Petek ... 16.11.2007 ... prebudim se malo preden bi mi začela zvonit budilka ... po običajnih jutranjih opravilih se oblečem v obleko, ki ni ravno na vsakodnevnem sporedu pri meni pa čeprav v zadnjem času vse bolj pogosto ... na hitro še nekaj prigriznem se pogledam v ogledalo in si malo popravim kravato ... s pogledom ošvknem uro ... ugh ... čas je da se spravim na pot ... najprej se odpeljem po babico in dedija, ki me že nestrpono pričakujeta ... prisedeta v avto in pot nadaljujemo najprej do Celja ... tu si uzamemo nekaj minutk časa in stopimo do nove pisarne moje mame ... od tam pa se vsi štirje odpravimo proti prestolnici ... cilj ... kongresni trg in stavba Univerze v Ljubljani ... čeprav smo šli na pot dovolj zgodaj nam je zastoj pred centrom mesta odščipnil nekaj časa ... ob prihodu na Kongresni trg ... gneča ... nikjer parkirnega prostora ... naredim krog, nato še enega ... še vedno nič ... ura se nezadržno bliža poldnevu ... avto prepustim najprej mami naj ona najde prostor zanj, mami ga preda naprej očiju, ki nas je že čakal na Kongresnem trgu ... sam pohitim v stavbo univerze ... pet do dvanajstih mi zazvoni telefon ... oči ... parkirati je uspel tik pred stavbo univerze in k sreči je še ravno dovolj zgodaj se pridružil vsem nam ... ura je poldne ... ceremonija se začne ...
Gaudeamus igitur se zasliši iz zvočnikov in vsi v skladu s protokolom vstanemo ... najprej spregovori prodekanja za dodiplomsku študij pozdravi vse zbrane potem preda besedo dekanu ... tudi ta nas nagovori in poudari za kako pomembno priložnost gre, jasno podelitev diplomskih listin ... sledi govor izbrane profesorice, ki je drugačen ... na trenutke šaljiv a v vsaj eni ali dveh točkah že kar malo žaljiv ... nekateri ga sprejmejo tako drugi drugače ... potem se začne ... vsakega izmed nas pokličejo v ospredje kjer nas čaka rokovanje z dekanom in njegove čestitke, predana diplomska listina in še vrtnica v spomin ... sam sem bil na vrsti zelo zgodaj ... tretji po vrsti ... diplome so nam namreč delili glede na datum zagovora ... kakšnih 40 nas je bilo v dvorani ... in kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi zvrstili ... sledil je manjši prigrizek in s tem smo slovestno zaključili svoja dodiplomska študijska leta ... iskreno moram priznati ... veliko bolj pomemben je bil zame dan, ko sem uspešno ubranil svoje diplomsko delo ... podelitev je bila zgolj formalnost ... Po slovesnosti smo skočili še k očiju v stanovanje nato pa jo mahnili nazaj proti Celju ... v Celje smo prispeli kar pošteno lačni ... kosilo v eni izmed restavracij v mestu ... ocena ... odlično ... potem pa smo se razdelili ... jaz sem odšel domov pripravljat stanovanje za večerno zabavo s prijatelji ... mami, babi in dedi pa so odšli proti Šmarju ...
Ko se je zunaj že začelo temniti sem poklical najboljšega prijatelja Iana ... prišel je po mene in odpeljala sva se po nakupih v trgovino ... nakupljeno sva prinesla k meni domov in potem še malo poklelpetala ... prijatelj se je poslovil jaz pa sem nadaljeval s prirpavami ... nekaj časa umes se je kar malo vleklo ... ampak potem so le začeli prihajati ... sedli smo k obloženi mizi in najprej malo prigriznili potem pa smo večer preselili delno v dnevno sobo na kavče delno v kadilnico ... jasno za vse tiste, ki kadijo ... vesel sem bil obiska prijateljev ... vseh, ki so prišli ... vsi zbrani so moji prijatelji že vrsto let ... poznamo se večinoma iz časov, ko smo skupaj gulili srednješolske klopi ... vesel sem, da imam prijatelje s katerimi lahko delim dneve polne sreče in veselja kot je bil tale ... hvala vam ... vsem ...
Večer s prijatelji se je razvlekel pravzaprav že v jutro ... nekaj po pol šesti uri zjutraj smo šele zaključili celo zadevo ... prijatelji so odšli, jaz pa sem malo še pospravil po kuhinji potem uredil še sebe in se pripravil za spanje ... a nekaj mi ni dalo miru ... vrnila se je v moje misli ... najine poti so se usodno prekrižale le nekaj dni pred mojim zagovorom diplome ... takrat sem si želel, da bi bila ob meni, ko sem zagovarjal nalogo ... ni šlo ... takrat ne ... in potem sva se pogovarjala o tem, da pa bo prišla na podelitev ... in ko sem ob poldnevu dne sedel v dvorani so moje misli večkrat ušle k njej ... tudi zvečer je ni bilo ... med prijatelji ... pa čeprav sva se še ne tako daleč nazaj pogovarjala o tem, da pa bi mogoče vseeno prišla ... stvari so se spremenile ... treuntno nimava stika ... prepovedana sva eden za drugega ... ampak ja ... pogrešam jo ... in vem, da če bi bila ta večer ob meni bi delila moje veselje ... veselje s vsemi prijatelji, ki jih imam rad ... ki so pomemben del mojega življenja ... ona pa je manjkala ... žal mi je, da je moralo biti tako ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar