DMP - 25

Priznam, nikol nisem bil prevelik fan Društva Mrtvih Pesnikov ... a vseeno danes njihov komad z naslovom 25 pride kot naročen ...

DMP - 25

S prjatli smo se včerej spet napil,
bil je moj dan, petindvejseti.
Zabaval smo se, pil in pel,
vsaj tko je zgledal, ampak dons res ne vem.
Zavedal smo se vsi iste stvari,
odraščanje je sranje, sanje vzame ti.

Ne morem verjet,
da nisem več otrok.
Kam gre ta svet?
Najbrž bom jokal, ko bo čas za umret.
Jaz hočem met
do smrti šestnajst let,
hočem živet
s kitaro v rok, dokler nau čas za umret.

In če pomislm, kot včerej se zdi,
jokou sem, ko so me prvič v vrtcu pustil.
Dopoldne sem bil že maturant,
a na večer smo mojih petindvejset let praznoval.
Dons sem še mlad, še ne dolg poročen,
a že jutr bom s protezo grizu tenstan krompir.

Ne morem verjet,
da nisem več otrok.
Kam gre ta svet?
Najbrž bom jokal, ko bo čas za umret.
Jaz hočem met
do smrti šestnajst let,
hočem živet
s kitaro v rok, dokler nau čas za umret.

... še link do komada ...

Komad pove vse ... hvala vsem ... za vse lepe želje ... res jih je bilo veliko ... naj se jih uresniči čimveč! Četrt stoletja ... ne morem vrjet ... priznam nekatere stvari sem si predstavljal drugače ... spet druge sem dosegel in presegel ... vsekako lepo je ... danes ste me mnogi presenetili ... veliko se vas je spomnilo, da praznujem in lep občutek je ko veš, da imaš toliko prijateljev ... najbolj pa me je nasmejala mami ... ko se ji je točno ob uri, ko sem se rodil zalomilo ... sicer mi je voščila že zjutraj a ob 18:01 ... na uro ko sem se rodil mi je voščila še enkrat ... z napako ... za pol stoletja je rekla ... no vsekakor zanimiva prva četrtitna ... tekme še ni konec ... gremo naprej!



P.S. Rad vas imam ...