Tik pred koncem leta ...

Še nekaj ur nas loči od vstopa v leto 2011 ... tam daleč na vzhodu so že vstopili vanj ... kaj prinaša ... ne vemo ... tudi obračuna leta 2010 še danes ne bom naredil ... kajti ni še konec ... vsekakor pa vem, da se vsaj zadnji dnevi ne iztekajo povsem tako, kot bi si želel ... želel sem si preživeti zadnje trenutke leta nekje na toplem ... delovno ali ne ... sploh ni važno ... zima ni ravno moj najljubši čas ... tako tukaj in sedaj ... sebi obljubim nekaj ... naslednje novo leto bo drugačno ... ali bom delal ... ali pa bom zase ... za dušo nekje na toplem ... popotniško ... tisto kar najbolj pogrešam ... kadar potujem zase sem ... in tega mi manjka ... vsaj v tem pogledu bom sam storil tisto kar rabim ... da bo drugače ... mogoče bom le odpotoval za nekaj dni ... mogoče bom kje daleč iskal novo priložnost za službo ...

Namen te zadnje objave pa ni razmišljati o tem kar je bilo ... tudi ne o tem kaj bo ... prihodnost je neznanka in prišla bo kakršna pač bo ... vsekakor pa sem vesel ... vesel da se končno spet za leto dni vsaj poslavljata večna hita dueta Wham in Mariah Carey iz časa božiča ... in seveda neponovljivi Alfi Nipič s svojim Silvesterskim poljubom ... ker enostavno poslušati te tri komade po 10x na dan je čist popolnoma odveč ...

V letošnjem letu sem bil vsaj kar se bloga tiče daleč najbolj "priden" to je že rekordna 45 objava letos ... drugo leto jih zagotovo nebo toliko ... nebo olimpijskih iger ... nebo mojega Vancouvra ...

V zadnjih izdihljajih leta vam tako vsem, ki to berete želim predvsem vse dobro ... naredite si svet takšen kot vam ustreza ... ne pustite se tistim, ki vam želijo pokvariti dan ... smejte se ... in predvsem pazite nase ...

Do jutrišnjega dne ... NAMASTE!

Zanimiva sreda

Mja leto se počasi izteka in prepričan sem že bil, da bom zadnje dneve preživel v Provansi ... pa se je vse postavilo na glavo ... od tega, da bi skoraj pristal v Rimu, do tega da bom sedaj ... doma ... kar sploh ni tako slabo ... keš bi sicer presneto prav prišel ampak ok ... obračun leta bom naredil res šele pred njegovim iztekom, pa čeprav je zdajle do tja že manj kot 48 ur ... sreda bi bila pravzaprav čisto nezanimiva ampak pred časom sem se že prijavil na razpis v Thermani v Laškem in prejšnji teden dobil vabilo na razogovr ... sreda 29.12.2010 ob 11.35 ... je pisalo ... mater sm si mislil pa menda nas ja nimajo naštimane na 5 minut ... zjutraj se oblečem v obleko ... monkey suit ... včasih se mi je zdelo kul če sem oblekel obleko dan danes pa mi je mjaaaa ... lahko bi rekel odveč ... ampak okey ... se oblečem v avto in gremo v Laško. Pridem na cilj poiščem prostor razgovora tam že dva sedita ... ah krasno res nas imajo na 5 minut ... sprašujem se kaj za vraga lahko v 5 minutah izveš o nekom ... seveda se zavedam, da so že prebrali življenjepise ... ampak če se sam postavim v kadrovske čevlje ... oprostite hotel bi bistveno več kot 5 minut ... pogovor z vodjo prodajne službe ... tam je tudi delovno mesto je zanimiv ... najprej izvem, da sem premagal že okoli 200 kandidatov ... dobro zame ane ... ampak še vedno so nas na prvi pogovor povabili okoli 100 ... torej nas je bilo skupaj preko 300 prijavljenih na delovno mesto za določen čas enega leta, gre za pokrivanje porodniške ... to pove vse ... sedaj tudi tistih 5 minut postane bolj logičnih ane ... na razgovoru je pogovor potekal predvsem o tem kako in kaj kako jaz vidim to pozicijo ... moram reči, da bi mi bilo delo v kadrovski v veliko večje veselje ... tudi večji izziv ... a časi so kakršni so ... in iščem širše ... povabila na drugi krog bodo naslednji teden ... iskreno ga ne pričakujem ... pa ne zato ker bi šlo kaj narobe ... ampak med 100 kandidati težko vrjamem, da bi bil jaz tisti najboljši oziroma med najboljšimi vrjetno 10 ... če pa me bodo povabili pa vsekakor grem nazaj ... izziv je tudi to ... popoldne je minilo v povratku kuhalne plošče, ki ji je včeraj nekaj zašpilalo in jo je serviser odnesel ... sedaj dela kot urica ... moja denarnica pa je tanjša za 85€ ... jebiga še vseeno majn kot je 400-500€ kolikor bi bila nova ... zvečer pa na koncert ... december je bil bogat s koncerti ... že pred 14 dnevi sem bil na MI2jevcih v Podčetrtku ... hvala bivši ženi :) ... sm ji dolžan še eno kavico ... :) ... in koncert je bil F.A.N.T.A.S.T.I.Č.E.N. ... fantje so se izkazali na celi črti in čeprav na koncertu sam mi ni bilo niti malo žal ... danes pa Tabuji ... včasih sem šel pogosteje na njihove koncerte ... v zadnjem letu pa nekako ni bilo časa ... ali volje sej ne vem ... ko pa so bili ravno v Celju na Glavnem trgu pa sem seveda rekel ajde pa gremo ... veliko znanih obrazov ... nekaterih nisem videl že celo večnost, drugih nekaj dni, nekaterih nekaj ur :) ... pa vseeno je bilo fajn ... lahko bi sicer odigrali kak komad več iz tistega dela repertoara, ko se nori ... skače ... ampak vseeno ... bil je na koncu tisti ... tisti najlepši ... predsvem najlepši zaradi zgodbe, ki teče v ozadju ... bil je darilo ... za poroko bobnarju Primožu ... noro ... kaj lepšega kot tako darilo bi si res težko želel kdorkoli ... po skoraj bizarnem naključju smo se zvečer po koncertu zanšli pri meni na čaju ... kar težko je vrjet, da lahko v Celju sredi tedna po 22h iščeš z lupo kak odprt lokal ... pa smo pristali pri meni ... za urico ob čaju ... prijetn klepet je bil ... zdaj pa spat ... da nebo res novo leto prej kot neham ti pisat :) .... za konec pa seveda kaj drugega kot najlepši komad od Tabujev ... ;)

Tabu - Pesek in dotik

Dotik, le dotik je povedal vse za oba.
Pogled, le en pogled je spremenil najin svet.

Se še spomniš risanja po pesku?
Pesek naju je pokril za lahko noč,
prvič zvezde skupaj sva preštela,
pozabila na vse.

En dan, le en dan, ki v večnost je ujet.
Poljub, le en poljub je obljuba vseh obljub.

Moj dotik začuti tvoje prste,
prsti čutijo ljubezni zlat dotik.
Ustnice zardijo v barvi sreče,
sreče, da zdaj eno sva.

Tu stojim ponosno s teboj,
ti povem misli jasno na glas,
saj veš...

Moj dotik začuti tvoje prste,
prsti čutijo ljubezni zlat dotik.
Ustnice zardijo v barvi sreče,
sreče, da sva zdaj midva.

Moj dotik začuti tvoje prste,
prsti čutijo ljubezni zlat dotik.
Ustnice zardijo v barvi sreče,
sreče da zdaj eno sva.

Tu stojim ponosno s teboj,
ti povem misli jasno na glas.
Tu stojim mirno in ponosno s teboj
in čutim kaj imam.
Ti povem vse kar čutim jasno na glas…
ljubim te do neba.

Glej kako lepo zvezde plešejo.
Spomni se na pesek in dotik.
Prvi je korak, junija takrat,
še spomin na pesek in poljub.

20 let po ...

... odločilnem prelomnem trenutku, ko se je Slovenski narod odločil, da gre svojo pot ... sam sem bil takat seveda še otrok ... nisem se zavedal kaj se dogaja ... a hvaležen sem ... staršem, starim staršem, sordonikom, vsem tistim, ki so na ta odločilni dan pred 20 leti obkrožili ... ZA ... in s tem spravili Slovenijo na novo samostojno pot ... daleč smo prišli a v zadnjem obdobju se zdi, da nekako zbegano ne znamo naprej ... ni mi mar za leve in desne ... stare in nove obraze ... vem nekateri mi boste očitali politično "barvo" a res mi ni mar ali vodijo to državo levi ali desni ... mar mi je le eno ... da jo vodijo uspešno za vse nas ... naša je Slovenija ... ne od politikov ... ne levih ... ne desnih ... le naša ... včasih se sprašujem kaj bi nas lahko poenotilo ... v času, ki zaradi okoliščin kar kriči po potrebi enotnosti ... vem je le reklama a vseeno poglejte si tole ... (klikni me) ... kako enotni ... kako odločeni so vsi v njej ... mi pa se samo delimo ... na te in one ... zakaj zavraga nam je tega treba ... v evropski družini nas je sedaj že 27 narodovo ... in še se pridružujejo ... že danes nas je pol miljarde ... nas Slovencev le dobra 2 milijona ... pa še mi se hočemo deliti ... haloooooo ... čas je, da se vsi zazremo vase ... pogledamo preko starih zamer ... stopimo skupaj ... edin in res edino tako bomo preživeli ... pa si bom sposodil besede iz filma ... enega tistih, ki ga enostavno obožujem ... ker pove tako veliko ...

Trener Boone: Ali veste kje smo? To je prizorišče bitke pri Gettysburgu (bitka ameriške državljanske vojne). Petdeset tisoč mož je umrlo na tem polju, bili so bitko, ki jo borimo še danes. Tole lepo zeleno polje, pobarvano rdeče, s krvjo mladih fantov. Dim in žareč svinec sta parala njihova telesa. Prisluhinte njihovim dušam in učite se od mrtvih. Če se nebomo združili tukaj zdaj, na tej sveti zemlji, bomo tudi mi premagani, kot so bili oni. Ni mi mar ali ste si všeč ali ne, a naučili se boste medsebojno spoštovati, in mogoče, ne vem, mogoče boste potem lahko igrali to igro kot pravi možje. (klikni me za ogled izreza filma v angelščini)

Pove vse ... ne samo veliko ... združiti se moramo ... in mogoče ... mogoče bomo tako preživeli ... a razdvojeni ... ne tega ne moremo preživeti ... čas je za novo poglavje ... odprimo ga!

Spodaj še pesem ... ja vem ... bila je v kampanji ene izmed političnih strank ... ni mi mar ... poglejte besedilo ... prisluhnite mu ... to je to ... to je tisto kar potrebujemo!

Nuša Derenda - Za Slovenijo živim

Mmmm...

Lepa je, ker moja je
v sebi nosim jo
njene gore biserne, morje in nebo.
Kamor pridem, kamor grem,
ne pozabim je,
ker potihem dobro vem, da odpre srce.

Tudi če sem daleč stran,
z njo sem spet doma,
ko je duša polna ran
mi zdravilo da.

Za Slovenijo živim,
zame je edina.
Je kot pesem polna rim,
moja domovina.
Za Slovenijo živim
in me vodi tok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok.

Starša gvorila sta,
če boš šla od tod,
vedi tu te čakava,
tu živi tvoj rod.
Kjer se Jadran z Alpami spleta v mavrico,
tam ljudje zaljubljeni so v Slovenijo.

Tudi če sem daleč stran,
z njo sem spet doma,
ko je duša polna ran
mi zdravilo da.

Za Slovenijo živim,
zame je edina.
Je kot pesem polna rim,
moja domovina.
Za Slovenijo živim
in me vodi tok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok.

Za Slovenijo živim
in me vodi tok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok,
v čusta z njo se potopim,
je moj smeh in jok.

Veseli december?

Pa se je začel ... "veseli december" ... no ja veseli ali ne to je vrjetno še najbolj odvisno od vsakega izmed nas ... vsekakor pa se je začel ... z veliko snega ... nekaj so čivkali o tem, da bo ta zima bolj zelena ... ne vem mogoče so ciljali na meteorološko zimo, ki se šele začenja ... ker snega je več kot dovolj in praktično že več kot teden dni komaj, da mine kak dan, da nebi snežilo ... bomo videli kaj še prihaja ... z decembrom so se začeli tudi delovni vikendi ... Dunaj ... letos jih bo zagotovo vsaj zame manj kot pretekla leta ... okoliščine pač so kakršne so ... ta vikend sem bil na Dunaju prvič v letošnji predbožični sezoni ... enodnevni izlet pač sem si mislil ... pa ja no sej je bil ... ampak vseeno malo drugačen ... Rosana je bila zraven, da si je zadevo pogledala in bo lahko naslednji vikend že samostojno vodila ... prav je, da se uvajajo novi ... vedno so potrebni novi ljudje ... mislim, da je dobro pripravljena in bo čisto korektno odvodila zadevo ... sicer malo nerodno je bilo z njenim sedežem tam zadaj na avtobusu ... ampak zahvala drugemu šoferju, smo zadevo kar dobro rešili, vsaj v tistem ključnem delu ... nebi pa omenjal, da so enodnevni izleti prav nekaj posebnega ... ljudje mislijo včasih, da za tistih nekaj evrov, ki so jih plačali kupili tebe, avtobus in še ne vem kaj vse ... kaj se je zgodilo ... v Celju se vkrcamo ... pojasnim, da je med vožnjo po zakonu gledano potrebno sedeti in da je to za varnost potnikov, hkrati prosim, če bi se lahko dogovorili, da se ne je na avtobusu ampak, da zato izkoristimo postanke ... pridem čez pol avtobusa in se začne rafal s strani neke gospe ... da kaj takega pa še ne, da ona skos potuje in da takih omejitev ji pa še nihče ni postavljal ... mislim halo ... sploh nisem postavljal omejitev ... tisto glede varnosti je bilo opozorilo in moje zavarovanje če nas ustavi policija in ona pleše po avtobusu, da nebi padla kakšna kazen in potem očitki, da na to nisem opozoril, drugo glede hrane pa je bila prošnja ... torej ... krnekaj ... cel dan je bila potem seveda namrduljena ... ampak ne sekiram se ... jaz sem opravil moje delo in to je to ... na Dunaju je bilo sicer prekleto mrzlo ... v kavarno tu in tam, da smo se malo pogreli ... pa smo nekako zdržali ...

... nedeljsko jutro se je kopalo v soncu ... zunaj pa rekordnih minus 15 stopinj ... vsaj tako so poročali ... ni mi dalo miru ... moral sem ven ... zdelo se je kot, da se baterija na fotoaparatu kar noče in noče napolniti ... ko je bilo vse nared pa sem pohitel ven ... malo prepozno ... želel bi si še več sonca ... ampak vseeno je bilo uspešno ... lepo je bilo spet skakati naokoli z fotoaparatom ... sem ga že malo pogrešal ... nastalo je kar nekaj slik ... nekaj tudi dobrih ... nekaj jih je tudi tu spodaj ...

... osamljeni list v snegu ... tihožitje ... moja danes najljubša vrjetno ...

... ob Savinji ...

... osamljena proga ...

... celjski grad ...

.... cerkvica ...

... ob Savinji ...

... so me biologi al naj rečem kr orintologi podučili ... siva čaplja ... :)

... mala psička Toya ... čisto naključno srečanje ...

Ja danes pa nebo pesmice ... so slikce ... več pa seveda drugič ... namaste!!!

Farrokh Bulsara

Danes mineva 19. let od smrti ene izmed legend glasbene scene, zato današnji blog posvečen njemu ...

Rodil se je z imenom Farrokh Bulsara na Zanzibarju, otoku, ki pripada Tanzaniji vsi pa ga bolj poznamo pod umetniškim imenom Freddie Mercury. Njegovi starši so iz Indije in so pripadniki indijske religiozno-etnične skupnosti Parsov. Freddie je v Indiji obiskoval angleško šolo, kjer se je tudi učil igranja klavirja. V tej šoli so ga tudi poimenovali Freddie. Njegov oče Bomi je bil računovodja za britansko vlado. Ko je bil Freddie star 13 let, se je s starši zaradi težkih političnih razmer na Zanzibarju preselil v Anglijo, kjer se je vpisal na Ealling College of Art.

V Veliko Britanijo je prišel kot osemnajstletnik in obiskoval fakulteto za umetnost in grafično oblikovanje, kar se v njegovi poznejši karieri opazi predvsem na garderobi skupine. V Angliji je spoznal Rogerja Taylorja in Briana Maya, nekoliko pozneje so še z Johnom Deaconom ustanovili eno najbolj znanih skupin na svetu - The Queen, Freddie si je spremenil ime in postal njihov frontman. Z neverjetnim razponom glasu je bil eden najboljših vokalov na tedanji glasbeni sceni, poleg tega pa je imel talent za pisanje pesmi. Na to je vplivalo tudi njegovo poznavanje različne glasbe, od indijske do britanske. Njegova najbolj znana pesem »Bohemian Rhapsody« se je devet tednov obdržala na prvem mestu britanske glasbene lestvice in uživa sloves najbolj prodajanega singla na svetu. Poleg Bohemian Rhapsody je napisal še veliko popularnih pesmi, od katerih so nekatere celo ponarodele na primer »We are the Champions« in »We Will Rock You«.

Leta 1987 je spoznal Montserrat Caballé in z njo posnel album, na katerem je najbolj znana pesem »Barcelona«, ki je bila izvedena na odprtju olimpijskih iger v Barceloni leta 1992. Leta 1987 je Freddie zbolel za AIDSom, a tega ni javno priznal do 1991, dan pred smrtjo 24. novembra. Istega leta je izšel predzadnji album skupine Queen, na katerem sta dva labodja speva, »Show Must Go On« in »These are the days of our lives«, za kateri nekateri oboževalci verjamejo, da ju je napisal sam, pravzaprav pa so jih napisali drugi člani skupine njemu v spomin. Po smrti je bil kremiran in je zahteval, da se ne razve, kje je raztresen njegov pepel. Freddie je bil biseksualec. Bil je tudi velik oboževalec Lize Minelli in Michaela Jacksona, s katerim je posnel duet »State of Shock«, ki ni bil nikoli izdan kot singl, temveč je Mick Jagger pozneje v studiu posnel vokale, identične Freddiejevim, pesem pa je postala hit. Z Davidom Bowiejem je posnel pesem »Under Pressure«. Po smrti je svojo hišo v vrednosti 12 milijonov funtov v bogati četrti Kensington zapustil svoji nekdanji zaročenki Mary Austin.

20. aprila 1992 so mu v spomin priredili Freddie Mercury Tribute Concert v Londonu, ki so ga v živo prenašale televizije po vsem svetu in naj bi bil celo bolj gledan od Live Aida. Na njem so s preostalimi člani skupine Queen nastopili Led Zeppelin, Elton John, Axl Rose, Metallica, Paul Young, George Michael, Extreme, Lisa Stansfield, David Bowie, Liza Minelli, Zucchero, Annie Lennox, Seal, Def Lepard in mnogi drugi.

Njegovi bleščeči in spektakularni nastopi so postali zaščitni znak skupine. S svojimi odličnimi nastopi in edinstvenim glasom ki je segal kar do 5,5 oktave se je v zgodovino zapisal kot eden najboljših pevcev in frontmanov vseh časov.

Takole so o Freddyu Mercuryu zapisali na internetu ... vsi naslovi komadov imajo tudi povezave na Youtube, kjer si jih lahko ogledate ... to so res bili časi, ko sem bil še otrok, a glasba je ostala večna in dediščina vrjetno enega najboljših vokalistov vseh časov tako ostaja za nas in naslednje rodove ... pa naj še kdo reče, da to ni bila dobra glasba ... danes takšne zagotovo ne znamo več posneti ... 80ta so pač bila zakon! Ker med zgoraj omenjenimi pa ni mojega vrjetno najljubšega komada od Queenov ... pa ta za konec ... v spomin legendi ... 19. let je minilo ... naj počiva v miru!

Queen - Don't stop me now

Tonight I'm gonna have myself a real good time
I feel alive and the world it's turning inside out Yeah!
And I'm floating around in ecstasy
So don't stop me now don't stop me
'Cause I'm having a good time having a good time

I'm a shooting star leaping through the skies
Like a tiger defying the laws of gravity
I'm a racing car passing by like Lady Godiva
I'm gonna go go go
There's no stopping me

I'm burning through the skies Yeah!
Two hundred degrees
That's why they call me Mister Fahrenheit
I'm trav'ling at the speed of light
I wanna make a supersonic man of you

Don't stop me now I'm having such a good time
I'm having a ball don't stop me now
If you wanna have a good time just give me a call
Don't stop me now ('Cause I'm having a good time)
Don't stop me now (Yes I'm having a good time)
I don't want to stop at all

I'm a rocket ship on my way to Mars
On a collision course
I am a satellite I'm out of control
I am a sex machine ready to reload
Like an atom bomb about to
Oh oh oh oh oh explode

I'm burning through the skies Yeah!
Two hundred degrees
That's why they call me Mister Fahrenheit
I'm trav'ling at the speed of light
I wanna make a supersonic woman out of you

Don't stop me don't stop me
Don't stop me hey hey hey!
Don't stop me don't stop me
Don't stop me have a good time good time
Don't stop me
I'm burning through the skies Yeah!
Two hundred degrees
That's why they call me Mister Fahrenheit
I'm trav'ling at the speed of light
I wanna make a supersonic man of you

Don't stop me now I'm having such a good time
I'm having a ball don't stop me now
If you wanna have a good time
Just give me a call
Don't stop me now ('Cause I'm having a good time)
Don't stop me now (Yes I'm having a good time)
I don't wanna stop at all

La la la la laaaa
La la la la
La la laa laa laa laaa
La la laa la la la la la laaa hey!!....

Fantastičen vikend in dober začetek tedna

Vikend je bil fantastičen ... zabava kot že dolgo ne ... dobra hrana ... dobra družba ... pravo MARTINOVO ... precej je popravil vtis preteklega tedna in tistih nemogočih predavanj, ki se jih trudim pozabiti ... in uspeva ... teden pa se je prav tako začel s kopico dobrih novic in napredkom tam, kjer sem si ga pravzaprav najbolj želel ... anketiranje je steklo ... danes sem dobil 600 vprašalnikov in za dobro ceno 2,5 centa na kuverto kupil še 600 kuvert ... velika zahvala gre Neži, ki mi je danes priskočila na pomoč in čisto vse sva uspešno zložila ... jutri gre prvi paket z 250 anketami naprej ... na eno izmed družb, kjer sem še posebej zadovoljen in vesel, da so mi priskočili na pomoč. Hkrati sem danes izvedel, da bo anketiranje mogoče še v eni izmed pomembnih družb ... skratka vesel ... kaj naj drugega rečem ... jutri odpošljem prvi paket ... v sredo oddam drugi paket ... paketa tri in štiri pa romata na pot v prihajajočem tednu ... pa vendar se vrti bi lahko rekel ... večer sem zaključil v sproščenem in prav prijetnem klepetu s prijateljem, kjer sva premlevala to in ono ... mogoče sva celo našla temo zanj ... bomo videli ... zgleda obetavno ... tudi on je na krvavi poti po kateri hodim sam ... a za izobrazbo je potrebno tudi malo potrpeti al kako že pravijo ... vsekakor v tem stilu tudi pesmica ... saj si res želim samo eno ... da bo teklo tako dobro še naprej ...

B.o.B. - Airplanes Lyrics

Can we pretend that Airplanes
In the midnight sky
Are like shooting stars
I could really use a wish right now (wish right now) (wish right now)
Can we pretend that Airplanes
In the night sky
Are like shooting stars
I could really use a wish right now (wish right now) (wish right now)

Yeah
I could use a dream or a genie or a wish
To go back to a place much simpler than this
Cause after all the partyin’ and smashin’ and crashin’
And all the glitz and the glam and the fashion
And all the pandemonium and all the madness
There comes a time where you fade to the blackness
And when you’re staring at that phone in your lap
And you hoping but them people never call you back
But that’s just how the story unfolds
You get another hand soon after you fold
And when your plans unravel
And they sayin’ what would you wish for
If you had one chance
So airplane airplane sorry I’m late
I’m on my way so don’t close that gate
If I don’t make that then I’ll switch my flight
And I’ll be right back at it by the end of the night

Can we pretend that Airplanes
In the midnight sky
Are like shooting stars
I could really use a wish right now (wish right now) (wish right now)
Can we pretend that Airplanes
In the night sky
Are like shooting stars
I could really use a wish right now (wish right now) (wish right now)

Somebody take me back to the days
Before this was a job, before I got paid
Before it ever mattered what I had in my bank
Yeah back when I was tryin’ to get a tip at subway
And back when I was rappin’ for the hell of it
But now a days we rappin’ to stay relevant
I’m guessin that if we can make some wishes outta airplanes
Then maybe yo maybe I’ll go back to the days
Before the politics that we call the rap game
And back when ain’t nobody listened to my mix tape
And back before I tried to cover up my slang
But this is for the decatur, what’s up Bobby Ray
So can I get a wish to end the politics
And get back to the music that started this shit
So here I stand and then again I say
I’m hopin’ we can make some wishes outta airplanes?

Can we pretend that Airplanes
In the midnight sky
Are like shooting stars
I could really use a wish right now (wish right now) (wish right now)
Can we pretend that Airplanes
In the night sky
Are like shooting stars
I could really use a wish right now (wish right now) (wish right now)

I could really use a wish right now
I could really use a wish right now (wish right now)
like shooting stars
I can really use a wish right now (a wish right now, a wish a wish, a wish right now)

Ponedeljek, torek, sreda, ... vikend =) ... všečno zaporedje!

Tale blog sem pravzaprav mislil napisati že kar v ponedeljek, pa sem si rekel počakam še dva dni pa sej tako slabo pa tudi ne more bit ... pa je bilo še slabše ... za kaj gre pretekle tri dni sem pridno obiskoval podjetniško delavnico ... vse v okviru odpiranja s.p. s katerim se še vedno poigravam ... bi ... nebi ... bi ... nebi ... bomo videli vse bo odvisno od dogovorov drugje v naslednjih tednih ... no ampak vse tole niti ni tako pomembno ... nazaj k delavnici ... po navodilih bi naj bila tri dni po 8 šolskih ur na dan ... ponedeljek ... ob 8h začnemo ... ob 9h prva pavza ... ob 10.30 druga pavza ... doooooolga pavza ... 11.50 tretja pavza ... 13.10 konec ... hmm meni se je zdelo, da mamo bolj ali manj nekaj malega predavanj med pavzami kot obratno ... moram reči, da sem glede na opozorila tistih, ki so že dali to skoz imel relativno nizka pričakovanja od delavnice ... a kar smo dobili je bilo pod mejo katastrofe ... nekaj sočnih iz predavanj ...

Predavatelj, pa naj ostane anonimen: "Minimalni zakonsko določen rok za odpuščanje delavcev in nekrivdnih razlogov je tam nekje 1 mesec" ... dvigne mi pritisk in mu povem nekaj krepkih ... naj se ne dela norce ... rok je točno določen in minimalni je 30 dni ... to ni tam nekje en mesec ... ker po njegovi ideji bi lahko februarja delavca odpustil tudi z 28 dnevnim rokom ... kar bi inšpektor krepko kaznoval ...

Spet predavatelj ... še vedno naj ostane anonimen ... "Veste ... zdravstveno zavarovanje je treba plačevat ... ker v Ameriki ... če nimaš plačano ... ko pridejo na kraj nesreče te tam pustijo" ... spet popičkam ... ja seveda ... pustijo te tam ... crknt k povoženo žival ... roadkill ... itak ... mislim kmet zabit če ne ve kaj je pasivno zdravljenje pol pa tut prav ... nikjer na tem svetu ti ne odrečejo nujne medicinske pomoči neglede na to ali ste zavarovani ali ne ... je pa res da v Ameriki brez zavarovanja ne bodo vam slikali zlomljene roke ... naredili gipsa ... itd ... ampak to ne pomeni, da vas pustijo crknit kot povoženo žival!!!

Še je bilo nekaj cvetkastih izjav ... a iskreno rečem, da se maksimalno trudim pozabiti ... vsekakor sem svoje mnenje o kvaliteti izrazil na anketi ob koncu ... ocena je več kot katastrofalna ... in čeprav je anketa anonimna sem se spodaj tudi podpisal ... vesel sem da sem to storil ... kajti kot sem kasneje izvedel naj bi bile ankete, ki so bile slabo ocenjene odstranil ... tudi to, da sem se podpisal sem že javil naprej in upam, da jih je res odstranil, kajti najti mojo anketo bo prav enostavno ... če pa bi jo želel ponarediti pa nemogoče ker podpisat se pa vseeno znam tako "dohtarsko" da živ bog ne zna tistega ponaredit =)

Kakorkoli ... dnevi so bili porazno dolgočasni ... seveda z precejšnjimi nihanji v mojem pritisku ... spolh ob primerih, ko sem ob 8.20 vprašal ali bomo začeli ali lahko gremo na kavo pa si je drznil reči, če sm živčen naj grem na cigaret ... seveda po urniku bi morali začeti ob 8.00 ... sploh nimam komentarja ... vsekakor upam, da bodo tisti, ki so odgovorni ukrepali ... že podatek, da država plača ... če sem prav videl 78€ po poslušatelju za predavanja ... nas je tam sedelo okoli 30 kar pomeni slabih 2500€ za tri dni neuporabnega sranja ... pove vse ... javna naročila in najugodnejši ponudnik ... tako pač je ... ne moreš pomagat!

Kakorkoli ... vso sranje je za mano ... načrtujem že vikend ... vreme bo baje boljše ... tako, da jutri malo pospravljam, v petek grem pogledat kako se razteleši dve kuri =) no da nebo zvenelo preveč smešno ... v soboto martinujemo in polnjena kura bo ... zato pa mi bo babi pokazala kako se iz nje poberejo kosti in se jo napolni z kruhovim nadevom ... velikokrat je to že spekla pa nikoli nisem bil zraven, da bi videl kako to gre ... to je torej petek ... sobota je prosta do večera ... ko pa bomo martinovali ... nedelja mogoče golf ... zanimiv turnir ... Martinov Maček pripravljajo v Olimju tako, da mogoče pa ... =) ... skratka dnevi, ki so za mano naj gredo hitro v pozabo ... se že veselim vikenda ... =)

Pesmico bi? Sej vem, da bi :) ... ammm ... danes tole ... nima nekega pomena ampak zadnje čase so mi mi2jevci zakon =)

mi2 - Šlager

Kako naj napišem pesem ljubavno
da ne bi se v patosu grela
kako naj napišem pesem otožno
da bo vsaj malo vesela

Kako naj se v njej spomnim na maj,
začinim ga z meglo železniških postaj
zmešam lepoto z malo bolečine
seme, kri in solze pa v upe in spomine.

Kako naj napišem pesem o dnevu,
ki ga le v noči spoznam,
kako naj napišem pesem o vsemu
česar ne vem in ne znam

Kako naj v par besedah povem to kar bi rad
kako naj kradem verze, da ne postanem tat
kako naj v eni sapi izrečem kar želim
molim, kolnem, prosim, sovražim,oprostim

Napisal bom šlager za dobro jutro,
šlager za lahko noč
Napisal bom šlager za kamasutro
šlager za prvo pomoč
Kako naj napišem pesem ljubavno
da ne bi se v patosu grela
kako naj napišem pesem otožno
da bo vsaj malo vesela

Kako naj v par besedah povem to kar bi rad
kako naj kradem verze, da ne postanem tat
kako naj v eni sapi izrečem kar želim
molim, kolnem, prosim, sovražim,oprostim

Napisal bom šlager za dobro jutro,
šlager za lahko noč
Napisal bom šlager za kamasutro
šlager za prvo pomoč

Maraton popolnega dne

S prvim novembrom ... no tehnično zelo pozno zadnjega oktobra sta se zaključila dva kar maratonska meseca vodenj ... najprej praktično cel september v Španijo in nazaj, potem oktobra nepozabne mandarine ... za konec pa ponovno Španija ... naporna ... predvsem za živce ... ne vem kako lahko nekdo, ki je poklicni voznik ne pozna prometnih predpisov ... da o bontonu sploh nebi govoril ... skratka ... Španija, ki bi jo najraje čimprej pozabil pa mislim, da bo še dolgo ostala v spominu saj je bila že tragi-komična ... ampak maraton je zaključen ... čas je da se posvetim drugemu delu ... na faksu stvari tečejo bolj ali manj po planu, kar mi vsekakor zelo ustreza ... in mogoče ... mogoče res bo naslednje leto konec ... tako kot upam ... kot načrtujem ... ampak ni vse odvisno le od mene ... vprašalnik je popravljen, čaka zadnjo potrditev potem v tisk in oddajo ... potem pa dolgi tedni čakanja ... preden se vrnejo ... upam da v zadostnem številu da lahko nekje januarja nadaljujem ... ampak bo ... vem da bo ...

Danes sem po več kot dveh mesecih spet prijel za golf palice ... turnir dvojic ... texas scramble ... Jan in jaz, Matic in Luka ... pa seveda še 56 drugih igralcev ... igra nam je šla odlično ... v Olimju so se spet izkazali ... ampak kljub dobri igri so bili še boljši in res kapo dol ... 62 neto ali 37 bruto je res rezultat vreden pohvale ... vsekakor pa smo se imeli lepo ... vrjetno eden zadnjih ... če ne kar zadnji turnir sezone ... za konec smo nazdravili še mali Lejli Amon ... očka Aleš je kar sijal od ponosa ... vesel sem zanj ... vsekakor je bil ... praktično popoln dan ... zato tudi ta pesem ...

Lou Reed - Perfect Day

Just a perfect day,
Drink Sangria in the park,
And then later, when it gets dark,
We go home.
Just a perfect day,
Feed animals in the zoo
Then later, a movie, too,
And then home.

Oh it's such a perfect day,
I'm glad I spent it with you.
Oh such a perfect day,
You just keep me hanging on,
You just keep me hanging on.

Just a perfect day,
Problems all left alone,
Weekenders on our own.
It's such fun.
Just a perfect day,
You made me forget myself.
I thought I was someone else,
Someone good.

Oh it's such a perfect day,
I'm glad I spent it with you.
Oh such a perfect day,
You just keep me hanging on,
You just keep me hanging on.

You're going to reap just what you sow,
You're going to reap just what you sow,
You're going to reap just what you sow,
You're going to reap just what you sow...

Mandarine ... drugič

Tale zapis bi moral nastati že prejšnji vikend, torkat bi moralo pisati mandarine tretjič ... no pa me je ustavilo zdravje ... po prejšnji turi ... so tudi mene doletele zdravstvene težave, tako kot še marsikoga na tisti turi ... no tako sem vikend preležal ... in šele zdaj tretji vikend v mesecu šel drugič na mandarine ... spet z vlakom ... tokrat manjša ekipa ... 5 vagonov ... 12 osebja in zadeva se je spet začela v Celju ... kombi do Ljubljane je bil tokrat precej bolj poln ... na peronu takoj urejanje zadev na vagonih ... tokrat sem dobil vagon številka štiri ... zanj sva bila odgovorna skupaj s Tomažem ... oba sva bila na turi tudi pred 14 dnevi, čeprav takrat nisva delal skupaj pa sva seveda oba vedela kako in kaj zato je zadeva "klapnila" kot mora ... naloživa potnike in gasa proti meji ... vožnja čez Hrvaško in BiH je potekala kar dobro ... v Sarajevo smo prispeli z manjšo zamudo ... tam pa smeha polno ... bosanca vprašaš kolko časa vozi vlak od Sarajeva do Mostarja ... po urniku je 2 uri ... pa reče ... pa ajde od prilike 2 do 3 sata ... mislim brez komentarja ... v Mostar smo prišli seveda šele po 3 urah in 15 minutah vožnje ... skoraj počasneje od polža ... a vseeno je klapnil dan kot mora ... Mostar s časom za kosilo, potem izvor Bune, Počitelj in še v Medžugorje ... v hotel smo prispeli malo pozno šele okoli 21.00 a vseeno ... dan uspešen ... s Krešotom sva dobila skupno sobo ... ob pol noči sva samo padla v posteljo ... bolj smešna je bila situacija naslednjega jutra ... odhod smo imeli ob 8.00 ... uro sva si nastavila za ob 7.25 ... nekaj minut čez 7.00 gre Krešo na wc ... vprašam ga stari ej kolk je ura ... reče 7.05 ... ajde piči spat nazaj ... :) ... sobota sončna praktično brez oblačka kot nalašč za obiranje mandarin ... večino vkrcamo na ladjo ... nekateri so prišli z avtobusi ... skratka ustaljen ritem ... rotacije med obiranjem ... trupicami in potem k Marku v Adrio ... tokrat prijetno presenečenje ... še bolj se je potrudil in res pripravil veličastno podobo restavracije ... posedli so nas in prinesli spet fenomenalen žar ... glasba je ustvarila pravo vzdušje in zabava je potekala v polnem zamahu ... vse skupaj smo preselili še v hotel ... nedeljsko jutro smo začeli kasneje kot zadnjič a še vseeno zgodaj ... ob 5.15 smo zložili kovčke v avtobus ... ob 5.30 smo imeli zajtrk in nekaj minut po 6.00 še pred planom smo že krenili na pot ... tokrat kar do Sarajeva ... zadnjič nam je ravno zamuda nabrana tukaj naredila preveč težav ... med potjo malo razlage o zgodovini in geografiji BiH pa seveda malo o Sarajevu kot takem ... in ravno med vožnjo mimo Jablenice rečem evo nad nami pa naš vlak ... in se zasliši kak te veš, da je ravno naš ... pa se pripelje napis Slovenske Železnice in Palma mimo ... salva smeha ... že okoli 9.40 smo prispeli v Sarajevo ... pobrali lokalnega vodnika in direktno na Baščaršijo ... ura ogleda ... ura za čevape ... potem pa na vlak ... vkrcamo in povsem točno po urniku štart iz Sarajeva proti Sloveniji ... takrat smo se spogledali ... ekipa ... vedeli smo ... ja tokrat je uspelo ... uspelo povsem tako kot mora ... sledila je le še vožnja domov, na katero pa nismo imeli vpliva ... a tudi tukaj presenečenje ... v Doboju smo bili celo tako zgodni, da smo morali čakati ... dober ritem smo obdržali vse do Slovenije ... tako v Ljubljano prispemo namesto z 2 urama in 15 minut zamude vsaj 20 minut pred planom ... odlično ... tam nas čaka Marko s kombijem ... zapeljemo se do poslovalnice ... tam sedem jaz za volan ... gremo proti domu ... ob poti odložimo Krešota, Tomaža, Savino ... v Celje pridemo le še štirje ... parkiramo kombi in pogledam na uro ... točno 4.00 ... dobro uro kasneje sem že sladko spal ... vedoč, da je bil vikend uspešen in da me čaka že v sredo nova pot ...

Tokrat je za smeh poskrbel Krešo ... sicer je spet padlo nekaj dobrih izjav ... ampak zmaga ga vsekakor vic ...

Pošlje žena moža črnogorca v trgovino po polže za kosilo. Mož gre v trgovino, kupi a sreča prijatelja ... ena pijača nato še ena pa se je doma pred vrati znašel šele zvečer ... razmišlja kaj narediti ... pa strese polže na tla pred vrati, skrije vrečko in pozvoni ... ko žena odpre vrata se skloni k polžem in reče ... ajmo dečki ajmo pa smo doma :)

Dalmacija ostaja za nekaj časa za nami ... a se že pogovarjamo o naslednji sezoni ... kaj kako zakaj ... vsekakor bo spet veselo ... v spomin pa pesem kaj pa ... tista prava za lahko noč ...

Željko Bebek - Laku noč svirači

U vinu se tuga pije,
voljela me nikad nije.
Nočaš sve mi pjesma znači,
Ej svirači ej svirači

Laku noč svirači,
pjesmom ste me opili.
Laku noč svirači,
dušo ste mi dirnuli.

dalne vatre sad ne gore,
plači srce sve do zore.
Nočas sve mi pjesma znači,
ej svirači ej svirači.

Laku noč svirači,
pjesmom ste me opili.
Laku noč svirači,
dušo ste mi dirnuli.

Laku noč svirači,
pjesmom ste me opili.
Laku noč svirači,
dušo ste mi dirnuli.

Mandarine ... prvič

Ta vikend se je začelo ... prve mandarine letošnje sezone so za nami ... vlak ... 9 vagonov ... za povrh pa še 4 avtobusi ... naroda polno! Vse se je začelo v četrtek ... najprej kombi do Ljubljane potem na peron in tam nas je bila prava četica ... 20 nas je šlo urejat zadeve dol ... ampak še dobro, da nas je bilo veliko ker dela je bilo ogromno ... na vlaku se razporedimo po vagonih in uredimo označbe ... odgovornost za vagon 1 sva prevzela z Nastjo, prvič sva se spoznala in sodelovala a moram reči, da je zadeva se poklapala takoj ... oba nasmejana ... oba polna energije ... recept za uspeh ... gostje so prihajali in prihajali ... večina seveda v Ljubljani ... to smo tako vedeli ... krenili smo na pot proti Dobovi ... vmes še postanki in še nekaj gostov ... v Krškem je bil najin vagon poln ... pozdrav potnikom in informacije v poti pa smo že bili na meji ... prestop v Hrvaško po načrtu potem pa se je začelo ... kar naprej smo postajali ... kar naprej smo nabirali zamudo ... meja z BiH kot ponavadi traja celo večnost ... ne razumem kako pošljejo tako malo osebja, ko vedo koliko nas je ... ure so tekle in tekle tako smo v Mostar prispeli z občutno zamudo ... gremo naprej, ni nam ostalo drugega ... ogled Mostarja skupaj s spektakularnimi skoki s "starega" mostu pa gremo na izvor reke Bune ... kosilo ... čevapi ... in nadaljuejmo ... Počitelj ... Medžugorje in potem v hotel ... precej pozno smo prišli ... precej utrujeni ... ampak to nas ni ustavilo, da se nebi zvečer še pošteno poveselili ... dalmatinska glasba je zakon ... animatorska ekipa pa ne samo zakon ... fenomenalna ... moram reči, da takšnih animatorjev še nismo imeli ... ali pa vsaj že zelo dolgo ne! Vse čestitke njim! Nastja je razorožila publiko in še nas ostale, ko ji je pevec podal mikrofon in je odpela legendarno Tajči in njen nepozaben komad Hajde da ludujemo ove noči ... vse tja do polnoči smo divjali na polno ... potem v postelje in Igor je uspel zaspati preden sem jaz uspel reči lahko noč ... sedaj je poznan pod človek, ki zaspi preden se njegova glava dotakne povštra :) Sobota se je začela z nasmehom na obrazu ... ne samo mojim ... vseh nas, ko smo videli skozi okno popolnoma mirno morje, jasno nebo in sonce ... nebi si mogli želeti kaj več kot to ... zbor gostov ... gremo na ladjo ... 2 uri vožnje ... glasba ... zabava ... ples ... klepet ... v Opuzenu izkrcanje ... eni najprej na plantaže, drugi v delto Neretve na trupice ... potem v Adrio na kosilo ... kjer se fešta nadaljuje ... ob petih popoldne premik ... do hotela ... vmes postanek na Bačinskih jezerih in potem po večerji spet fešta tja do polnoči ... nedelja je bila kar malo kruta ... vstati smo morali praktično sredi noči ... ob 4.45 se že odpeljemo proti Mostaju ... tam na vlak ... in gremo za Sarajevo ... vlak se je vlekel s hitrostjo dveh mrtvih polžev ... do Sarajeva na 2 urni vožnji pridelamo 1 uro dodatne zamude ... katastrofa ... ogled Sarajeva je bil prekleto kratek ... a vsaj kar se moje skupine tiče smo zmogli ... potem dolga vožnja domov ... dodatne ure so se kar nabirale ... na meji med BiH in Hrvaško spet katastrofa ... Hrvati pošljejo eno damo iz carine, ki je celo uro pregledovala vlak ... namesto ob 2h zjutraj smo v Ljubljano prispeli ob nekaj čez 4 uro zjutraj ... slovo od potnikov ... potem zložiti opremo na peron ... pa jo znositi do kombija ... šele okoli 5tih smo krenili proti Celju ... postanek na Lukovici ... eden bolj utrujen od drugega smo se spogledovali ... vseeno polno smeha predvsem na račun nekaterih legendarnih izjav oziroma dogodkov, ki so se zgodili na poti ... evo spodaj jih je nekaj ...

Izjava gosta pred prihodom v Mostar ... marija smo tak dol že na vlaku, da sm mislu, da gremo banane obirat :)

Drugi večer se vračamo proti hotelu ... pogledam na GSM ... klic iz neznane številke ... ker je bilo pozno odpišem ... klicali ste me ... hodimo po ulici ... Žanu piska sms ... mu rečem stari sms maš ... reče ja vem bom pol pogledu kaj te vem kdo je ... naslednje jutro salve smeha ... ei ti veš, da si meni pisal se dere Žan ... seveda pred tem sva se pogovarjala o nečem čisto drugem pa mi je pozvonil, ko si je shranil mojo številko v svoj GSM ... :)

Pobiramo stavri iz avtobusa v Mostarju ... jaz pomagam pri kovčih ... Nastja prebira priimke na vrečah z mandarinami in jih podaja gostom ... pride do vreče in bere ... Gorenak .... Gorenak ... Goreeeeenaaaaakk ... jst pa alo moja je :)

Sedimo na vlaku na poti domov ... peljemo se skozi tunel ... počasi po polžje ... pa prijavim ... alo pa kaj bo že konec kaj tega tunela ... pa se začneta Žan in Nastja na polno smejat ... ej stari sej je ... sam zuni je tema ... preklet tunel :)

Jah ... za smeh smo poskrbeli sami ... ali pa z vami ... bilo je lepo ... bila je predvsem fantastična ekipa in hvala vam, da ste bili z mano ... ponovimo!

Za konec pa vedno pesem ... pa ker smo bili v Dalmaciji nekaj v stilu ...

Vinko Coce - Ribari

Prije jutra ribari se bude,
More zna njih, more zna te ljude
Prije jutra u zoru
S galebima na moru
Na poštama sunce čekaju

Svako jutro parangale dižu,
Vižitaju i vršu i mrižu,
A galebi čekaju
Da i njima ča daju
U ribare oni viruju

Noć je mirna vali spavaju
Pod svitlom se ribe skupljaju
Špurtilon i ostima
Dobit će po kostima
Kad se smire, kad se pridaju

U dubini mriže parangali,
Na pučini bile se sinjali,
Tiho kraju veslaju,
Malu barku guraju,
A ribara ruke izdaju

Prije jutra umoran
Ribar čeka novi dan
Dok svi ljudi spavaju
Galebi se karaju

Noč na letališču

Paaaaa sem nazaj ... a ne za dolgo ... je treba delat so rekli ... po Španiji je sledila Španija ... veliko veliko veliko kilometrov ... ampak kaj češ tudi tako nanese ... 11.9. sem za šest dni res ponovil vajo iz prejšnje objave ... in pred nekaj dnevi skoraj isto ... priznam prav nagajiv nasmešek se mi je pripeljal na obraz, ko sem izvedel, da se bo zadnja runda končala s poletom domov ... načrtovali smo trgatev, še prijatelj je zagovarjal diplomo ... skratka domov se je mudilo ... pa je vreme tako naneslo, da so prijatelji pomagali potrgati doma brez mene ... ni šlo drugače ... vreme je bilo bolj slabo napovedano pa so potrgali v petek ... ko sem bil še tam daleč doli ... v petek zvečer smo tudi v Španiji dobili pošten naliv ... tako pošten, da smo med vožnjo na La Siesto vozili po nekaj deset centimetrih vode ... še dobro da je avtobus visok ... podovzi v Santa Suzano so bili vsi v celoti zaliti z vodo ... noro ... sobota se je kopala v soncu ... večer pa v družbi prijateljev ... Milana, Davorina, Valentine in Boštjana ter njunega malega nagajivčka Aljaža, ki je bil center pozornosti ... pri skoraj 11 mesecih pravo sonce ... nedelja je minila hitro ... prišla je še druga ekipa ... ki je ostala za nami ... mi pa smo popoldne krenili proti letališču ... sredi poti crkne Španski avtobus ... avtomatik in ga je vrglo iz prestave ... po ponovnem zagonu deluje dalje ... prekleta elektronika ... do letališča sem se žrl bo ali nebo ... Boštjan je spet pametoval o persenih ... jebiga ... z večkratno ponovitvijo vžiganja in ugašanja smo prijajcali se na letališče ... že pred odhodom sem vedel, da se skupina vrača na letu Adrie Airways v Ljubljano, jaz in še dva pa na letu Vuleinga na Benetke, kamor bi nas prišel čakat Matija s kombijem in odpeljal domov ... no tak je bil plan ... kot da sranje z avtobusom ni bilo dovolj pridem na letališče in vidim, da je let odpovedan ... krasno sranje se nadaljuje ... ko ima hudič mlade jih ima pa tudi dosti si rečem ... ostale spravim na Adriin let ... vsaj ta je šel po planu ... mi trije pa v vrsto, ki je bila videti neskončna ... vmes sem na telefonu s Slovenijo in iščemo rešitev ... prevrtimo vse ... leteti takoj v Bruselj ali Frankfurt ampak k vragu veze na Ljubljano ni ... edina res edina rešitev je bila leteti v Tel Aviv in potem v Ljubljano ... ampak ne tudi ta je nelogična ... ni bilo druge ... prenočili bomo v Barceloni ... let so nam prestavili šele na torek!!! to seveda ni šlo ... druge karte smo kupili pri SpanAiru ... ker smo imeli prestavljen let smo bili upravičeni do hotela ... tako, da nismo preživeli noč na letališču a tistih nekaj malega ur časa v hotelski sobi se je zdelo, kot da sploh nismo bili tam ... tudi spal sem slabo ... še receptroka me je klicala sredi noči, da je preverila kdaj točno moramo biti naslednji dan na letališču ... zjutraj na letališče ... polet domov po planu ... letalo na karti je bilo napisano Aribus A320 ... okey fajn zadeva si mislim ... pridemo na odhod ... gledam skozi okno ... tole ni Airbus ... tole je MD si mislim ... se vkrcamo ... pogledam na varnostni karto ... tista navodila v sili saj veste ... in vidim Boeing 717 ... katstrofa ... letim na letalu, ki so ga oblikovali v 60 letih ... v Benetkah pristanemo ... srečno ne boste vrjeli ... po kovčke in hitro ven, kjer že čaka Matija, ki se je prejšnji večer peljal preštet golobe v Benetke potem domov in na ponedeljek spet po nas ... gosta odloživa v Gorici in hitiva proti Ljubljani ... tam odložim Matija in hitim v Celje ... do 17h moram priti v Celje pristali pa smo v Benetkah ob 13.30 ... pred 17h ko me je čakal sprejem prijatelja, ki smo ga skrbno skrivali pred njim sem moral še na banko oddat paket pa po sire in oddat kombi ... v Celje prispem ob 16.47 ... v 13 minutah opravim vse ... noro divja dirka je bila ... sprejem Aleša je potekal po planu ... vse se je spremenilo v super fešto pri njemu ... presenečenje je uspelo popolnoma ...

Med tem, ko sem bil na poti je prišla novica iz Univerze ... tema je potrjena, prav tako mentorica ... potrjeni so tudi vprašalniki in seveda se vrti ... uradno imam sedaj 4 leta časa, da končam ... moj rok je leto dni ...

Spodaj seveda še pesem, predstavlja občutke v zadnjih dnevih Španije ... čeprav je bilo spet "fajn" pa je bilo tudi naporno ... in ja delo delo delo ... sedaj nekaj dni odmora ... potem pa na mandarine ...

DONNA & THE DYNAMOS aka. ABBA - SUPER TROUPER

Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you

I was sick and tired of everything
When I called you last night from Glasgow
All I do is eat, and sleep, and sing
Wishing every show was the last show
So imagine I was glad to hear you're coming
Suddenly it feels alright
And it's gonna be so different
When I'm on the stage tonight
Tonight the

Super Trouper
Lights are gonna find me
Shining like the sun
Smiling, having fun
Feeling like a number one
Tonight the
Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you

Facing twenty thousand of your friends
How can anyone be so lonely?
Part of a success that never ends
Still I'm thinking about you only
There are moments when I think I'm going crazy
But it's gonna be alright
And it's gonna be so different
When I'm on the stage tonight
Tonight the

Super Trouper
Lights are gonna find me
Shining like the sun
Smiling, having fun
Feeling like a number one
Tonight the
Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you

So I'll be there
When you arrive
The sight of you will prove to me
I'm still alive
And when you take me in your arms
And hold me tight
I know it's gonna mean so much tonight
Tonight the

Super Trouper
Lights are gonna find me
Shining like the sun
Smiling, having fun
Feeling like a number one
Tonight the
Super Trouper
Beams are gonna blind me
But I won't feel blue
Like I always do
'Cause somewhere in the crowd
There's you
Super Trouper
Beams are gonna blind me.

Naprej in nazaj

Ja ... okej vem ... predolgo že nisem pisal in ja pravzaprav kakšnega pravega izgovora nimam ... vrjetno bi temu lahko enostavno rekli lenoba ... in kaj sem počel vmes ... 6 dni sem se potepal po Španiji, kar naporno predvsem zaradi velikega števila kilometrov z avtobusom gor in dol pa še tam smo pridno nabirali kilometre tako, da je bilo kar presneto zabavno ... vajo ponavljam 11.9. tako da spet bodo kilometri ... mogoče še konec meseca enkrat bom videl ... pretiravat tudi ni dobro pravijo tako, da se bom sproti odločal kako in kaj ...

... vmes je prišlo zelo neprijetno sporočilo iz faksa ... no pravzaprav faks ni kriv kriva je država ... sporočili so namreč, da podiplomskega študija ne bodo več sofinancirali tako me v oktobru čaka prav nesramno visoka položnica za nekje 2500€ ... ah ja ... cena podiplomskega študija pač je kakršna je ... čeprav če dobro pomislim, kaj mi bodo v letošnjem letu nudili za to mi postane kar malo slabo ... vsekakor je sedaj odločitev lažja ... vse napore vlagam v to, da v naslednjem študijskem letu končam ... želja je sicer zelo optimistična in presneto veliko dela bo potrebno vložiti, da bi uspelo a vsekakor vem, da je to moj cilj do konca septembra 2011 ... bomo videli kaj bo s tem ... seveda vem, da to pomeni najvrjetneje posvečanje zgolj in samo študiju ... ja vse kaže, da bom še leto študent ... pa čeprav si že vsaj dve leti želim neke spodobne zaposlitve ... sicer je nekaj opcij, ki so odprte in če bo naneslo, da se pojavi kaj dobrega bom vrjetno sprejel, čeprav bi to ogrozilo končanje v načrtovanem roku ... bom videl ... težko je reči ...

Ne vem zakaj ampak včasih se počutim kot, da sem obtičal v trenutku iz katerega ne morem, spet drugič, kot da se življenje okoli mene odvija s svetlobno hitrostjo ... čuden občutek je ... vem, da se bo kmalu veliko spremenilo, če ne prej s končanjem študija ... kakorkoli ... ena pesem, ki precej dobro opiše moje trenutno počutje ... ne gre pa za lansko poletje ... ;)

Čuki - Poletna

Lansk poletje blo je fajn, pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.

Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom inhaliraš vsak atom.

Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.

To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.

Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar, kdo račun nam plača ni nam mar.

Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.

Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi
na obalo hočem vse izkluč’t sive celice, v topu pesek dam noge.

Enkrat pa bom tam ostal… 2x

Normandija 2010

Takole ... nekaj dni sem že doma pa je res zadnji čas da strnem vtise ... dopust 2010 je bil definitivno drugačen ... 2.8. sem opravil s pregledom v bolnišnici ... operacija je bila popoln uspeh in vse je sedaj O.K. Pa gremo lepo po dnevih ... skupaj z nekaj slikicami =)

2.8. ponedeljek ... krenemo okoli 11 ure iz Celja po kratkem postanku v Petrovčah nadaljujemo pot proti Karavankam pa mimo Salzburga kjer dotočimo gorivo po ceni 1 evro za liter! ... mimo Munchna proti Stutgartu ... prvi dan je bil namenjen izključno poti ... skok proti cilju ... Normandiji ... vkampiramo se v soliden kamp blizu tovarne Mercedez Benz ... prevozili smo okoli 750 kilometrov ... zvečer načrtujemo nadaljevanje poti ...

3.8. torek ... jutranji dež vožnja skozi Stutgart mimo Kahrlsrue in naprej proti Luxemburgu ... dotočimo gorivo po precej nižji ceni kot v Sloveniji ... naprej v Ardene v Belgijo in od tam v Francijo ... malo oklevamo a konec koncev stisnemo zobe in pridemo do Rouena oziroma njegove okolice ... prvi kamp je zaseden ... sranje poiščemo alternativo, ki je slaba a vseeno za prespati bo ... popadamo v postelje saj smo naredili blizu 900 kilometrov ...

4.8. sreda ... spet dež ... opremimo se z nekaj hrane in potem v Holenfur ... fantastično mestece, ki je bilo nekoč precej bolj pomembno kot je danes ... staro pristanišče danes pa simpatično turistično mestece ... sprehod v solidnem vremenu prekine dež ... nadaljujemo pot proti lepšemu vremenu prav na obalo Normandije ...

... Holenfur ...

5.8. četrtek ... zbudimo se v precej bolj vedrem vremenu ... kolesa s prtljažnika in tura je začrtana ... najprej v mesto Ouisterham ... ogled dveh muzejev, prvi posvečen Francoskih vojakom, ki so jih pripravili na invazijo na Škotskem in so sodelovali v dnevu D, ko so zavezniki začeli osvobajati Evropo ... drugi pa Le Grand Bunker ... ogormen bunker Nemške vojske iz katerega so trije zavezniški vojaki pripeljali 53 nemških vojnih ujetnikov, ki so se skrivali v njem še 2 dni po tem, ko so mesto že zavzeli zavezniki, Nemci so sicer poskusili z zvijačo, da bi jih ubili a se zavezniki niso dali ... pred muzejem stoji tudi čoln, ki je bil uporabljen v filmu Reševanje Vojaka Ryana ... pravi čoln, ki so ga za potrebe filma obnovili sedaj je del muzeja ... nadaljujemo pot ob obali proti Saint Aubin sur Mer ... kjer smo bili nastanjeni tam pa smo zavili še malo v notranjost k popolnoma ohranjenem radaju Nemške vojske, ki je sedaj spremenjen v muzej ... ta dan smo preživeli na kolesih, prekolesarili dobrih 36 kilometrov ...

... Le Grand Bunker ...


... radar ...

6.8. petek ... malo bolj zgodnje bujenje in gremo spet na pot ... vreme se je spet malo skisalo ... najprej se ustavimo v centru Juno Beach ... ki je postavljen v spomin Kanadskim vojakom, ki so pomagali osvobajati Evropo ... po zanimivem ogledu ... pred muzejem srečamo Slovenskega voznika avtobusa, ki je prevažal sicer Kanadsko skupino ... nadaljujemo našo pot proti kraju Arromanches-les-Bains ... kjer se ustavimo na razgledni točki od tam pa spustimo v mesto ... ta kraj je bil za zaveznike izrednega pomena ... to je bilo namreč osrednje pristanišče skozi katerega je v prvih 3 tednih bitke prišlo na ozemlje Francije preko 3 milijone mož in več 10 miljonov ton opreme ... zavezniki so sicer postavili dve pristanišči a je enega uničil vihar le nekaj dni po postavitvi ... to pa je ostalo ... še danes so na obali vidni pontoni in ne daleč v morju veliki betonski bloki kamor so zasidrali velike ladje, ki so dovažale opremo ... pot smo nadaljevali v Bayeux kjer smo si ogledali pokopališče Britanskih vojakov ... šele ob pogledu na grobove in na napise se človek dobro zave kaj so žrtvovali nekateri za osvoboditev Evrope ... utaborimo se spet ob obali ... Colleville-sur-Mer ... simpatičen in poceni kamp ... kar za dva dni bo dober pade odločitev ...

7.8. sobota ... dan namenimo počitku ... malo na easy tudi ne škodi ... malo načrtujemo pot naprej ... debatiramo o videnem in prebiramo knjige ... popoldan pa sprehod ... do obale ... pa malo po obali ... in glej ga zlomka naletim na Ameriško pokopališče ... vedeli smo da je blizu a tako blizu ne ... žal že zaprto a pade odločitev jutri se vrnemo ...

... na obali so lepi kamenčki ...

8.8. nedelja ... najprej na Ameriško pokopališče ... urejenost povsem šokira ... najprej varnostni pregled ... ki ga izvaja služba varnosti ambasade ZDA ... ob pokopališču muzej, kjer prebiramo podatke o bitki in žrtvah ... ali ste mislili, da je film Reševanje Vojaka Ryana izmišljen? Napaka! Posnet je deljno po resničnih dogodkih ... namreč res so bili bratje ... res so umrli trije ... res je ostal le eden ... in tega so reševali ... sicer se niso pisali Ryan a vseeno ... besede na spomenikih povedo več kot bi mislil ... povsem pa šokira del ... ko greš skozi hodnik kjer berejo imena vseh padlih ... več kot 9000 grobov ... več kot 9000 mladih življenj ... večina jih je bila stara med 18 in 22 let ... med drugimi tukaj leži tudi sin poveljnika Eisenhowerja ... na pokopališču zagledam starejšega gospoda ... solznih oči ... lahko je bil tukaj ... so to njegovi prijatelji, ki jih je obiskal ... ne vem ... a je vsekakor trenutek streznitve ... ker slika pove več kot tisoč besed ... jih je tukaj spodaj malo več ...

... pokopališče ...

... pot nadaljujemo na La Point du Hoc ... ogromen rt ... trdnjava Nemcev ... 250 članom posebnih Ameriških specialnih enot je bilo naročeno naj ga osvojijo prvi dan ... zavezniki so vedeli, da je to ključna točka ... plezanje po golih skalah zgoraj bunkerji ... in presenečenje ... v bunkerjih skoraj ni orožja ... velikanski topovi, ki so jih pričakovali še niso prišli iz Nemčije ... rt so osvojili ... a od 250 mož jih je bilo po osvojitvi za boj sposobnih le še 90 ... velika cena za dosežen cilj ...

... Ste-Mere-Eglise je končni cilj dne ... ogledamo si še padalski muzej ... padalci so bili dejansko prvi, ki so stopili na Francoska tla ... saj so jih odvrgla letala že nekaj ur pred invazijo ... najbolj zanimiva je vsekakor zgodba o padalcu, ki se je zataknil za cerkveni zvonik ... Nemci so ga ranili a se je pretvarjal da je mrtev ... tako dolgo, da so ga njegovi tovariši rešili ... še mnoga leta je obiskoval Ste-Mere-Eglise vse do leta 1969 ko je umrl ... utaborimo se v lepem kampu tik ob obali ...

9.8. ponedeljek ... dan spet namenjen počitku ... sonce in toplo nas zvabi ob bazen in sam skočim tudi v sicer prekleto hladno morje ... nekaj me praska v grlu ... zbolel bom ... nekaj slik ... okoli kampa ...

... pogled levo ...

... pogled desno ...

... pogled v daljavo ...


... svoboda ...

10.8. torek ... zbudim se bolan ... krasno samo to sem si želel ... ni druge vseeno nadaljujemo ... spet dež ... smer Le Mont-Saint-Michael ... dobrih 180 kilometrov stran ... nekaj kilometrov pred tem čudežem pa se ustavimo še na Nemškem pokopališču ... jasno tudi na strani okupatorja so bile žrtve ... pokopališče je pravzaprav kostnica z slabimi 10.000 pokopanimi, ki so jih sem pokopali šele po letu 1963 ... precej bolj skromno in manj obiskano kot Ameriško ... a vseeno urejeno ... od tod pa na Le Mont-Saint-Michael ... še vedno dež ... mene kuha kot pri norcih ... a vseeno grem pogledat ... res se bom vrnil ... samo zato, da ga vidim v soncu ... pa tudi drugače mi je pokrajina prirasla k srcu ... po kosilu pot nadaljuejmo proti Parizu naredimo še okoli 400 kilometrov ... prvi kamp spet zaseden ... v alternativnem dobimo prostor ... padem v posteljo z vročino ... nekaj tablet in upam, bo bolje ...

... Le Mont-Saint-Michael ...

11.8. sreda ... ker dežuje se odločimo za pot proti domu ... dva dni prezgodaj a vseeno v dežju in še bolan ne splača se ostati ... vozimo se skozi Francijo ... res ogromna žitna polja ... pa vinogradi ... skok na Nemško stran ... kjer blizu Stutgarta v Schwartzwaldu spet kampiramo ... kamp kjer je solastnica Slovenka ... Nemško urejen ni kaj reči ...

12.8. četrtek ... proti Munchnu ... napovedi so dež dež dež ... a v Munchnu le oblačno ... zavijemo v olimpijski park ... in si ga ogledamo ... nadaljujemo proti Avstriji ... kljub temu, da smo blizu doma se odločimo še za eno nočitev ... v Bisheshofnu ... sam bi nadaljeval ampak odločitev je padla ...

13.8. petek ... zadnji dan poti ... ob poldne smo doma ...

Nekaj statistike ...

11 dni ... cca 3800 km ... 5 držav ... cca 1100€ stroškov vse skupaj ... aja in seveda 3 potniki in naš novi "družinski član" ... Fordy ... tako smo poimenovali našo hišo na kolesih!

... ekipa na poti ...

Vsekakor pa na koncu prav, da strnem še občutke vse tole zgoraj je bil le opis ... potovanje se je izteklo povsem drugače kot sem pričakoval ... načrt ni bil toliko o 2. svetovni vojni ... a če danes pogledam nazaj je večina potovanja bila namenjena le temu ... vsekakor tej pokrajini ta del zgodovine pripada ... na vsakem koraku so ponosni nanjo ... mislim, da bi vsakdo moral kdja obiskati ta del sveta ... da izve in se nauči še veliko več o tej zgodovini ... in spodnja slika predstavlja Normandijo najbolje ... vsaj tako jaz menim ...

... zastave Normandije ...

Na pesem ste se že preveč navadili ane ... tokrat je nebo ... je več teksta in veliko slik ... in predvsem je čudovit spomin ... na potovanje, ki bo kljub slabemu vremenu dolgo ostalo v mojih mislih ... še se bom vrnil ... zagotovo ... do naslednjič pa ... Namaste!

Še zadnja objava za julij

Torej ... okrevanje se počasi približuje koncu ... v ponedeljek me čaka samo še končni pregled a vmesni rezultati so dobri ... tako da nimam prav velikih skrbi ... teh 14 dni oziroma malo manj sem preživel delovno ... naloga je dobila prvo pravo delovno podobo, bi lahko rekel, tako je nastala sedaj teorija oblikovana po sprejeti in potrjeni dispoziciji ... zadeve se vsekakor premikajo ... zadeva bo romala k mentorici a najprej gre k mojima navečjima in najboljšima kritikoma ... v naslednjih 14 dneh bosta upam da oba uspela jo pregledati in potem sredi avgusta nekako res računam na oddajo v prvo resno branje pri mentorici.

Jutri še prav nedeljsko načrtovana nedelja, ko bom predvsem pripravljal stvari za ponedeljek kajti nemudoma po pregledu že odhitim na oddih ... zaslužen ... po vsem garanju prve pol leta bo teh 14 oziroma 12 dni prav prijetnih ... Normandija in Bretanija sta bili na koncu koncev izbrani kot tisti destinaciji kamor me bo vodila pot ... zanimivi pokrajini na severu Francije, kjer bo ravno dovolj toplo pa ne prevroče da bo to to ... komaj čakam in ja odločen sem 14 dni ne delam nič resnega dela ... nekaj knjig gre z mano ... pa fotoaparat in ipod ... vsa klasična obvezna oprema recimo temu ... oddih za nabiranje energije recimo temu ... jesen bo dolga in vsekakor naporna ... ampak bom že nekako ... septembra dokončni dogovori glede službe in še pred zimo zaposlitev vsekakor ... kje ... kako ... kaj ... ne vem več je možnosti ... kaj pa se bo dejansko zgodilo bo pokazal čas ...

... 我想念你 ...

Natalie Cole - Miss You Like Crazy Lyrics

Even though it's been so long
My love for you keeps going strong
I remember the things that we used to do
A kiss in the rain till the sun shine through
I tried to deny it but I'm still in love with you

CHORUS:

I miss you like crazy
I miss you like crazy
Ever since you went away
Every hour of every day

I miss you like crazy
I miss you like crazy
No matter what I say or do
There's just no getting over you

I can see the love shining in your eyes
And there comes a such a sweet surprise
If seeing's believing it's worth the wait
So hold and tell me it's not too late
We're so good together, we starting forever now

CHORUS

I miss you like crazy
I miss you baby
Love like ours will never end
Just touch me and we're there again

Just one night
And we'll have that magic feeling like we used to do
Hold on tight and whatever comes our way we gonna make it through
It seems believing is worth the wait
So hold and tell me it's not too late
We're so good together, we starting forever now

CHORUS

And I miss you, I missed you
All the tender love you gave me
A feeling gets this strong
You know the real thing's come along
And I miss you

I miss you like crazy baby
Only your sweet love can save me
I miss you like crazy
A love like ours will never end
Just touch me and we're there again
I miss you like crazy
I miss you like crazy
No matter what I say or do

Operacija in okrevanje

V četrtek sem najprej opravil pregled pred operacijo ... naj najprej pokomentiram, da je dopis, ki ti ga pošljejo z vabilom na operacijo malo rečeno smešn ... ampak ok ... pregled brez posebnosti, še en kup paprijev za podpisat in miljon vem sicer generičnih vprašanj ampak vseeno smešnih ... domov sem se odpravil dopoldne in priznam nisem imel pravega miru v četrtek ... vedel sem, da me čaka operacija in ja kljub temu, da majhna mi niso bolnice nič kaj preveč všeč ... v petek sem se zbudil že pred budilko pa čeprav je bla nastavljena za ob 6.00, skozi kopalnico in poberem stvari pa se napotim v bolnico ... sprejemna kopalnica, kjer te razčlovečijo, dobiš inventarno številko in tisto grozno bolnišnično pidžamo in ajmo na oddelek ... tam že znan obraz iz dneva pred tem ... sediva kot kup nesreče in čakava, da naju namestijo v sobo ... evo ni trajalo dolgo pa sva postala cimra =) klepet je hitro stekel ... moja operacija glasilk ... on na operaciji nosu ... najprej se menjujejo v sobi sestre in sprašujejo nova smešna vprašanja kot so ali imate protezo (moj cimer je bil star 18 o.a.) ali imate slušni aparat itd itd itd ... potem pride anasteziologinja ... pove kako bo potekalo in ja napetost se je stopnjevala ... najprej pridejo po mene ... tist najbolj nor občutek, ko te peljejo z posteljo tja ... preselijo na operacijsko mizo in potem ... ja 2-3 vdihi in se nič več ne spomnim =) prvi naslednji spomin je v sobi ... ko sem se prebujal ... pa čeprav te baje zbudijo že na operacijski mizi ... ah ja ... no naslednje ure so bile nekoliko smešne zavedam se sveta okoli sebe a sem bil bolj oddaljen ... nisem se mogel prav premakniti tudi kakšno poglobljeno razmišljanje je kar hitro odpadlo ... ampak potem sem le prišel k sebi ... počasi sem raziskoval kak vpliv je imela anastezija na mene ... okey slabo mi ni ... to je dobro ... potem pride sestra praša če kej boli če rabim kaj proti bolečini ... priznam da ne ... ker dejansko nisem nič čutil ... potem porbam z uživanjem čaja ... ja ostane v meni ... spet dobro ... okoli štirih popoldne sem si zaželel tudi že kaj pojesti pa seveda ni bilo do večerje nič ... večerjo napadem previdno ... ugotovim da želodec ni čisto ok ampak bo za preživet ... bolj ko se je bližal večer bol sem navdušeno ugotavljal, da sem čisto ok telesno ... v grlu pa se je pojavil tisti občutek kot bi imel angino ... pozno popoldan sem ugotovil, da so zdravniki ob operaciji opravili še dva očitno ne načrtovana posega na meni ... sej zato sem on obrazec podpisal ane ... in sicer raztrgali so mi malo ustnico ... lepo zatečena je bila videti prav seksi ... in pa odkrušili zob ... ni veliko je pa nadležno in upam da s tem zobom nebo zdaj zato kakšnih težav ... vsekakor pa obisk pri zobozravniku je že naročen ... že čez dan je bilo noro vroče ... zunaj 37 stopnij notri 30 in več ... upal sem le eno da mi bodo čimprej dovolili domov ... pod klimo ...

... naslednje jutro spet glup bolnišnični ritual z bujenjem še pred 6 uro zjutraj ... spet vprašanje boli ... moj odgovor ne ... potem merjenje vročine ... ok ni ... pa vdihovanje nekega preparata, ki zmanjšuje oteklino ... potem zajtrk ... ne prav bogat ... in nato ... čakanje ... čakanje na dežurnega zdravnika dr. Četina, ki je tudi operiral vseh nas šest prejšnji dan ... enega po enega nas je sprejemal v ordinaciji ... pogledal je glasilke rekel ja lepo se celi ... tudi drugih težav nimate ... in reče ... a bi šli domov? SEVEDA! Pa še kako rad! Vsaj vroče mi nebo ... tiho pa sem lahko doma ali tam ... kajti to je terapija za naslednje 14 dni ... Z nasmeškom na obrazu se hitim preoblačit ... sestra mi prinese še darilo njene hčere Sare, ki je bila moja sošolka, in ko je izvedela kje ležim mi je poslala čokoladice, hvala Sara =) Preoblečen v civilne cote ... dobim odpustnico in jo veselo mahnem domov v 24 urah po operaciji ... sanjsko!

Doma nič novega popoldne so prišli oči, mami, babi in dedi ... pojedli smo kosilo jaz pa sem le malo govoril ... nočem naprezati glasilk ... ampak lepo jih je bilo videti ... in predvsem lepo je biti doma ... sedaj pa že drugi dan po planu ... ker moram biti tiho delam za faks ... to sem tudi načrtoval ... včerajšnji dan ni bil superproduktivne je bil pa današnji zato toliko boljši ... in vesel sem napredka ...

In plan za prihodnje dni ... jah kar tako bom nadaljeval ... glede na to da mi je zdravnik rekel, da ne rabim fizično počivati le glasovno bo vrjetno vmes padel še kak kolesarski vzpon, mika me tudi kak foto izletek ... bomo videli ...

=) 你可能会从我眼 前...但从来没有在我心里...我好想你！=)

Za danes ostane le še pesmica ... tale bo ...

Aki Rahimovski - Ti & Ja

Ti i ja imali smo sve u rukama
navika od nas je strance stvorila
samo kad se sjetim koliko smo puta pali i ustali
i ruke uvijek pruzali

Ti i ja sada smo na kraju puta
istina boli vise nego rana ljuta
trebalo je stati kada bilo je vrijeme
sada je prekasno, nismo vise zajedno

Ref.
Za sve ove godine uzmi dio mene
neka ti ostane ako ti lose krene
sve ove godine s tobom zajedno odlaze
bez mene

Ti i ja, bila je to cista magija
oko nas sada slobodno luta sama
nekome ce opet pokucat na vrata prije ili kasnije
a nama kao da i nije

Ref.

Ref.

O obiskih, vročini, operaciji in še o čem

Torej ... krepko smo že zakorakali v julij ... že od sredine zime nekako sem vedel, da letos ponovno prihajajo ... prijatelji iz ZDA ... dolga dve leti je minilo odkar smo se nazadnje videli ... otroci so noro zrasli ... ko sem jih spoznal pred petimi leti so bili stari od 7 do 15 let ... takšne družine ne spoznaš prav pogosto ... oče ... mama in pet otrok ... ko sem jih spoznal sem ugotovil, da starš nikoli nima premalo ljubezni za veliko družino ... drugo vprašanje je ali si lahko veliko družino finančno privoščiš, pri njih s tem ni težav in lepo je videti tako veliko družino ... letos so prišli v okrnjeni zasedbi ... le Ana in Andreas sta bila tukaj od otrok ... trije so ostali doma z drugimi obveznostmi, jasno sedaj so tudi že dosti veliki, da so lahko tudi sami ... vesel sem bil ponovnega snidenja a vedel sem tudi, da me čakata prekleto pestra dva tedna z njimi, kajti dohajati njihov aktiven življenski slog je vse prej kot lahko ... snidenje je bilo prijetno ... in dnevi so tekli kot bi mignil ... vmes smo seveda razpravljali o tem kaj vse se je dogajalo v dveh etih kar smo se nazadnje videli ... naročili so mi naj pozdravim njo, ki je takrat bila pomemben del v mojem življenju, ko so bili nazadnje tukaj ... nasmehnil sem se in rekel seveda ... a vedel sem, da tega ne bom storil ... ker bi spet vrjetno prejek kak očitek glede starih ran ... ah ja ... zgodovina ... danes se ji le nasmehnem ... sem, tja, gor, dol ... skos okoli ... tokrat smo tematsko orisali 14 dni v konceptu kvalitetne in dobre slovenske hrane ... sicer ne namenoma ... ko je Michael ugotovil, da poznam nekatere res fantastične restavracije je kar vztrajal naj jaz izberem ... najbolj so nas razvajali v restavraciji Gostišča Amon v Olimju ... z Amonovimi se dobro poznamo ... nikoli ne razočarajo ... so fantastična družina, ki res živi v raju na zemlji ... če boste kdaj v okolici res priporočam ... med tem, ko sem jaz dirjal sem ter tja z Američani je Anja odletela na Tajvan ... po vsem načrtovanju in trudu, ki ga je vložila si povsem zasluži teh 6 tednov ... privoščim ji in veselim se že vseh zgodb, ko se vrne in veselim se ponovnega snidenja ... v dveh tednih, ki smo jih preživeli skupaj preživeli skupaj z mojimi američani se je zgodilo nekaj res fantastičnih trenutkov in slovo je bilo na vsak način posebno ... njihov let za Copenhagen je bil predviden ob 7.40 ... kar pomeni, mi smo krenili proti Brniku iz Vranskega zaradi pozabljenih stvari po katere smo se vračali šele ob 6.10 minut zjutraj ... nora divja dirka da ujamemo še oddajo prtljage se je obrestovala ... malo pred 7.00 smo bili na Brniku ... oddali prtljago in ni bilo prav veliko časa za slovo in solze ... stiski rok ... objemi in že so odšli ... upam, da se naslednje leto spet vidimo ... kot so obljubili ...

Že dnevi z američani so bili skoraj peklensko vroči ... sedaj ko so odšli pa se noro vroče vreme nadaljuje ... temperature vsakodnevno presegajo 30 stopinj ... napoveduje pa se celo 35 stopinj ... noro ... v takšni vročini je pravzaprav težko delati ... danes sem opravljal prve priprave na operacijo glasilk, ki me čaka v petek ... pregled krvne slike in ekg ... za zdaj vse okey in kaže da bom lahko šel na operacijo ... oh what a joy ... ker grem pod polno narkozo bom moral ostati nekaj dni v bolnici ... ker me bodo operirali na petek bo to vrjetno do ponedeljka ... pravnič se ne veselim tega sploh pa ne v tej vročini ki je napovedana ... a kaj morem ... zadevo je potrebno rešiti in pika ... bo že moralo bit tako ...

Teden, ki je pred mano preživim še mano sproščeno potem pa, ko pridem domov iz bolnice akcija z delom za faks ... okrevanje ko bom moral tako ali tako biti tiho bom izkoristil za urejanje teorije, ki jo bom upam, da kaj kmalu jeseni lahko oddal v prvi pregled. Glede na to da bom moral biti tiho pa je še tako dobro, da sem sam ... mami in oči gresta na dopust ... in kraljeval bom doma ... :)

Spodaj pa še pesem ... sej tega ste že navajeni ... spot je fenomenalen ... ali pa tudi ne ... važna je pesem ... in dober izvajalec, ki je s svojim vokalom presenetil vse nas na izobru Talent 2010 ... beseilo mi je všeč ... zelo všeč ...

Alen Vogrinec Vesel - Kot Berač

Uuuuuuu
Aaaaaaa
Poglej, življenje mi v oči.
Poglej, če imaš moči.
Zakj mi jemlješ vso srečo?
In ne puščaš mi sledi?
Mar to, to moj je greh?
Ker Ljubil sem samo njen smeh ?
Živel le za njen sem dotik .
V snu videl sem samo njen lik .
Sem kot berač, pod njenim oknom,
Berač s klobukom pred seboj.
Ta berač prosjači za kanček njene topline,
da nahrani svoje lačno srce.
Mar to, to moj je greh?
Ker ljubil sem samo njen smeh ?
Živel le za njen sem dotik,
V snu videl sem samo njen lik.
Uuuuoooo
Aaaaa aaaaTa berač prosjači za kanček njene topline,
da nahrani svoje lačno srce.
Sem kot berač pod njenim oknom.
Berač s klobukom pred seboj
taj berač prosjači za kanček njene topline,
da nahrani svoje lačno srce.
Sem kot beram ..
..Mmm Uooooo...

Junij

Ne vem kambeži čas ... želim si le, da bi ga lahko ustavil, okey če to ni mogoče pa vsaj upočasnil ... bi šlo? Ja sej vem da ne :( ah ja ... tempo je z eno besedo ubijalski! Vse skozi se nekaj dogaja ... junij je bil z eno besedo pester ... gremo po vrsti ... emm ja na faksu se pravzaprav ni dogajalo prav dosti pretresljivega, dispozicija čaka na sejo senata fakultete in upam, da bo z vsemi podpisi tudi priromala nanjo. Kolega je v tem času uspešno doktoriral, bilo je predvsem poučno kako zadeva izgleda ker je trajalo kar debele 3 ure in pol ... kar se tiče dela pa sem bil seveda aktiven ... vodenja eno za drugim, večinoma enodnevni izleti, sedaj pa se počasi umirja, včeraj sem bil še v Legolandu v Nemčiji ... luštna zadeva ... samo daleč je 650 kilometrov v eno smer je precej naporno. Sicer je vredno pohvaliti ureditev za voznike in vodnike, ki imajo tam posebno veliko sobo z sedežnimi garniturami in televizijo, tudi WC je zraven tako, da ni potrebno dolgega čakanja opravljati na avtobusu. Veliko bolje kot Gardaland. Drugače pa golfa ni bilo kaj veliko, bore malo tudi bicikliranja ... enostavno ni časa ... ampak tempo se umirja ... jutri pridejo Američani ... komaj čakam, da jih spet vidim ... 3 leta je že kar so bili nazadnje tukaj ... čisto preveč ... 14 dni z njimi ... potem operacija ... in tudi julij bo minil kot bi mignil, predvsem pa bo v prvi polovici prijeten, v drugi dosti manj, saj bom okreval po operaciji in ne bom smel nič govoriti :S ... takrat bom intenzivno delal na nalogi ... pred nekaj dnevi sem potrdil 30 ur asistenture na Mednarodni Fakulteti za Družbene in Poslovne Študije v Celju, z jesenjo bom tako tudi formalno izbvoljen v naziv asistenta ... predvsem bo neprecenljiva izkušnja ... a v boju za redno službo grem naprej 30 ur nebo dovolj ... tako, da iščem dalje ... včasih se sprašujem če nebi bilo prav začeti iskati tudi kje drugje ... ne vem ... rad bi končal študij ... če potem nebo nič pametnega pa vsekakor ... naprej ... poletje bo zanimivo, naporno, razmišljujoče, čustveno ... ne nujno v tem vrstnem redu a vseeno ... pesem spodaj pa je namenjena obletnici njegove smrti ... a hkrati nosi prekleto dobro besedilo ...

Michael Jackson - This Is It

1,2,3,4
This is it, Here I stand
I’m the light of the world
I feel grand
And this love, I can feel
And I know, Yes for sure
It is real

And it feels as though I’ve seen your face a thousand
times
And you said you really know me, yourself
And I know that you have got addicted with you eyes
But you say you’re gonna leave it for yourself

Oh
I never heard a single word about you
Falling in love wasn’t my plan
I never thought that I would be your lover
Come on please just understand

This is it
Like I said
I’m a light of your world
run away
we can feel
This is real
Every time I’m in love yeah I feel

And I feel as though I’ve known you since a thousand
years
And you tell me that you’ve seen my face before
And you said to me that you don’t want me hanging
around
many times wanna do it here before
Oh yeah
I never heard a single word about you
Falling in love wasn’t my plan
I never thought that I would be your lover
Come on please just understand
This is it
I can feel
I’m the light of the world
This is real
feel my song
we can say
And I tell you feel that way

And it feels as though I’ve known you for a thousand
years
And you said you saw my face yourself
And you said want to go with you all the while
And I know that it’s really for myself
Oh yeah
I never heard a single word about you
Falling in love wasn’t my plan
I never thought that I would be your lover
Come on please dear understand

I never heard a single word about you
Falling in love wasn’t my plan
I never thought that I would be your lover
Come on dear please understand
Oh yeah

I never heard a single word about you
Falling in love wasn’t my plan ...