tacna samo še preko Bežigrada in nazaj v BTC ... 97 merjenih kilometrov skupaj s postanki po uradnem merjenju 3 ure 30 minut in nekaj stotink, najprej me je podatek malo begal potem se mi je posvetilo, jasno ko s kolesom stojim moj števec ne teče, kajti v zadnjem kilometru sem na hitro računal, da sem vozil okoli 3 ure in 18 minut, no nekaj pa sem očitno pustil tudi na postankih. 

Franja je bila fantastična izkušnja presegla je moja pričakovanja, rezultat ni vrhunski, a kot rekreativni kolesar sem predvsem zadovoljen že z dejstvom, da sem jo opravil. Važno je sodelovati, ne vedno zmagovati. Moram pa na tem mestu pohvaliti organizatorje, dobro so skrbeli za nas na okrepčevalnih mestih, pa vse redarje in policiste, ki so skrbeli za varnost, tudi medicinske ekipe, ki so pomagale nesrečnikom, ki so tako ali drugače pristali na tleh moram pohvaliti, a najbolj so me pozitivno presenetili ljudje, tako kolesarji, ki so si nesebično pomagali, kot nešteti neznanci ob poti, ki so navijali in nas vzpodbujali, ko smo to najbolj potrebovali. Brez njih bi bilo precej težje ... priznam. Franja je bila drugačna kot je bilo načrtovano, a vseeno pristna in neprecenljiva izkušnja vredna ponovitve ...

Dve objavi v enem dnevu, tega že dolgo niste doživeli ane? Ne danes ne bo pesmi ... bo pa fotografija, ta ni moje avtorsko delo in tudi ni nastala danes, a ko sem na podobnem "kolesu" danes na Franji srečal nekoga sem se spomnil na tisti vic, ki pravi, da je Chuck Noris edini, ki je na Orbitreku osvojil Tour de France ... pa poglejte tole in se nasmejte ... meni deluje silno podobno Orbitreku ... in ja mogoče nekoč nekdo zmaga Tour de France na čem takšnem, potem pa se bomo lahko ugriznili v jezik :)

Vir: www.elliptigogalveston.blogspot.com

O tem in onem in o Dalmaciji seveda :)

Dnevi gredo mimo mene s svetlobno hitrostjo, prisežem! Maj ne vem kdaj se je obrnil, to tisto ono in že je bil tukaj konec meseca ... že precej časa v naprej sem vedel, da bom konec meseca preživel v Dalmaciji, tura, ki sem se je kar veselil, priznam, dobro poznam konce kamor smo krenili, tam je bilo vedno lepo in tudi domačini so vedno znali za nas pripraviti tisto pravo vzdušje ... ampak vedel sem, da bo tokrat nekoliko drugače ... drugačna populacija ljudi predvsem pa enormna masa ... 700 gostov, 13 avtobusov ... norišnica ... prvi dan je potekal še zelo mirno, vsi smo nekako po planu prišli do cilja, tudi sobe smo podelili tako, da večje drame ni bilo ... večer zabava naslednji dan pa nekateri na Brač in Hvar, drugi pa smo ostali v hotelu, no natančneje smo hiteli na okoli da smo uredili vse za naslednje dni ... vreme nam ni bilo naklonjeno in ravno zato so se plani rušili kot po tekočem traku, veter, dež pa vmes sonce, pa spet dež ... kot bi bili aprila ali pa kje na severu ne pa konec maja v Dalmaciji! Šli smo rezervirat vstop v muzej Narona, top zadeva blizu Metkoviča, pa v orintološki muzej potem pa k Marku v Adrio, da se dogovorimo še za kosilo za naslednji dan, ko smo tja po spremembi plana peljali skupino, Marko ni razočaral, pa saj ni še nikoli, pogostil nas je s pravo pojedino že na dan preden smo prišli s skupino. Tretji dan sem sam skupaj z Brino in Igorjem krenil po preverjenih poteh, imeli smo se odlično, ostale skupine so imele sicer nekaj težav na meji a vse rešljivo. Naporni so bili večeri usklajevanje za naslednji dan, pa zabava z gosti ... pravzaprav ne vem če smo kakšen dan sploh spali več kot 5-6 ur ... soboto smo preživeli v Bosni, najprej v Međugorje potem pa v Mostar, če me Međugorje nekako ne impresionira najbolj pa mi je Mostar vedno bil pri srcu, res je lepo mesto, s sicer tragično zgodovino a vseeno. Spet sem srečal stare prijatelje, Anelo in Almiro, klepet in čas je hitro minil ... vendar dež in veter sta naredila svoje ... potem v nedeljo ... a prej še o sobotnem večeru ... zaradi odpovedanega izleta smo vračali denar, in veliko časa je šlo za to ... tako smo šele okoli pol 2 zjutraj končali vso administracijo, potem pa smo si privoščili še nekaj časa zase in se malo pozabavali. Nedeljsko jutro smo zaključili z odhodom, že dolgo se mi ni pot domov tako vlekla, utrujen sem bil in čutil sem, da se me loteva prehlad. Vesel sem bil domače postelje in upal sem, da bo noč odpihnila prehlad ... pa ga ni ... že okoli 2 zjutraj sem se zbudil in kar treslo me je ... ponedeljek sem preživel v polsnu ... po dve uri sem spal in dve uri bedel ... počutil sem se prav bedno, vedel sem kje je bila "napaka" veliko dela, malo spanja pa seveda še veter in dež v Mostaju so naredili svoje ... tako sem ponedeljek in torek večinoma preležal ... in zaužil vse mogoče domače pripravke, da bi se čimprej pozdravil ... vikenda, ki je prihajal sem se že dolgo veselil, nisem ga hotel izpustiti a več o tem v naslednji objavi ...