V treh dneh ... dve "rojstvi" in en pogreb ...

Torkov večer ... srebrni Polo tiho drvi proti Ljubljani ... s prijateljico sproščeno klepetava ... premlevava dogodke zadnjih mesecev ... vseliva se nove knjige ... najinega skupnega prijatelja ... jasno Simba je prišel nazaj ... v štirih mesecih, ki jih je med novembrom 2006 in marcem 2007 preživel na poti mu je dalo več kot dovolj materiala za novo knjigo ... pomenljiv naslov ... Nazaj v Afriko ... tisti, ki ga spremljamo in poznamo smo takoj vedeli zakaj gre ... nam je povedal za projekt že precej preden je odšel na pot ... končati misli začeto ... tisto kar je začel skoraj dve desetletji nazaj pa so mu takrat preprečile vojne na črni celini ... a tokrat ... pa čeprav precej kasneje mu je uspelo ... nekaj minut pred sedmo zvečer parkirava pred tradicionalno postojanko v okolici Ljubljane ... notri je že zbranih precej prijateljev, ki pridno listajo po knjigi ... prvi odzivi so odlični ... spet mu je vse kaže uspelo in napisal je odličen potopis ... pozdraviva gostitelja večera in potem najdeva svoj stol ... predavanje se začne ... dobre pol urice nas s posnetki in štorijami zabava ... posnetki so krasni kaj naj rečem ... vsekakor vredni avtorjevega imena ... potem sledi sproščen pogovor in bojni načrti za naslednje leto in ture, ki jih pripravlja ... vedno bolj me mika ... da bi se mu enkrat pridružil ... kdo ve mogoče pa res odpotujem z njim v Namibijo v začetku poletja ... kdo ve ... večer se zaključi s nazdravljanjem ob "rojstvu" nove knjige ...

Sreda ... nekaj pred peto se pripeljem do prijateljice ... včeraj eno "rojstvo" danes skupaj hitiva že drugemu na proti ... povabilo dobre prijateljice, ki je prišlo malo iz nenada dva dni poprej je bilo res elitno ... povabila naju je v visoko družbo v Ljubljansko mestno hišo, kjer smo nazdravili "rojstvnu" njene najnovejše knjige, ki nosi naslov Pocestnica, gre pa kot je sama zapisala za življenski potopis ... Vse skupaj smo začeli s kozarcem vina iz Ptujskih kleti letnik 2007, da nazdravimo novi knjigi seveda, potem letnik 2002 ... prav tako pomembno leto ... takrat se je vrnila naša popotnica ... sledil je letnik 1997 ... leto ko se je odpravila na pet in pol let oziroma 2000 dni dolgo potovanje okrog sveta ... pa letnki 1972 in za konec še vrhunec ... njen letnik najljubši letnik ... 1967 ... prvi urici druženja je sledila licitacija njenih fotografij, jasno povečanih na slab meter in pol krat meter velikosti ... v prvih dvajsetih minutah smo si vse fotografije dodobra ogledali ... sam sem se odločil, da se bom potegoval za vsaj tri ... če mi bo finančno stanje dopuščalo ... no naj vas razočaram ... na koncu nisem prišel niti do ene same ... vse tri so bile prodane precej nad 1000 € kar pa je bilo za moj "študentski" žep vseeno preveč ... vendar namen prodaje je bil pohvale vreden ... celoten izkupiček je namenjen nakupu računalnikov in računalniškem opismenjevanju otrok v slovenskih osnovnih šolah ... večer smo zaključili v ozkem krogu njenih prijateljev ... še topel stisk roke ... pa seveda obvezni avtogram v novorojenko ... knjigo ... da nebi bilo pomote in že sva se odpeljala proti domu ... prijateljico odložim pred njenim domom in se odpravim še sam domov ... pred tem pa se zapletem v telefonski klepet z ... ja kaj naj rečem ... eno novo prijateljico, ki sem jo nedavno pridobil in nevem zakaj ampak čutim, da ji lahko zaupam ... veliko ... kar precej časa sva klepetala in kot bi mignil je bila tu že skoraj polnoč preden sem zlezel pod odejo ...

Danes ... dopoldan s prijateljem ... v vsekakor dobri družbi ... prijeten sproščen klepet ... ravno takšnega kot sem potreboval ... popoldan pa slovo ... popolnoma nepričakovano je v ponedeljek zvečer prišla novica ... umrl je dedkov brat ... nepričakovano in nenadno ... danes pa je prišel čas za slovo ... zgodaj popoldne se je zbrala precejšnja množica svojcev, prijateljev in znancev ... najprej izrečeno sožalje družini in stiski rok ... potem pogrebna slovesnost ... lepo opravljen obred, ki mu je sledila še lepo opravljena sveta maša ... dokončno smo se poslovili od njega ... vedno sem ga klical stric Ivan ... spomnim se ga še iz časa, ko sem bil majhen, ko je prišel na obisk, k svojemu bratu, mojemu dedu ... poletja sem pogosto kot otrok preživljal prav z babico in dedkom zato sem strica lahko rečem, da dobro poznal ... in žal mi je ... žal, da ga sedaj že kar nekaj časa nisem videl ... In Memoriam stirc Ivan Novak ... počivaj v miru ...