Pa sem nazaj ... lepo je bilo ... London vedno znova očara ... rad ga imam ... ni ravno tako kot s Katalonijo in Barcelono kajti vanju sem zaljubljen ampak vseeno ga imam rad ...
Četrtek polet ... Ryanair ... no ja ... kaj več kot to kar sem dobil od nizkocenovnika res ni bilo pričakovati ... pa vseeno ... ponovno sem spoznal kako čudno je lahko življenje in res je nikoli ne veš kje boš spoznal koga, s katerim se boš zapletel v zanimiv pogovor ... še v Mariboru na letališču prisede par recimo jima poznjih srednjih let ... sprva le malo kramljamo ... kasneje pa se izkaže pogovor za zelo zanimivega ... spet sem spoznal nekoga za katerega kar nekako čutim, da se bom z njim še srečal, saj naju druži veliko skupnih interesov in njuna zgodba je bila res zanimiva ... pozno popoldan ... no ja skoraj že zvečer ... pridem v center mesta ... tam me čaka prijateljica, ki sem jo iskreno že pogrešal ... sredi poletja je bilo, ko sem jo na zadnje videl ... takrat se je odpravljala v Anglijo ... delat ... iskat neko novo življensko izkušnjo ... našla jo je ... skupaj s kopico novih prijateljev ... sledil je miren večer ob porciji tradicionalnega angleškega fish&chipsa ... pa ure in ure klepeta, ko sva se pogovarjala o vsem kar se nama je zgodilo v času, ko se nisva videla ... skozi dežne kaplice sva pritavala v mladinski hotel precej pozno ...
Petek ... jutro ... sonce ... veter ... leden mraz ... a vseeno ... lepota ... mesto, ki na vsakem koraku očara ... Dopoldne sva preživela v sprehodu po Hyde Parku, pa mimo Buckinghamske palače in naprej proti Westminstru ... tam sva se kar na hitro odločila za ladjico in prevoz do Greenwicha ... najprej pa presenečenje ... pred vstopom na ladjico policista ... ustavita naju in prijazno razložita zakaj gre ... ker smo v bljižini parlamenta povsem naključno preglejujejo potnike ... jaz pa jasno po stari vodniški navadi tovorim s seboj torbo s celo kopico reči ... zapiski, mestni načrt, prigrizek, voda ... skratka vse tisto kar normalno nosim s seboj ... pregled nevsiljiv in poln tenkočutnega oproščanja z njune strani in seveda zagotavljanja, da nič ni narobe in da gre le za rutinski pregled ... osebno moram reči, da je ravno njun pozitiven pristop poln prijaznosti precej vplival na to, da se mi cela zadeva ni zdela nič posebnega ... brez problemov zaključimo in midva se mirno vkrcava na ladjico ... urico kasneje sva že na Greenwichu ... vreme je še vedno skoraj popolno .... sonce ... a mrzel veter, ki jasno pokaže v katerem mesecu smo ... najprej kosilo v Tajski restavraciji potem pa vzpon do observatorija ... popoldne pa vrnitev v mesto ... na Oxford street ... tam sva se srečala s prijateljico ... kolegico s časa, ko smo skupaj gulili klopi na fakulteti ... kavica ... klepet ... in kar hitro je bil tukaj večer ... za zaključek pa še nekaj prestižnega sva rekla ... Harrods ... noro ... to je edino kar lahko rečem ... ogromna veleblagovnica kjer sva se dobro uro sprehajala naokoli in predvsem pasla poglede na nekaterih pregrešno dragih artiklih ... umes pa prav prijetno presenečenje ... na oddelku s foto&video opremo sem bil deležen obsežne predstavitve skupaj s možnostjo testa Cannonovega digitalnega fotoaparata EOS 400D ... krasna zadeva ... škoda le, da je cena precej zasoljena ... a mislim, da bo to vseeno v kratkem eden od mojih nakupov kajti moj stari fotoaparat kar kriči po menjavi! Precej pozno je že bilo, ko sva se odpravila proti najini sobi ... umes sva se ustavila še v simpatični italijanski pizzeriji ... oprostite vendar angleška kuhinja res ni kaj prida in en obrok ribe in krompirja mi je zadoščal ... tam sva se obilno najdela ... in potem v sobo ... čas za pakiranje ... ni ravno lahko se seliti iz Anglije po toliko časa ... še dobro, da sem sam prišel z velikim nahrbtnikom in le malo v njem ... kajti komaj komaj sva vse spakirala ... nato še malo čveka in potem ... spanje ...
Sobota ... jutro ... tema ... zbudil sem se že malo preden bi mi zazvonila budilka ... vstati je bilo treba pa čeprav je bilo po vseh merilih še skorajda sredi noči ... spraviva se iz postelj ... na hitro opraviva s umivanjem in potem že hitiva proti postaji podzemne železnice ... 20 minut kasneje že sediva na vlaku, ki naju odloži na letališču ... običajna jutranja konica veliko letal odhaja in tako je gneča kar precejšnja ... postaviva se v vrsto za oddajo prtljage ... kmalu se za nama postavi par, ki sem ga srečal pred dnevi na poti v London ... spet malo klepetamo in hitro pride na vrsto trenutek, ko se znajdeva pred pultom za oddajo prtljage ... najina prtljaga je seveda pričakovano pretežka ampak k sreči nama simpatična gospodična ne zaračuna dodtane teže le opozori naju ... pogledam na uro ... no ja še 45 minut imava ... najprej skozi pregled ... potem še malo po trgovinicah in na koncu še hiter postanek v Starbucksu ... ja ja saj vem ... amerikanizacija in kapitalizem pa še ne vem kaj ste sedaj vse rekli a vseeno ... venti vanilla late ... in že sva bila na poti proti izhodu ... tam še malo čakanja nato pa let proti Mariboru, ki sva ga večino časa prespala ob glasbi iz iPoda ... Pristanek v Mariboru ... katastrofalen ... kot, da smo na tovornem letalu in ne na potniškem ... potem pa največje presenečenje in zadeva ki mi je definitivno popestrila dan ... po pregledu pri mejni kontroli ponavadi naletiš na trak kjer se vozijo kovčki ... no v Mariboru tega še ni ... tako kovčke kar zložijo na klop, ti pa si si ga dolžan sam poiskati ... sledilo je čustveno srečanje med prijatlejico in njeno družino ... jasno kar nekaj časa se niso videli in vsi so bili veseli ob snidenju ... potem vožnja do Celja ... končno doma ... popoldne bolj mirno ... spanje ... jasno ... zvečer presenečenje v obliki obiska, ki ga nisem pričakoval a sem ga bil vsekakor vesel ... klepet se je zavlekel precej dolgo v noč ... hvala ker si mi prisluhnila in ker si delila svoje mnenje z menoj ...
Nedelja ... dopoldne sem najprej odšel k staršem ... med tem, ko sta mami in oči odšla po opravkih sem jaz skrbel za kosilo ... martinova raca se je pridno pekla v pečici jaz pa sem jo le počasi polival in skrbel, da se ne preveč zapekla ... popoldne sem preživel v "obiskovanju" gorbov ... sam ravno nisem eden od tistih, ki drejo na grobove ravno na prvega novembra samo, da lahko pokažejo svoja nova oblačila ... raje grem na grobove večkrat preko leta ... s tem se mi zdijo obiski precej bolj pristni in precej manj komercialni ... obiskal sem celo vrsto gorbov ... nekaj sorodnikov nekaj tudi ljudi, ki sem jih zgolj poznal ... umes sem presenetil še kolega ... sodelavca ... ko sem se pripeljal na njegovo dvorišče njemu pa ni bilo niti malo jasno kako mi ga je uspelo najti saj res živi na lokaciji, ki jo je kar težko najti ... pred večerom sem obiskal še grob prijateljice ... zvečer pa pogovor s Carol ... čeprav je več kot 8000 km stran sva se zapletla v pogovor, ki je trajal kar nekaj ur ... med drugim je napisala tudi: "Happiness is not a destination; it is a lifestyle!" Ne vem če se tega zaveda ... ampak dala mi je misliti ... prekleto misliti ... in res je ... Sreča ni cilj za katerim bi se morali poditi ... sreča je življenski stil, ki ga moramo živeti ... šele takrat ampak res šele takrat bomo zares SREČNI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar