Rock koncert, romatnična komedija in zajebano jutro ...

Petek ... dan preživim večinoma ležerno ... uredim nekaj malenkosti v pisarni, postorim nekaj stvari še zase in najdem tisto kar sem iskal ... vozovnico za tja daleč ... ne nič več ne povem sedaj ... le to vam povem, da sem jo našel ... dobil ... in vesel sem zato ... dan se prevesi v večer, ko požiram list za listom zanimive knjige, ki leži na mizi ... malo pred osmo se odpravim na prizorišče večerne zabave ... brezplačen koncert, Kreslin, Neisha, Tabuji ... ej kaj je lahko boljšega ... pridem na prizorišče kjer je že zbrana prava mala četica obiskovalcev ... najprej pozdravim prijateljico ... njej ta večer ne gre ravno dobro ... videla je bivšega in njena čustva so malo ponorela ... ob klepetu jo skušam malo pomiriti ... malo me skrbi zanjo ... a vse kaže, da ji bo uspelo ... potem še malo zaokrožim po dvorani umes srečam nekaj znanih obrazov in poklepetam z njimi ... potem sledijo Tabuji ... ej nova pevka je zakon ... energična kot njihova dobra stara Nina pa še hudimano simpatična je tale tanova ... uživam v zvokih glasbe a žal ne nekaj pred polnočjo zadeve že konec ... poslovim se od prijateljev in se odpravim domov ... no prevoz je ponudil Matija in ja nisem se preveč upiral ...

Sobotno dopoldne sem glavni kuhar za vso družino minus očeta ... njega ni ... spet neka pasja procesija, ki se je udeležuje po "službeni" dolžnosti ... popoldne preživim spet ob knjigi ... ne morem je odložiti ... Zvone stari lisjak se je spet izkazal ... Simba ... če to bereš dobra je tale tanova! Zvečer pa živčna rokometna tekma, kjer vse do zadnje sekunde ne morem od ekrana ... ampak na koncu vseeno zmaga čeprav malo na tesno a izšlo se je nadaljevanje lige prvakov ... Celjani prihajamo ... potem pogledam na uro ... uh skoraj ze sedem je ... jaz bi moral biti že vsaj na poti še ne kar v Laškem ... pohitim in odpeljem se proti Laškemu ... tam me pričaka združbica ... no ja zdaj jim bom rekel kar prijateljev, pa čerpav so vsi kar nekaj let mlajši od mene ampak sedaj se mi zdi, da se povezujemo in postajamo prijatelji kakorkoli že gledaš ... ob 19.30 se začne ... Romantična komedija Pepelka ... no njena sodobna inačica, ki je lastnoročno delo naše skupne prijateljice Anje ... v dobri dve uri trajajoči predstavi se na odru v treh dejanjih zvrsti okoli 20 članov mladinske gledališke skupine iz Laškega ... predstava je bila dobra ... tako kot sem Anji povedal po predstavi ... dobro ... odlično pravzaprav ... ponekod malo razvlečeno ampak vseeno ... za prvo samostojno delo si naša Anja in vsi njeni kolegi in kolegice na oderskih deskah zaslužijo le vse čestitke ... malo pred enajsto se pripeljem nazaj v Celje ... skupaj s dvema prijateljicama, njiju odložim in pohitim domov ... prijatelji me kličejo naj pridem na pijačo ... uh uh ... pa ne ravno danes ... ampak okey ... sprehodim se v mesto in jasno mi je da ravno hitro nebom prišel domov ... okoli enih se končno spravim v posteljo ... kar zmrazi me ob dejstvu, da se moram zaradi obveznosti vstati še sredi noči ... 4.45 ... zvoni budilka ... ustanem ... malo negodujem a kaj češ kar moraš moraš ... malo pred peto mi zvoni telefon ... na poti na Brnik ... jah ne ne sorry Letališče Jožeta Pučnika mi še vedno ne gre najbolje ... odložim prijatelja, ki sta zafeštala vse do pete domov ... potem avto tiho drvi skozi megleno noč ... prezgodaj je ... si mislim prezgodaj in kaj mi je tega treba ... malo po šesti ustavim avto na letališču pohitim v notranjost kjer 82 potnikom razdelim njihove dokumente in čez dve uri oni že frčijo proti Egiptu jaz pa se vozim v zajebanem meglenem jutru proti domu ... malo po deveti sem doma ... ahhh postelja ... spanje do kosila ... popoldne pogoltnem še preostanek knjige ... Simba kot sem rekel odlično! Sedaj pa moram spet oditi ... prijatelj me že čaka ... do nasledjič ... Namaste!!!

Bele snežinke padajo z neba ...

Sneg ... Zima ... koledarsko sicer še jesen a pogled skozi okno to jutro me ni ravno prepričal v to ... bele snežinke so tiho poplesavale mimo mojega okna ... glede na dejstvo, da sem včeraj zaspal precej pozno ... knjiga je bila pač tako zanimiva, da je nikakor nisem mogel odložiti ... sem danes tudi vstal nekoliko kasneje kot običajneje ... poležavanje je prijalo ... priznam ... utrujen sem bil od preteklega precej natrpanega tedna in ker vem, da tudi prihajajoči ne bo nč manj poln dela sem si privoščil čisto prosto nedeljo ... najprej odtavam v kuhinjo kjer si naredim zajtrk in skuham skodelico čaja ... zimo imam rad ... predvsem če lahko posedam ob skodelici čaja ali kave v dolgem klepetu s prijateljem ali prijateljico ... tega sem se vrjetno še najbolj navadil v času, ki sem ga preživel v Kanadi, ko je bila skodelica čaja ali kave s tem ali onim prijateljem oziroma prijateljico skorajda vsakdanje opravilo ... no danes sem bil kar sam s čajem ... a nisem se mogel upreti navadi, da sem sedel ob oknu in gledal snežinke kako naletavajo ... vedel sem, da se sneg ne bo obdržal ... napoved za naslednje dni pravi, da bo krepko nad ničlo ... celo nad 10 stopinj bi naj prišlo ... bomo videli ... vsekakor pa je bil to letošnji prvi sneg ... popoldne sem preživel večino časa s knjigo v roki ... čeprav je na mizi zajeten kupček reči, ki bi jih bilo potrebno postoriti sem si vzel dan samo zase ... malo užitka v lenarjenju vsake toliko paše ... jutri grem novim delovnim zmagam na proti ... till then ... yours truly ... Mitja :)

Od jutra preko poldneva do večera in ponovnega jutra ...

Petek ... 16.11.2007 ... prebudim se malo preden bi mi začela zvonit budilka ... po običajnih jutranjih opravilih se oblečem v obleko, ki ni ravno na vsakodnevnem sporedu pri meni pa čeprav v zadnjem času vse bolj pogosto ... na hitro še nekaj prigriznem se pogledam v ogledalo in si malo popravim kravato ... s pogledom ošvknem uro ... ugh ... čas je da se spravim na pot ... najprej se odpeljem po babico in dedija, ki me že nestrpono pričakujeta ... prisedeta v avto in pot nadaljujemo najprej do Celja ... tu si uzamemo nekaj minutk časa in stopimo do nove pisarne moje mame ... od tam pa se vsi štirje odpravimo proti prestolnici ... cilj ... kongresni trg in stavba Univerze v Ljubljani ... čeprav smo šli na pot dovolj zgodaj nam je zastoj pred centrom mesta odščipnil nekaj časa ... ob prihodu na Kongresni trg ... gneča ... nikjer parkirnega prostora ... naredim krog, nato še enega ... še vedno nič ... ura se nezadržno bliža poldnevu ... avto prepustim najprej mami naj ona najde prostor zanj, mami ga preda naprej očiju, ki nas je že čakal na Kongresnem trgu ... sam pohitim v stavbo univerze ... pet do dvanajstih mi zazvoni telefon ... oči ... parkirati je uspel tik pred stavbo univerze in k sreči je še ravno dovolj zgodaj se pridružil vsem nam ... ura je poldne ... ceremonija se začne ...

Gaudeamus igitur se zasliši iz zvočnikov in vsi v skladu s protokolom vstanemo ... najprej spregovori prodekanja za dodiplomsku študij pozdravi vse zbrane potem preda besedo dekanu ... tudi ta nas nagovori in poudari za kako pomembno priložnost gre, jasno podelitev diplomskih listin ... sledi govor izbrane profesorice, ki je drugačen ... na trenutke šaljiv a v vsaj eni ali dveh točkah že kar malo žaljiv ... nekateri ga sprejmejo tako drugi drugače ... potem se začne ... vsakega izmed nas pokličejo v ospredje kjer nas čaka rokovanje z dekanom in njegove čestitke, predana diplomska listina in še vrtnica v spomin ... sam sem bil na vrsti zelo zgodaj ... tretji po vrsti ... diplome so nam namreč delili glede na datum zagovora ... kakšnih 40 nas je bilo v dvorani ... in kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi zvrstili ... sledil je manjši prigrizek in s tem smo slovestno zaključili svoja dodiplomska študijska leta ... iskreno moram priznati ... veliko bolj pomemben je bil zame dan, ko sem uspešno ubranil svoje diplomsko delo ... podelitev je bila zgolj formalnost ... Po slovesnosti smo skočili še k očiju v stanovanje nato pa jo mahnili nazaj proti Celju ... v Celje smo prispeli kar pošteno lačni ... kosilo v eni izmed restavracij v mestu ... ocena ... odlično ... potem pa smo se razdelili ... jaz sem odšel domov pripravljat stanovanje za večerno zabavo s prijatelji ... mami, babi in dedi pa so odšli proti Šmarju ...

Ko se je zunaj že začelo temniti sem poklical najboljšega prijatelja Iana ... prišel je po mene in odpeljala sva se po nakupih v trgovino ... nakupljeno sva prinesla k meni domov in potem še malo poklelpetala ... prijatelj se je poslovil jaz pa sem nadaljeval s prirpavami ... nekaj časa umes se je kar malo vleklo ... ampak potem so le začeli prihajati ... sedli smo k obloženi mizi in najprej malo prigriznili potem pa smo večer preselili delno v dnevno sobo na kavče delno v kadilnico ... jasno za vse tiste, ki kadijo ... vesel sem bil obiska prijateljev ... vseh, ki so prišli ... vsi zbrani so moji prijatelji že vrsto let ... poznamo se večinoma iz časov, ko smo skupaj gulili srednješolske klopi ... vesel sem, da imam prijatelje s katerimi lahko delim dneve polne sreče in veselja kot je bil tale ... hvala vam ... vsem ...

Večer s prijatelji se je razvlekel pravzaprav že v jutro ... nekaj po pol šesti uri zjutraj smo šele zaključili celo zadevo ... prijatelji so odšli, jaz pa sem malo še pospravil po kuhinji potem uredil še sebe in se pripravil za spanje ... a nekaj mi ni dalo miru ... vrnila se je v moje misli ... najine poti so se usodno prekrižale le nekaj dni pred mojim zagovorom diplome ... takrat sem si želel, da bi bila ob meni, ko sem zagovarjal nalogo ... ni šlo ... takrat ne ... in potem sva se pogovarjala o tem, da pa bo prišla na podelitev ... in ko sem ob poldnevu dne sedel v dvorani so moje misli večkrat ušle k njej ... tudi zvečer je ni bilo ... med prijatelji ... pa čeprav sva se še ne tako daleč nazaj pogovarjala o tem, da pa bi mogoče vseeno prišla ... stvari so se spremenile ... treuntno nimava stika ... prepovedana sva eden za drugega ... ampak ja ... pogrešam jo ... in vem, da če bi bila ta večer ob meni bi delila moje veselje ... veselje s vsemi prijatelji, ki jih imam rad ... ki so pomemben del mojega življenja ... ona pa je manjkala ... žal mi je, da je moralo biti tako ...

V treh dneh ... dve "rojstvi" in en pogreb ...

Torkov večer ... srebrni Polo tiho drvi proti Ljubljani ... s prijateljico sproščeno klepetava ... premlevava dogodke zadnjih mesecev ... vseliva se nove knjige ... najinega skupnega prijatelja ... jasno Simba je prišel nazaj ... v štirih mesecih, ki jih je med novembrom 2006 in marcem 2007 preživel na poti mu je dalo več kot dovolj materiala za novo knjigo ... pomenljiv naslov ... Nazaj v Afriko ... tisti, ki ga spremljamo in poznamo smo takoj vedeli zakaj gre ... nam je povedal za projekt že precej preden je odšel na pot ... končati misli začeto ... tisto kar je začel skoraj dve desetletji nazaj pa so mu takrat preprečile vojne na črni celini ... a tokrat ... pa čeprav precej kasneje mu je uspelo ... nekaj minut pred sedmo zvečer parkirava pred tradicionalno postojanko v okolici Ljubljane ... notri je že zbranih precej prijateljev, ki pridno listajo po knjigi ... prvi odzivi so odlični ... spet mu je vse kaže uspelo in napisal je odličen potopis ... pozdraviva gostitelja večera in potem najdeva svoj stol ... predavanje se začne ... dobre pol urice nas s posnetki in štorijami zabava ... posnetki so krasni kaj naj rečem ... vsekakor vredni avtorjevega imena ... potem sledi sproščen pogovor in bojni načrti za naslednje leto in ture, ki jih pripravlja ... vedno bolj me mika ... da bi se mu enkrat pridružil ... kdo ve mogoče pa res odpotujem z njim v Namibijo v začetku poletja ... kdo ve ... večer se zaključi s nazdravljanjem ob "rojstvu" nove knjige ...

Sreda ... nekaj pred peto se pripeljem do prijateljice ... včeraj eno "rojstvo" danes skupaj hitiva že drugemu na proti ... povabilo dobre prijateljice, ki je prišlo malo iz nenada dva dni poprej je bilo res elitno ... povabila naju je v visoko družbo v Ljubljansko mestno hišo, kjer smo nazdravili "rojstvnu" njene najnovejše knjige, ki nosi naslov Pocestnica, gre pa kot je sama zapisala za življenski potopis ... Vse skupaj smo začeli s kozarcem vina iz Ptujskih kleti letnik 2007, da nazdravimo novi knjigi seveda, potem letnik 2002 ... prav tako pomembno leto ... takrat se je vrnila naša popotnica ... sledil je letnik 1997 ... leto ko se je odpravila na pet in pol let oziroma 2000 dni dolgo potovanje okrog sveta ... pa letnki 1972 in za konec še vrhunec ... njen letnik najljubši letnik ... 1967 ... prvi urici druženja je sledila licitacija njenih fotografij, jasno povečanih na slab meter in pol krat meter velikosti ... v prvih dvajsetih minutah smo si vse fotografije dodobra ogledali ... sam sem se odločil, da se bom potegoval za vsaj tri ... če mi bo finančno stanje dopuščalo ... no naj vas razočaram ... na koncu nisem prišel niti do ene same ... vse tri so bile prodane precej nad 1000 € kar pa je bilo za moj "študentski" žep vseeno preveč ... vendar namen prodaje je bil pohvale vreden ... celoten izkupiček je namenjen nakupu računalnikov in računalniškem opismenjevanju otrok v slovenskih osnovnih šolah ... večer smo zaključili v ozkem krogu njenih prijateljev ... še topel stisk roke ... pa seveda obvezni avtogram v novorojenko ... knjigo ... da nebi bilo pomote in že sva se odpeljala proti domu ... prijateljico odložim pred njenim domom in se odpravim še sam domov ... pred tem pa se zapletem v telefonski klepet z ... ja kaj naj rečem ... eno novo prijateljico, ki sem jo nedavno pridobil in nevem zakaj ampak čutim, da ji lahko zaupam ... veliko ... kar precej časa sva klepetala in kot bi mignil je bila tu že skoraj polnoč preden sem zlezel pod odejo ...

Danes ... dopoldan s prijateljem ... v vsekakor dobri družbi ... prijeten sproščen klepet ... ravno takšnega kot sem potreboval ... popoldan pa slovo ... popolnoma nepričakovano je v ponedeljek zvečer prišla novica ... umrl je dedkov brat ... nepričakovano in nenadno ... danes pa je prišel čas za slovo ... zgodaj popoldne se je zbrala precejšnja množica svojcev, prijateljev in znancev ... najprej izrečeno sožalje družini in stiski rok ... potem pogrebna slovesnost ... lepo opravljen obred, ki mu je sledila še lepo opravljena sveta maša ... dokončno smo se poslovili od njega ... vedno sem ga klical stric Ivan ... spomnim se ga še iz časa, ko sem bil majhen, ko je prišel na obisk, k svojemu bratu, mojemu dedu ... poletja sem pogosto kot otrok preživljal prav z babico in dedkom zato sem strica lahko rečem, da dobro poznal ... in žal mi je ... žal, da ga sedaj že kar nekaj časa nisem videl ... In Memoriam stirc Ivan Novak ... počivaj v miru ...

Sreča ni cilj; je življenski stil!

Pa sem nazaj ... lepo je bilo ... London vedno znova očara ... rad ga imam ... ni ravno tako kot s Katalonijo in Barcelono kajti vanju sem zaljubljen ampak vseeno ga imam rad ...

Četrtek polet ... Ryanair ... no ja ... kaj več kot to kar sem dobil od nizkocenovnika res ni bilo pričakovati ... pa vseeno ... ponovno sem spoznal kako čudno je lahko življenje in res je nikoli ne veš kje boš spoznal koga, s katerim se boš zapletel v zanimiv pogovor ... še v Mariboru na letališču prisede par recimo jima poznjih srednjih let ... sprva le malo kramljamo ... kasneje pa se izkaže pogovor za zelo zanimivega ... spet sem spoznal nekoga za katerega kar nekako čutim, da se bom z njim še srečal, saj naju druži veliko skupnih interesov in njuna zgodba je bila res zanimiva ... pozno popoldan ... no ja skoraj že zvečer ... pridem v center mesta ... tam me čaka prijateljica, ki sem jo iskreno že pogrešal ... sredi poletja je bilo, ko sem jo na zadnje videl ... takrat se je odpravljala v Anglijo ... delat ... iskat neko novo življensko izkušnjo ... našla jo je ... skupaj s kopico novih prijateljev ... sledil je miren večer ob porciji tradicionalnega angleškega fish&chipsa ... pa ure in ure klepeta, ko sva se pogovarjala o vsem kar se nama je zgodilo v času, ko se nisva videla ... skozi dežne kaplice sva pritavala v mladinski hotel precej pozno ...

Petek ... jutro ... sonce ... veter ... leden mraz ... a vseeno ... lepota ... mesto, ki na vsakem koraku očara ... Dopoldne sva preživela v sprehodu po Hyde Parku, pa mimo Buckinghamske palače in naprej proti Westminstru ... tam sva se kar na hitro odločila za ladjico in prevoz do Greenwicha ... najprej pa presenečenje ... pred vstopom na ladjico policista ... ustavita naju in prijazno razložita zakaj gre ... ker smo v bljižini parlamenta povsem naključno preglejujejo potnike ... jaz pa jasno po stari vodniški navadi tovorim s seboj torbo s celo kopico reči ... zapiski, mestni načrt, prigrizek, voda ... skratka vse tisto kar normalno nosim s seboj ... pregled nevsiljiv in poln tenkočutnega oproščanja z njune strani in seveda zagotavljanja, da nič ni narobe in da gre le za rutinski pregled ... osebno moram reči, da je ravno njun pozitiven pristop poln prijaznosti precej vplival na to, da se mi cela zadeva ni zdela nič posebnega ... brez problemov zaključimo in midva se mirno vkrcava na ladjico ... urico kasneje sva že na Greenwichu ... vreme je še vedno skoraj popolno .... sonce ... a mrzel veter, ki jasno pokaže v katerem mesecu smo ... najprej kosilo v Tajski restavraciji potem pa vzpon do observatorija ... popoldne pa vrnitev v mesto ... na Oxford street ... tam sva se srečala s prijateljico ... kolegico s časa, ko smo skupaj gulili klopi na fakulteti ... kavica ... klepet ... in kar hitro je bil tukaj večer ... za zaključek pa še nekaj prestižnega sva rekla ... Harrods ... noro ... to je edino kar lahko rečem ... ogromna veleblagovnica kjer sva se dobro uro sprehajala naokoli in predvsem pasla poglede na nekaterih pregrešno dragih artiklih ... umes pa prav prijetno presenečenje ... na oddelku s foto&video opremo sem bil deležen obsežne predstavitve skupaj s možnostjo testa Cannonovega digitalnega fotoaparata EOS 400D ... krasna zadeva ... škoda le, da je cena precej zasoljena ... a mislim, da bo to vseeno v kratkem eden od mojih nakupov kajti moj stari fotoaparat kar kriči po menjavi! Precej pozno je že bilo, ko sva se odpravila proti najini sobi ... umes sva se ustavila še v simpatični italijanski pizzeriji ... oprostite vendar angleška kuhinja res ni kaj prida in en obrok ribe in krompirja mi je zadoščal ... tam sva se obilno najdela ... in potem v sobo ... čas za pakiranje ... ni ravno lahko se seliti iz Anglije po toliko časa ... še dobro, da sem sam prišel z velikim nahrbtnikom in le malo v njem ... kajti komaj komaj sva vse spakirala ... nato še malo čveka in potem ... spanje ...

Sobota ... jutro ... tema ... zbudil sem se že malo preden bi mi zazvonila budilka ... vstati je bilo treba pa čeprav je bilo po vseh merilih še skorajda sredi noči ... spraviva se iz postelj ... na hitro opraviva s umivanjem in potem že hitiva proti postaji podzemne železnice ... 20 minut kasneje že sediva na vlaku, ki naju odloži na letališču ... običajna jutranja konica veliko letal odhaja in tako je gneča kar precejšnja ... postaviva se v vrsto za oddajo prtljage ... kmalu se za nama postavi par, ki sem ga srečal pred dnevi na poti v London ... spet malo klepetamo in hitro pride na vrsto trenutek, ko se znajdeva pred pultom za oddajo prtljage ... najina prtljaga je seveda pričakovano pretežka ampak k sreči nama simpatična gospodična ne zaračuna dodtane teže le opozori naju ... pogledam na uro ... no ja še 45 minut imava ... najprej skozi pregled ... potem še malo po trgovinicah in na koncu še hiter postanek v Starbucksu ... ja ja saj vem ... amerikanizacija in kapitalizem pa še ne vem kaj ste sedaj vse rekli a vseeno ... venti vanilla late ... in že sva bila na poti proti izhodu ... tam še malo čakanja nato pa let proti Mariboru, ki sva ga večino časa prespala ob glasbi iz iPoda ... Pristanek v Mariboru ... katastrofalen ... kot, da smo na tovornem letalu in ne na potniškem ... potem pa največje presenečenje in zadeva ki mi je definitivno popestrila dan ... po pregledu pri mejni kontroli ponavadi naletiš na trak kjer se vozijo kovčki ... no v Mariboru tega še ni ... tako kovčke kar zložijo na klop, ti pa si si ga dolžan sam poiskati ... sledilo je čustveno srečanje med prijatlejico in njeno družino ... jasno kar nekaj časa se niso videli in vsi so bili veseli ob snidenju ... potem vožnja do Celja ... končno doma ... popoldne bolj mirno ... spanje ... jasno ... zvečer presenečenje v obliki obiska, ki ga nisem pričakoval a sem ga bil vsekakor vesel ... klepet se je zavlekel precej dolgo v noč ... hvala ker si mi prisluhnila in ker si delila svoje mnenje z menoj ...

Nedelja ... dopoldne sem najprej odšel k staršem ... med tem, ko sta mami in oči odšla po opravkih sem jaz skrbel za kosilo ... martinova raca se je pridno pekla v pečici jaz pa sem jo le počasi polival in skrbel, da se ne preveč zapekla ... popoldne sem preživel v "obiskovanju" gorbov ... sam ravno nisem eden od tistih, ki drejo na grobove ravno na prvega novembra samo, da lahko pokažejo svoja nova oblačila ... raje grem na grobove večkrat preko leta ... s tem se mi zdijo obiski precej bolj pristni in precej manj komercialni ... obiskal sem celo vrsto gorbov ... nekaj sorodnikov nekaj tudi ljudi, ki sem jih zgolj poznal ... umes sem presenetil še kolega ... sodelavca ... ko sem se pripeljal na njegovo dvorišče njemu pa ni bilo niti malo jasno kako mi ga je uspelo najti saj res živi na lokaciji, ki jo je kar težko najti ... pred večerom sem obiskal še grob prijateljice ... zvečer pa pogovor s Carol ... čeprav je več kot 8000 km stran sva se zapletla v pogovor, ki je trajal kar nekaj ur ... med drugim je napisala tudi: "Happiness is not a destination; it is a lifestyle!" Ne vem če se tega zaveda ... ampak dala mi je misliti ... prekleto misliti ... in res je ... Sreča ni cilj za katerim bi se morali poditi ... sreča je življenski stil, ki ga moramo živeti ... šele takrat ampak res šele takrat bomo zares SREČNI!

Namaste!

Namaste ... izraz, ki ga sam mnogokrat uporabljam in za katerega me mnogi sprašujejo kaj pomeni ... prvič mi ga je predstavila Marjana ... ko se je poslavljala ... poslavljala od svojega moža, Marka, ki je ostal tam ... na Gori kot jo je on imenoval, ostal je na Everestu ... gre za hindujski izraz, ki ga ni mogoče direktno prevesti, pomeni lahko vse od srečno do z bogom ... v Himalaji je to izraz s katerim se poslavljajo alpinisti preden odidejo proti goram ... vsekakor izraz, ki želi srečo ... jutri odhajam tudi sam ... ne ravno na kakšno goro ... ampak odhajam za nekaj dni ... zatorej vam rečem namaste do naslednjič!

Midva?

Midva ... jaz in ti ... ti in jaz ... kaj sva ... včeraj prijatelja ... danes neznanca ... poleti še kaj več ... ne razumem usode ... res je ne ... vedno je nekaj napoti ... najprej temu, da bi bila par ... danes celo temu, da sva prijatelja! V glavi se mi ponavlja stavek ... pusti času čas ... Vse obljube, ki sva si jih dala ... jaz tebi in ti meni ... ali so bile prazne ... ali res ne znava ... ali pač res samo ni pravi čas za naju ... pa naju v kakršnemkoli smislu že ... veš kaj mi pomeniš, veliko, ljubil sem te ... še vedno pa te imam rad in zatorej mi pomeniš veliko ... če se sprašuješ ali te še ljubim ... ne zdaj ne ... te bom še kdaj ljubil ... ne vem ... mogoče ... ne rečem, da ni mogoče ... a po tistem, ko so se najine poti razšle je ljubezen umrla ... umrl je s tem tudi del mene ... ali veš ... ja to vem, da veš ... vedno ampak res vedno pa ti ostaja poseben prostor v mojem srcu in ja sama veš zakaj!

Včeraj presenečenje ... tvoj strah ... pred izgubo ... ki se jo trudim razumet ... trudim se videti tvoj strah ... in ja ... mogoče je res upravičen ... pa vendar ... je prav, da se nekod spremeni zaradi svojega novega partnerja ... sama si govorila, da ni prav ... zveza ... partnerstvo ... mladi in partnerske zveze ... česa vse se bojim ... česa vse se veselimo ... kaj nam nekaj pomeni ... le kako naj naredimo prav ... ja to vse so vprašanja ... pa še mnogo jih je ... Zveza ... brezpogojno zaupanje, sodelovanje, iskanje, čutenje ... vse našteto je edino kar lahko naredi zvezo uspešno ... ko v zvezi zaupa le eden drugemu in zaupanje ni obojestransko vse skupaj propade, prej ali slej, ko za zvezo se ne trudita oba in oba čimbolj enakovredno potem to ni zveza, ki bo uspela ... zveza je plod ... plod dela in prilagajanja obeh ... le takrat je lahko uspešna v vsej svoji veličini ...

Ne vem kakšna je tvoja zveza ... nočem je ocenjevati in ni prav, da bi jo ... vem kdo si ti ... in vem, da imaš razlog za vse kar se je zgodilo ... Pustil bom času čas ... pa naj se zgodi kar je usoda namenila ... želim si prijateljstva ... prijateljstva s teboj ... teboj, ki sem te znova izgubil ... žal!

Ob zaključku nore sezone ...

Konec je ... konec naporne, dolge, uspešne, zabavne ... vsekakor pa NORE sezone ... govorim o sezoni vodenja, no vsaj o tistem najbolj napornem in stresnem delu, ostanejo le še vodenja pred božičem in tista čez novo leto, za katera ne vem če si jih ravno želim. Ker ne vem, ali si želim še eno novo leto preživet na poti, sam, nekje daleč, nekje daleč stran od vseh tistih, ki mi nekaj pomenijo, s katerimi nisem preživel niti eno novo leto v zadnjih petih ... ja ... petih (5) letih! Pa vendar so ta vodenja drugačna, ljudje so praznično razpoloženi in vsi s(m)o tako bolj sproščeni.

Vse od začetka septembra pa do danes ni bilo nekega pravega premora, iz vodenja na vodenje, po le nekaj kratkih dni, včasih le ur doma namenjenih počitku, vse to človeka izčrpa, ampak konec je ... vesel sem a hkrati žalosten ker je konec, vesel zato, ker sem dobro opravil, žalosten zato ker je preprosto konec.

September je bil naporen, poln maturantov, ki so bili eni boljši drugi malo slabši, predvsem težavnejši! A speljali smo ... zahvala gre vsekakor tudi odlični ekipi sodelavcev, s katero smo delili bolj ali manj prijetne trenutke, hvala vam vsem in ja vsekakor moramo se sedaj ob zaključku te NORE sezone dobiti in zadevo pošteno proslaviti!

Oktober, najprej še najboljši maturatni te sezone, Gimnazija Celje Center je ponovno presegla samo sebe, že lani so bili super, letošnji niso niti malo zaostajali in tudi z njimi smo uživali, sredina meseca je prinesla nekoliko nepričakovan a popolen izlet, ki sva ga naredila z mojim najboljšim in meni najdražjim prijateljem, Ian hvala ti za tiste štiri dneve, žur je bil popoln pa čeprav so bili najini sotrpini na avtobusu precej "mlajši" od naju, Bosna pa ... naj reče kdor hoče kar hoče ... vedno znova navduši in ja moram se vrniti!

Zadnji dnevi pa potovanje, ki sem ga pričakoval malo s strahom, nisem vedel kako bo, kako bo ona gledala na vse skupaj, ali bo čudno ali bo vse šlo gladko, prvi dan sva bila oba malo zadržana, drugi je bilo že malo bolje in potem iz dneva v dan bolj sproščeno vzdušje, vem, da ji lahko spet popolnoma zaupam in tudi ji! V to me je prepričal pogovor, tista urica vožnje, ko je sedela ob meni, ko sva se zapletla v tako noro iskren pogovor, ki mi je pomenil veliko več kot si ona predstavlja, vedel sem, da se je vrnila in da je to še vedno ona, čeprav med nama ni več tistega ogenjčka, ki je gorel poleti pa je še vedno iskreno zaupanje in pa upam, da sedaj pravo prijateljstvo, po vsem kar se je zgodilo mislim, da si oba zasluživa to! MALA ... HVALA TI, SAJ VEŠ ZAKAJ!

November ... odhod ... slovo, ona se je poslovila s sladkim malim presenečenjem katerega nisem pričakoval na letališču a sem ga bil vsekakor vesel, potem pa majhna skupina individualnih potnikov, ki so bili prave face. Skupaj smo preživeli štiri sončne dneve v toplih sončnih žarkih mediteranskega sonca je bilo res lepo. Za piko na I sva najprej s Boštjanom naredila pravi zaključni žur, potem pa sva ga ponovila na nek način še z Valentino dva dni kasneje, res pravi užitek so bili tile zadnji dnevi, čeprav sem utrujen in vesel, da sem do ma jo že pogrešam ... njo, ki me vedno očara ... ki jo ljubim ... samo mojo Katalonijo!

Till next time ... Jst!