Kolesarski maraton Franja 2013, pogovori o tem so stekli že mesece nazaj, potem sva aprila tudi že testno odvozila traso, želja je tako postajala vse močnejša, dokončna odločitev je padla sredi maja ob plačilu štartnine ... nedelja 9. junij se je bližala in bližala ... plan je bil, da še v maju vsaj enkrat odvoziva traso a ni se izšlo, ni bilo časa ... ko sem v ponedeljek ves bolan ležal v postelji mi je šlo po glavi le eno ... čimprej se moram pozdraviti, kajti nedelja se bliža ... v sredo sem bil že boljši ... rekel sem grem ... šele v petek se je pokazalo, da bom vozil sam, bolezen je preprečila, da bi šla skupaj, ko je že kazalo, da bom jaz odpadel pa sem se le nekako zlizal ... sicer je bila možnost, da bom imel vsaj družbo a na koncu sem danes zjutraj krenil na pot povsem sam ... bil je malce čuden občutek, sam v avtu, po vseh pogovorih in načrtih, ki sva jih imela ... a bilo je kakor je bilo ... v Ljubljani nora gužva, na štartu Franje je bilo preko 1700 ljudi, res masa, priznam nikoli nisem vozil v takšnih okoliščinah a bila je zanimiva izkušnja. V manj kot 5 kilometrih vožnje so se pojavili prvi, ki so odstopili, večinoma so šle gume, pa tu in tam kakšna veriga ... vožnja v strnjeni koloni po ulicah Ljubljane je minila prav hitro, proti Horjulu se je kolona malo raztegnila, našli smo se s skupino, ki je kolesarila prijetnih 33-34 kilometrov na uro, v zaveterju je šlo brez težav. Proti Suhemu dolu smo začeli vzpon, veliko ljudi je začelo zaostajati, nekako sem uspel držati tempo te "moje" skupine, zelo zadovoljen sem vzponom, hitrost nikoli ni padla pod 12 kilometrov na uro. Na vrhu pa prva postojanka, dolil sem vode, v bidon in pojedel isostarjevo ploščico za energijo. Spust je bil fenomenalen, povsem drugače in bolj brez skrbi se spustiš po hribu navzdol če veš, da je cesta zaprta, ko sva vozila sama seveda tega ni bilo in bolj je bilo potrebno paziti. V Gorenji vasi se spet združita progi tako velike kot male Franje, "moja" skupina se je na spustu nekako razgubila, tako sem med Gorenjo vasjo in Škofjo Loko iskal nove priložnosti, najprej sem kar precej časa vozil v zaveterju le enega kolesarja, potem sem sam šel naprej upal sem, da mu bom lahko pomagal, saj sem videl, da ga muči pomanjkanje energije, vendar nisem hotel preveč spustiti tempa, vedno bolj in bolj je zaostajal, nisem mogel ga čakati, potegnil sem naprej. Vsake toliko je mimo pridrvela kakšna skupinica iz velike Franje, to so res precej bolj natrenirani kolesarji, s specialkami so vozili po 45 kilometrov na uro in več, jaz sem nekako skušal držati svoj tempo, če bi se jim priključil bi po nekaj kilometrih pregorel in kdo ve če bi sploh videl cilj. Za Škofjo Loko so organizatorji pripravili še eno okrepčevalno mesto, spet dolivanje vode, nekaj pomaranč in grem naprej, vedel sem, da se bodo zadnji kilometri najbolj vlekli, za energijo še isostarjev gel in gremo, ni šans da odstopim. Ko se je proga prevesila v zadnjo petino me je že pošteno bolel hrbet, ves čas sklonjen na kolesu jasno ni naravna pozicija, nič čudnega. Nekajkrat sem se pretegnil a bolečina je ostala. Najbolj naporen del poti mi je bil pravzaprav odsek med Vodicami in Tacnom, pa ne zaradi ceste ali kilometrov temveč zaradi vetra, ravno na tem odseku smo naleteli na močan veter v prsa, bilo je pravo mučenje, od Tacna samo še preko Bežigrada in nazaj v BTC ... 97 merjenih kilometrov skupaj s postanki po uradnem merjenju 3 ure 30 minut in nekaj stotink, najprej me je podatek malo begal potem se mi je posvetilo, jasno ko s kolesom stojim moj števec ne teče, kajti v zadnjem kilometru sem na hitro računal, da sem vozil okoli 3 ure in 18 minut, no nekaj pa sem očitno pustil tudi na postankih.
Franja je bila fantastična izkušnja presegla je moja pričakovanja, rezultat ni vrhunski, a kot rekreativni kolesar sem predvsem zadovoljen že z dejstvom, da sem jo opravil. Važno je sodelovati, ne vedno zmagovati. Moram pa na tem mestu pohvaliti organizatorje, dobro so skrbeli za nas na okrepčevalnih mestih, pa vse redarje in policiste, ki so skrbeli za varnost, tudi medicinske ekipe, ki so pomagale nesrečnikom, ki so tako ali drugače pristali na tleh moram pohvaliti, a najbolj so me pozitivno presenetili ljudje, tako kolesarji, ki so si nesebično pomagali, kot nešteti neznanci ob poti, ki so navijali in nas vzpodbujali, ko smo to najbolj potrebovali. Brez njih bi bilo precej težje ... priznam. Franja je bila drugačna kot je bilo načrtovano, a vseeno pristna in neprecenljiva izkušnja vredna ponovitve ...
Dve objavi v enem dnevu, tega že dolgo niste doživeli ane? Ne danes ne bo pesmi ... bo pa fotografija, ta ni moje avtorsko delo in tudi ni nastala danes, a ko sem na podobnem "kolesu" danes na Franji srečal nekoga sem se spomnil na tisti vic, ki pravi, da je Chuck Noris edini, ki je na Orbitreku osvojil Tour de France ... pa poglejte tole in se nasmejte ... meni deluje silno podobno Orbitreku ... in ja mogoče nekoč nekdo zmaga Tour de France na čem takšnem, potem pa se bomo lahko ugriznili v jezik :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar