Čas za zadnjo objavo 2013

Blog zanemarjam, presneto res je priznam! Tole je "šele" 17 objava v tem letu, seveda zadnja, najmanj do sedaj, daleč od 45 objav, ki sem jih spravil skupaj v letu 2010 a vseeno. Kaj se dogaja, lahko bi rekel, da se utaplajm v delu, pa se pri tem ne bi prav dosti zlagal. Nekaj minut nazaj sem shranil končno verzijo poglavja za monografijo, ki je v pripravi, spet sem praktično cel dan preživel pred računalnikom, tipkal, spravljal skupaj svoje misli, svoje poglede, zdi se, da zadnje čase če ne tičim v predavalnici pa sem za računalnikom pišem. Vem to je pot, ki sem si jo sam izbral, nekako pridejo sedaj na misel besede, ki mi jih je namenil član komisije ob zagovoru doktorske disertacije, ko je po uspešnem zagovoru rekel, zdaj ste izpolnili prvi cilj, sedaj se vaše delo na akademski karieri šele začne, ja še kako prav je imel ... zadnji mesec in pol je bil prežet z delom. Sicer je vse prav lepo kazalo, da bom čas nekje med sredino decembra in sredino januarja preživel nekoliko bolj brezskrbno, pa se je obrnilo drugače, malce po naključju sem padel v dodatna predavanja v Brežicah, na Fakulteti za turizem sem moral zaradi odsotnosti nosilca predmeta vskočiti na hitro in začeti s predavanji na predmetu razvoj kadrov, še dobro, da je to tematika, ki jo imam neskončno rad, kjer se tudi lahko rečem, da počutim domače. Sicer ne bom lagal in rekel, da je enostavno, saj bom med sredino decembra in sredino januarja opravil kar 90 pedagoških ur, kar je z eno besedo ogromno, običajno so takšna predavanja raztegnjena vsaj preko dveh mesecev, tokrat pa zaradi slučaja stisnjena v le nekaj tednov. A ne, nikakor se ne pritožujem, zabavno je in obe skupini študentov sta prav prijetni, le vožnja v Brežice in nazaj je po relativno slabi cesti včasih kar precej utrujajoča. No poleg predavanj moram omeniti še dejstvo, da me je mlad in energičen kolektiv v Brežicah v zelo kratekm času nekako kar sprejel za "svojega" super skupina ljudi, ki lahko zadevo zapelje v pravo smer so in ko smo se srečali na novoletni zabavi je bilo prav prijetno, najprej seveda uradni del z akademskim zborom in podobno, potem slavnostna večerja nato pa smo najprej obiskali še študente v bližnjem mladinskem centru in se nato odpravili na svojo zabavo. No in ko je okoli druge ure zjutraj zadeva počasi že začela izkazovati znake zamiranja so nas presenetili študenti, ki so prišli obiskat nas in nam zapeli, nekaj časa smo preživeli skupaj, večina jih je kmalu nadaljevala po svoje peščica pa jih je ostala z nami vse tja do zgodnjega jutra, nekaj čez šesto je bila ura, ko smo končno zlezli v postelje. Naslednje jutro, ko smo ob desetih že sedeli na sestanku je bilo kar precej hudomušnih pogledov in nasmehov, super žur je bil res. 

Vmes se je zgodil še en praznični Dunaj, po nekaj letih sem spet peljal skupino v Avstrijsko prestolnico, lani sem jo obiskal zasebno, še vedno lahko rečem, da je v predbožičnem času ena najlepše okrašenih prestolnic v bližini, ki vsekakor obiskovalcu nudi marsikaj zanimivega, to vodenje je bilo na nek način drugačno, drugačno v vsaj dveh pogledih, takrat sem že vedel, da je to zadnje vodenje v letu 2013, ki je bilo z vodniškega pogleda bolj povprečno a več o tem mogoče v obračunu leta, ja tudi za leto 2013 bom naredil obračun kot sem ga pretekla leta a ej, ni se še izteklo! Drugačno pa je bilo to vodenje tudi zato, ker sem po dolgem času spet bil v družbi starega prijatelja, pravzaprav bi ga lahko imenoval kar mentorja Gregorja, ki me je pred sedaj več kot desetletjem vpeljlal v svet turizma, za vso znanje in izkušnje, ki jih je delil z menoj sem mu še danes hvaležen! Sicer sem upal, da se bom zasebno vrnil na Dunaj letos še enkrat a ni uspelo, časa enostavno ni bilo pa čeprav bi si še kako želel! 

Zadnji dnevi med božičem in današnjim dnem so bili namenjeni predvsem delu za službo, uredil sem prosojnice za predavanja, ki jih začnem sredi januarja, pa spisal poglavje za monografijo in pripravil tudi osnutek za raziskavo, ki bo upam, da stekla še januarja. Skratka delovno, čeprav po 10 letih praznujem novo leto doma bo to čisto enostaven večer, skok v novo leto mi mogoče prav zaradi tega, ker sem ga toliko let preživel na poti ne pomeni prav veliko, no vsem tistim, ki boste to prebrali še pred iztekom leta, pa seveda tudi tistim, ki boste prebrali kasneje pa želim vse dobro v letu, ki prihaja! 

Ne besedila ni, lahko pa kliknete TUKAJ in povezava vas bo peljala na simpatičen instrumentalen komad, ob katerem sem veliko uspel narediti v zadnjih dneh iztekajočega leta!

Namaste vsem skupaj!

O tem in onem a predvsem o dnevih na poti

Na zadnje, ko sem pisal se je iztekal september, zdaj pa smo že tako rekoč pri sredini novembra, kam je šel čas, prehitro je minil, to vsekakor, veliko se je dogajalo, a vedno bolj in bolj se sprašujem ali je blog sploh še smiselno nadaljevati? Vrjetno ga bom počasi zaprl, bil je del nečesa, del mene, del življenja ... a mogoče je čas, da grem naprej in pustim vse to samo še za spomin ... bom videl ...

Torej, kaj se je dogajalo? Prve tri vikende v oktobru sem preživel na poti, v Dalmaciji, rad imam tiste konce, tudi rad se vedno znova vračam in ne kljub divjemu ritmu mi ni bilo težko. Prvi vikend je bil specifičen, sam sem bil s skupino, najprej na Hvaru potem še v dolini reke Neretve, če bi sedaj rekel, da se prav dobro spomnim kakšna je bila skupina bi se zlagal, glede na to, da si nisem zapomnil prav nič posebnega je bilo vrjetno vse skupaj nekje v zlati sredini, ja spomnim se le tega, da smo imeli na Hvaru dež, toliko o "sunčanem Hvaru" a :) Druga skupina je bila spet drugačna, na pot sva krenila dva avtobusa, na istem programu, spet sem se vrnil v Sarajevo, tako fantastično mesto je, večkrat bi moral tja, ne samo takole oktobra občasno, vem da sem to nekje na tem blogu že zapisal, da se bom enkrat vrnil poleti, letos mi spet ni uspelo, mogoče naslednje leto, kdo ve. Pot je bila prijetna, skupina prav tako, program je sedaj prirejen tudi tako, da ni več neskončnega dirjanja, vse gre lepo počasi tako, kot bi v turizmu moralo iti vedno. V drugem delu poti smo seveda zavili še v dolino reke Neretve, spet nazaj k prijaznim domačinom, če sem bil prvi vikend sam, smo ta drugi vikend imeli pravzaprav največjo norijo, veliko potnikov, veliko vodnikov, z vodniškega stališča bom priznal, da bi si mogoče želel koga drugega tam zraven ob sebi kot vodnika ampak mislim, da smo zadevo povsem solidno izpeljali. Skupina je bila luštna, veliko smo se smejali in se dobro ujeli, a priznam prav odgovarjalo mi je, ko sem še med vodenjem izvedel, da se naslednji teden vračam preko Hvara, ljubim Sarajevo a vedel sem, da je tisti program še bolj lahkoten ... no vsaj tako sem mislil, če bi takrat vedel kaj se bo točno dogajalo na poti čez teden dni, bi vrjetno rekel, da me ne spraviš na pot za noben denar. Vrjetno bi se še kdo strinjal, da je bil tisti petek zaklet, krenili smo iz Celja proti Ljubljani naprej Novemu mestu in počivališču Grič, voznik je opazil, da nekaj ni povsem ok z gumo na avtobusu, saj mu je občasno potreslo volan, ni bilo videti preveč hudo in v pogovoru sva se strinjala, da bo v Splitu, ko čakamo na trajekt skočil do vulkanizerja da pogleda obtežitev gume. Na počivališču Grič smo komaj dobro speljali, ko je spredni konec avtobusa "padel" na tla, sprednja desna pnevmatika pa je bila v hipu prazna. V tistem trenutku sem pomislil le eno, samo slepa sreča, da se je zgodilo zdaj in tu in ne na cesti pri hitrosti 100 kilometrov na uro, če bi se zgodilo takrat bi bila zadeva precej drugačna, vrjetno bi nas razmetalo po cesti in kdo ve, mogoče me danes niti ne bi bilo več tukaj, da to pišem. Ko smo ugotovili, da se napake ne bo dalo hitro odpraviti, sem začel vrteti telefone, na agenicji so dokaj hitro našli nadomestni avtobus, problem je bil le v tem, da smo morali nanj precej čakati, saj je prišel od daleč. Nemalo slabe volje je bilo seveda zato pri gostih, nekateri so sprejeli zadevo z razumevanjem, nekateri s slabo voljo, a najbolj pa se mi zdi podlo, da so nekateri pred mano igrali razumevanje, za mojim hrbtom pa klicali na okoli in izvajali psihični pritisk na sodelavce v pisarnah. Mislim, da je zadeva jasna, ko pride do neprijetne situacije je potrebno ohraniti mirno kri in poiskati najboljšo rešitev, vse to pa seveda vzame nekaj časa, ampak to očitno vsem ni čisto jasno! Pot smo nadaljevali dobre 3,5 ure kasneje, to da smo zamudili trajekt v Splitu je bilo jasno, iskali smo alternativo, slabih 100 km dodatne vožnje ob obali navzdol in dobrih 50 po Hvaru nazaj je bila edina rešitev. Lovili smo trajekt, ob 17.15 bi moral izplitu, še danes mi ni povsem jasno kako je Cvetu uspelo, da je preprosil kapitana, da je trajekt čakal le nas, čakal nas je celih 10 minut če ne še kakšno več. A ujeli smo ga. Preostanek poti je z večino potnikov minil povsem mirno, tudi vzdušje se je izboljšalo, nekateri pa so seveda imeli dolge nosove vseskozi in jim nič ni bilo prav, a očitno je da nekaterih res nikoli ne moreš zadovoljiti. Po tretjem vikendu na poti, ko je bila ta zadnja tretja pot še tako "zajebana" sem bil resnično utrujen, privlekel sem se domov in vse kar sem želel je bilo le spati ... a preveč je bilo obveznosti, tako na faksu kot doma, že čez nekaj dni me je čakala nova pot. 

Že nekaj dni kasneje sem spet sedel na avtobusu, tokrat v Katalonijo, vesel sem bil, da se spet vračam tja, kjer se vedno tako dobro počutim, tokrat so me čakale dve skupine, vedel sem da bo predvsem na dan menjave zelo pestro. Prva skupina je bila super, prijetni, takoj smo se dobro ujeli in vse dni je bilo perfektno, tudi vreme nam je neskončno dobro služilo. Na 30.10. je prišel dan menjave, že zjutraj pred zajtrkom, sem odhitel v Barcelono po novo skupino, Igor je ta čas prevzel moje in šel z njimi v bližnjo Tosso. Jaz sem na letališču med tem urejal vse potrebno za prihod 180 novih potnikov, nemalo težav je bilo s tem, da so nekajkrat spremenili kraj kjer bo letalo, najprej stari terminal, potem novi, pa spet stari in na koncu novi ... še dva vodnika sta prišla s skupino, jaz sem prevzel svoj del onadva pa sta se ukvarjala s svojimi, ne vem sicer kaj ni jasno, če nekomu rečeš tvoj bus je številka 2 stoji tam in tam, tvoj bus je številka 3 stoji tam in tam, ne vem kako jima je uspelo se zamenjati a konec koncev je to njun problem ne moj. Nova skupina ni bila tako sproščena kot prva, sploh nekateri so bili silno zadržani, a po dnevu ali dveh se je zadeva nekako stabilizirala. Čez dan smo naredili prve oglede, pozno popoldne pa sem svojo prejšnjo skupino popeljal še na letališče, od koder so leteli domov. Prijetno slovo je bilo, a dan je bil dolg in prekleto utrujen sem zvečer kar padel v posteljo. Naslednje dni smo preživeli v Kataloniji, kljub vsakodnevnemu delu sem uspel najti tudi nekaj trenutkov zase, tistih trenutkov, ko malo zatavaš po svoje, sedeš na klop ali obalo s skodelico kave v roki in enostavno gledaš v daljavo, tako prijetno je bilo. Povratek domov je minil mirno, po tem, ko sem moral malo vztrajati pri tem, da določene kombinacije pač ne gredo se je tudi sodelavec sprijaznil s tem, da imam na nek način prav. 

V 30 dneh sem preživel na poti 22 dni, le 8 dni sem preživel doma, naporn mesec je bil in ja mogoče je sedaj bolj jasno zakaj nisem imel časa pisati kajne? 

Pa zadnjih nekaj dni kar sem doma? Polno zaseden sem v predavalnici, november je najbolj zaseden mesec in tako mi ostaja pravzaprav zelo malo časa za kaj drugega kot sprotno delo v službi, naj se sliši smešno glede na to koliko sem prepotoval, če rečem, da bi si želel spet nekam na pot, tokrat drugače, zase, za dušo, v mesecu dni sem naredil približno 9000 kilometrov, a vseeno me vleče ... na pot ... tudi to se je v zadnjih dneh premaknilo, vse bolj realna je pot za dušo sredi zime na toplo ... karte so kupljene ... ostalo še pride ... upam le, da bo takrat tudi čas za pravi oddih!

Ne danes ne bo pesmi, ne bo slike, bo misel ... dobro se vrača z dobrim, slabo s slabim ... naj vam dnevi, ki prihajajo prinesejo čimveč dobrega!

Namaste!

September

Spet je tako, da mi je september skorajda pobegnil predno sem uspel kaj napisati, dnevi neusmiljeno tečejo mimo mene, včasih se za trenutek ustavim in se zamislim, kam gre vse tako hitro? Zdi se kot, da smo pred kakšnim mesecem vstopili v novo leto, pred tednom začeli poletje a poglej, že smo vstopili v koledarsko jesen, noro. Torej kaj se je dogajalo? Najprej naj povem, da sem s Sunntom zelo zadovoljen, predvsem za tek je odličen, pa tudi pri ostali vadbi se izkaže silno OK, več o vsem tem, ko bo prilika. Prve dni septembra smo začeli živeti in dihati za Eurobasket, velik projekt tudi za Palmo del katere še vedno na nek način ostajam, sicer sem bil direktno z Eurobasketom bolj malo udeležen a vseeno, čutili smo ga na vsakem koraku, v prvem tednu nekaj dobrih tekem, vedno v dobri družbi, na stalni lokaciji smo navijali za naše košarkaše. Nekaj tekem so odigrali odlično, nekaj malo manj, no vsaj v prvem delu. Potem je zame sledil premik, no ne samo zame tudi za košarkaše, med tem, ko so se oni borili za nadaljevanje tekmovanja v Ljubljani, sem se sam jagal po Španiji, preverjena tura, dobra ekipa, opravljeno brez posebnosti, škoda le, da ni bilo zraven še tebe, čeprav sem si želel, da bi bilo drugače ni šlo, upam, da še pride priložnost, kmalu. 

Po vrnitvi nazaj v Slovenijo, sem za nekaj dni zadihal, potem v Ljubljano, nekaj dni tam, malo dela za Eurobasket, košarkaši so na koncu osvojili 5. mesto, v četrtfinalu so jih izločili Francozi, ko so kasneje postali evropski prvaki. Moj pogled na Eurobasket je bil drugačen kaj hitro sem ugotovil, da je vodenje v srbo-hrvaščini lahko precej naporno, priznam po 3 urah sem bil kar izžet. Med tem, ko sva bila v Ljubljani, bila vsak svoje bitke jaz z vodenji ti z učenjem se je v Celju nekaj le izteklo tako, kot se mora. Po pet in pol letih bitk za pridobitev naziva, po skoraj šest letih vlaganja truda v osebni strokovni razvoj je prišla tista lepa informacija, izvolitev v naziv docenta je bila uspešna, tako bom lahko že čez nekaj dni stopil v predavalnico, povsem sam, kot nosilec predmeta, odgovoren za vse. Priznam je kar prelomnica, a že tam sredi dodiplomskega študija sem vedel, da je to karierna pot po kateri želim stopiti in tako sem sedaj uresničil to veliko željo a to še nikakor ne pomeni konca, to je le začetek nečesa novega, grem naprej!   

Pretekli vikend smo doma opravili klasični pozno septemberski praznik na Štajerskem, trgatev jasno! Dobra, hmmm kaj dobra, edina prava fantastična družba je poskrbela, da smeha ni manjkalo, ure so kar prehitro minevale in do zadnjega trenutka sva ostala, čeprav to ni bilo izrečeno na glas mislim, da sva bila istih misli, lepo bi bilo ostati še trenutek. 

Te dni zaključujem prijavo projekta, do konca meseca ga moramo poslati naprej, če bo uspešen točno vem, kaj bom počel naslednji dve leti, bilo bi zanimivo, počasi spet čutim novo energijo za raziskovanje a priznam pol leta odmora od zaključka študija je presneto prijalo. Če bo projekt uspešen, bo tudi nekaj več časa za potovanje, potem je vrjetnost, da izpeljem noro popotniško avanturo, ki se mi plete po glavi zadnje mesece veliko večja, saj bi s projektom tudi pridobil nekaj stabilnih finančnih sredstev, pa če tudi ne bo projekt uspešen pa še vedno ostaja kakšna manjša popotniška avantura, ena se obeta za februar, že vsaj dvakrat prestavljena a letos vse kaže, da bo uspela, upam, da v popolni sestavi!

Kaj prinašajo naslednji dnevi? Vikend še eno trgatev, tokrat pri prijatelji vmes nekaj časa za oddih, kajti oktober bo vsekakor naporen, kot kaže se vsak vikend vračam v Dalmacijo, tistih nekaj dni, ko bom vmes doma pa bo seveda čas za predavalnico, naporno bo, o tem ni nobenega dvoma.

Za konec pa pesem ... besedila na hitro nisem našel ... je pa to pesem, ki me vedno znova spremlja v mislih in si jo mrmram, ko se vračam iz vodenj, vse kaže, da si jo bom v oktobru mrmral zelo pogosto ... klikni tukaj za pesem :) ... 

P.S. Namaste prijatelji, namaste!

Suunto Quest Running Pack

Imam ga! Končno! Že od pozne pomladi sem vztrajno spremljal trg športnih ur, gledal različne ponudnike, Polar, Garmin, Suunto in še in še ... nekako sem ob prebiranju forumov dognal, da je kar se tiče kvalitete in cene vse o čemer se želim pogovarjati med Polarjem in Suuntom. Cenovni razpon ur je skoraj bi lahko rekel neskončen, nekaj se da dobiti že tudi za manj kot 100€ zgornji rob ... no ja tudi ure za 1200€ in več sem videl ... Vedel sem kaj iščem, vsestransko uro, ki bo imela merilec srčnega utripa, možnost priključitve fotpoda in po možnosti tudi bikepoda, poleg vsega pa ne sme biti preveč velika in okorna ter hkrati mi mora biti še všeč :) ja vem zahtevna stranka :D Polarjev model RX300 je bil mikaven, prav tako R400 a nekako sem pogledoval še k Sunntu, predvsem zaradi tega ker mi je bila všeč izdelava. Cenovno sem vedel kaj sem pripravljen plačati in pred nekaj dnevi sem našel ponudbo Urarstva Lečnik v Ljubljani, kjer so v paketu ponujali uro, merilec srčnega utripa in še footpod vse za nekaj manj kot 200€, kar je tudi bila moja v "glavi" postavljena meja. No v ponedeljek sem šel po njo, ne malo smeha je bilo, ko sem na roko priple uro, prav takšno kot je na sliki spodaj, na sebi pa sem imel oranžno polo majico, še prodajalec je komentiral, ja se poda še k vaši opravi, seveda ker prav vsak dan nosti oranžna oblačila :P.

Kakorkoli z uro moram reči, da sem full zadovoljen, sicer sem jo do sedaj uspel le malo preizkusiti ampak funkcije, ki jih ponuja in aplikacija, ki so jo pripravili na spletu vse deluje super. Nekaj navajanja bo še potrebnega, da spoznam funkcije in da se naučim med treningom spremljati vse kar ura podaja ne le ob koncu. Ampak za sedaj sem nadpovprečno navdušen in uro rekreativcem priporočam toplo! Več pa, ko se do dobra naučim jo koristiti ;)

Danes bo le ta kratek zapis, več kmalu ;)

Zadnji dnevi junija, julij in prvi dnevi avgusta ...

... ja od zadnje objave je minilo že več kot mesec dni ... jao ... vem grozno ... grem lepo po vrsti kaj se je dogajalo ... no v zadnji objavi sem bil v Piranu ... v naslednjih dveh dneh sva s Tamaro dvakrat odšla do Opatije, kjer sva bila na konferenci, ne morem ravno reči, da je bila konferenca nekaj posebnega, saj sem videl že boljše a tudi slabše, recimo v zlati sredini, po prvem dnevu, ko je Tamara uspešno predstavila svoj prispevek sva jo kaj hitro popihala nazaj na slovensko obalo, ustavila sva se na kavi pri Tilnu v Portorožu in kaj hitro smo se domenili za skupno večerjo ... v trgovini nabaviva lignje, kozice in nekaj sveže zelenjave in ko smo prišli do Tamare se je v kuhinji začel pravi žur, vsi trije smo poprijeli, solata je bila narejena kot bi mignil, lignji očiščeni in napolnjeni, tudi kozice pripravljene za na žar, med tem ko je Tamara pekla krompir sva s Tilnom zavrtela na žaru ... v manj kot pol ure je bilo vse na mizi ... fantastično ... kraljevska večerja v enostavno popolnem ambientu ob dobri družbi, ja več bi si človek res težko želel, drugi dan nazaj v Opatijo še jaz predstavim svoje in popihava jo proti domu, uspešna konferenca ni kaj :) 

Po konferenčnem vikendu je sledilo nekaj dni za oddih malo urejanja stvari doma in potem že skok v Istro, pred časom smo se že dogovorili za kratek oddih in vsi smo ga z veseljem pričakovali, zjutraj poberem Fordya pa krenem v Celje po ostale, potem direktno v Bale, Kamene priče niso razočarale, pijača v prijetni senci in hladu lokala potem pa do kampa, na vhodu sva s Črtom šla do recepcije, gledava načrt kampa in ponujene parcele 33A se na koncu odločiva, še vprašajo bi šli najprej pogledat, ah kje do recepcije je bilo slab kilometer ne da se mi dvakrat gor in dol, kar to bomo vzeli se odločiva. Odločitev se je izkazala za fenomenalno, parcela s precej sence, nekaj korakov do morja, blizu do WCjev ja več res ne rabiš, vkampirali smo se in se veselo vrgli v morje. Naslednje dni smo se trudili početi čim manj :) še prvi večer smo se pogovarjali, da bi jutri pripravili ribe, zjutraj opazim napis, da bodo v kampu prodajali ribe med 9-10 uro naslednjega dne, perfektno, informacijo zadržim zase, ko Črt zjutraj pogleda iz avtodoma se skupaj smejiva optimistu ki sredi kopalne plaže namaka trnek, rečem Črtu ej sem se zmenil nam bo ujel 2 oradi in brancina, Črt se smeje, nekaj kasneje greva z Anjo kupit ribe, prideva nazaj z dvema oradama in lignji, brancina žal niso imeli :) Črt debelo gleda, potem pojasniva zgodbo ;) Spet je bilo to nekaj dni z odlično hrano, prijetno družbo, vsak dan precej plavanja in predvsem popoln pobeg pred vsem ostalim, oddih, ki nam je še kako prijal. Vse kar je dobro hitro mine kajne, tudi naši dnevi v Istri so tako minili, ko smo se vračali sva se še pogovarjala da greva na Bodypump tisti večer, med vožnjo do mojih staršev, ki so prijazno posodili avtodom pa sva se odločila, da ne bova hitela, precej smo se zasedeli pri mojih, prijeten poletni večer v sproščeni družbi je minil še kako hitro. 

Naslednje dni sem spet malo delal, ni se mi ravno dalo pretegniti, vmes je prišel še naključni torek, ko je iz ene pijače vse skupaj izpadlo v veseljačenje preko celega popoldneva z obilico smeha, midva na pijači prijatelji pa prihajajo in odhajajo, od dveh popoldne pa vse tja debelo čez polnoč smo preživeli skupaj, še en fantastičen poletni večer ... kaj naj rečem drugega ... 

Nekaj dni kasneje praznovanje rojstnega dne, nekateri to počno bombastično in praznujejo na veliko, drugi povsem drugače, a bilo je prav luštno, glede darila si še danes nisem in si vrjetno tudi nikoli ne bom čisto na jasnem, kako za vraga si vedela??? Ampak ja glavno, da je bilo darilo pozitivno sprejeto in da bo dobro služilo svojemu namenu ;)

Konec meseca je prinesel majnše razočaranje, slabo kaže s potapljanjem v začetku avgusta, kar nekaj se premika in ne vem ali bom na koncu sploh šel, če bom vsekakor sam, priznam želim si a z glavo skozi zid tudi ne grem. 

Avgust je prinesel nekaj vodenj, v četrtek sem bil v Gardalandu, peklenska vročina in neskončno se je vleklo, od četrtka okoli 4h zjutraj do petka okoli 6h zjutraj, no ja preživel, v torek me čaka ponovitev, malo krajša ... a bo že ... 

In načrti ... zakorakal v Avgust, gledam malo po glasbenih festivalih, ki prihajajo, mogoče jo popiham na Koroško, vem da bom še nekaj vodil, upam da se tudi potapljal ... evo to je to ... pa naj pride kar pride ... 

Pesem? Ja no naj vam bo ... spet se v zadnjem obdobju soočam s tem, da velikokrat prisluhnem kombinaciji popa in opere, kombinaciji, ki je meni pri srcu, drugim vrjetno manj ... še en komad iz tega "seta" za vas ... tudi ta posnet za Olimpijske igre v Barceloni 1992, ja kar nekaj dobre glasbe je od takrat ... in ja komaj čakam spet kakšno pot v mojo Katalonijo ... uživajte ... 

Jose Carreras & Sarah Brightman - Amigos para siempre

Sarah
I don't have to say
A word to you
You seem to know
Whatever mood
I'm going through
Feel as though
I've known you for ever

José
You
Can look into my eyes and see
The way I feel
And how
The world is treating me
Maybe I have known you forever
 

Both
Amigos para siempre
Means you'll always be my friend
Amics per sempre
Means a love that cannot end
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre

I feel you near me
Even when we are apart
Just knowing you are in this world
Can warm my heart
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre

Sarah
We share memories
I won't forget
And we'll share more,
My friend,
We haven't started yet
Something happens
When we're together

José
When
I look at you
I wonder why
There has to come
A time when we must say goodbye
I'm alive when we are together

Both
Amigos para siempre
Means you'll always be my friend
Amics per sempre
Means a love that cannot end
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre

I feel you near me
Even when we are apart
Just knowing you are in this world
Can warm my heart
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre

José
When
I look at you
I wonder why
There has to come
A time when we must say goodbye

Both
I'm alive when we are together
Amigos para siempre
Means you'll always be my friend
Amics per sempre
Means a love that cannot end
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre

I feel you near me
Even when we are apart
Just knowing you are in this world
Can warm my heart
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre

Amigos para siempre
Means you'll always be my friend
Amics per sempre
Means a love that cannot end
Friends for life
Not just a summer or a spring
Amigos para siempre
Amigos para siempre!!!

129 ur

Kaj se je dogajalo zadnjih 129 ur? Odgovor je pravzaprav silno preprost ... veliko :) Trenutno ležim na postelji v Piranu, no čisto natančno na Belem križu nad Piranom, pred 24 urami sem bil še nekje sredi Italije, pred 36 urami še v Španiji ... pa gremo lepo po vrsti ... 

V soboto smo krenili proti Španiji, precej klasična tura a vse okoliščine so nakazovale, da bo prav luštno, voznik, ki ga dobro poznam, pravzaprav lahko rečem, da kar prijatelj, hotel, ki je preverjeno dober, program ... no ja klasičen ... in dobra družba, kaj bi še hotel več. Sicer dolga vožnja je kar nekako hitro minila, nočni sprehod po Monacu je bil prav osvežujoč potem pa naprej, preko Provanse, načrt, da se letos jeseni še vrnem zori a več o tem kdaj drugič ... jutro ali bolje rečeno dopoldne ob kavi v Figueresu potem pa še skok do Lloret de Mara, popoldan prosto in ej vreme sicer ni bilo idelano a skok v morje je bil fantastičen, malo manj srečanje z meduzo a nič hujšega. Zvečer v dobri družbi ob pijači, dveh, treh se je prelevil v večer smeha do solz. Naslednje jutro najprej malo športanja, za vzdrževanje kondicije potem pa gremo v Barcelono, neskončno obožujem to mesto, resnično me vedno znova navduši, ker je bil ravno praznik je bilo prometa malo in vse je teklo kot po maslu, škoda le za tržnico, ker je bila zaprta. Čeprav je bilo jutro nekoliko oblačno pa se je na koncu naredil prav fantastično lep dan, še sprehod po Rambli, zvečer pa nazaj v hotel, spet večer v še nekoliko širši družbi a prav tako z obilico smeha in zasluženo spanje ... torek smo namenili izletu na Montserrat in obisku kleti Frexinet, nekoliko manjša skupina, saj so nekateri ostali v Lloretu in uživali v soncu, a tudi nam ni bilo hudega, po ogledu Montserrata sem zavil na tržnico, pri Marku kupil skuto z medom, tradicionalno sladico v teh koncih, in za povrh dobil še cel kup odličnih medovih bombonov. Zvečer tradicionalni obisk predstave Flamenca, precej gneče je bilo a šov je bil vseeno dober kot vedno ... po zaključku pa še na pijačo, kar težko je bilo vrjeti, da se večeri in noči v Španiji že zaključujejo ... želel sem si, da ne bi šlo vse tako hitro. Sreda je prinesla slovo od Španije, spet dolga pot domov, pri Cannesu naletimo na neskončno kolono, 25 kilometrov do Nice smo vozili več kot 2 uri in pol, nikamor ni šlo, ne malo nam je to pomešalo načrte, še dobro, da smo pred tem obiskali parfumerijo. Ko smo obvozili Nico se je nekako promet sprostil, nočni kilometri preko Italije so prinesli prve jutranje žarke in obvezno kavico na Povirju, po tem pa le še do Celja in pot je bila zaključena ... no pot že a nikakor še ne dan. Čeprav je bilo zunaj svetlo me je zmanjkalo in padel sem v posteljo a ne za dolgo, popoldne sem že moral na posvet na fakulteto, zvečer pa na novo pot, do obale. Vožnja v družbi je vedno bolj prijetna, potem še na sladoled/kavo s prijateljem in po pizzo za večerjo. Zadnji dve uri pa debata o naslednjih dneh, konferenca v Opatiji je pred vrati ... čas za navezovanje stikov ... 

Utrujen sem priznam ... mogoče bi bilo za naslednje dni celo bolje, da bi sedaj že spal ... a zadnjih 129 ur je bilo vseeno fantastičnih in prav nič ne bi spremenil ... ne destinacije ... še manj pa družbe ... hvala vsem, ki ste naredili teh zadnjih 129 ur takšnih kot so bile ... sedaj lahko rečem le ... življenje je lepo ...

Že dolgo ni bilo pesmi ... zato naj bo danes tale ... še naslov lepo opiše kako sem preživel zadnje dni ... 

St. Elmo's Fire - Man in Motion

Growing up, you don't see the writing on the wall
Passing by, moving straight ahead, you knew it all
But maybe sometime if you feel the pain
You'll find you're all alone, everything has changed

Play the game, you know you can't quit until it's won
Soldier on, only you can do what must be done
You know in some way you're a lot like me
You're just a prisoner and you're tryin' to break free

Chorus:
I can see a new horizon underneath the blazing sky
I'll be where the eagle's flying higher and higher
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire
wu........

Burning up, don't know just how far that I can go (just how far I go)
Soon be home, only just a few miles down the road
I can make it, I know I can
You broke the boy in me, but you won't break the man
 

Chorus:
I can see a new horizon underneath the blazing sky
I'll be where the eagle's flying higher and higher
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire
I can climb the highest mountain, cross the wildest sea
I can feel St. Elmo's Fire burnin' in me, burnin' in me

Just once in his life
A man has his time
And my time is now
I'm coming alive

I can hear the music playin', I can see the banners fly
Feel like you're back again, and hope ridin' high
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire

Chorus:
I can see a new horizon underneath the blazing sky
I'll be where the eagle's flyin' higher and higher
Gonna be your man in motion, all I need is a pair of wheels
Take me where my future's lyin', St. Elmo's Fire
I can climb the highest mountain, cross the wildest sea
I can feel St. Elmo's Fire burnin' in me

Burnin', burnin' in me, I can feel it burnin'
Oooh, burnin' inside of me ...

Promocija

No tale objava bi resnici na ljubo morala nastati že včeraj a ni se izšlo, preveč je bilo stvari za urediti in nisem našel časa, iskreno se mi pozno zvečer, ko sem prišel domov niti ni dalo.

Dan sem začel relativno zgodaj, jutranja kavica doma potem pa pot pod noge in gremo v Maribor, slavnostna promocija doktorjev znanosti, dolgo sem čakal na to a sedaj je bilo pred vrati. Najprej sem se zapeljal v Evropark, v Celju namreč niso imeli moje številke izbranega čevlja in če sem že ravno na poti v Maribor, zakaj pa ne, čevlje kupil potem pa sem imel še nekaj časa in sem se malo sprehodil po Evroparku, v eni izmed trgovin zagledam poznan obraz, vstopim in pozdravim, no zagotovo me ni pričakovala tam, nekaj besed na hitro po dolgem času sva se videla in načelen dogovor za kavo ... odhitim naprej v center mesta, dobim mesto za parkiranje in se na hitro srečam še s sestrično, ki je bila ravno v bližini in je odpisala izpit. Potem še kava z družino in mentorjem pa smo šli v dvorano, nekaj čakanja potem se je ceremonija začela. Kar malo razvlečeno je bilo vse skupaj, 17 kandidatov, za vsakega so prebrali nekaj besed o kandidatu ali kandidatki, pa podatke o naših disertacijah in potem je sledila še podelitev, stisk rok z rektorjem in mentorjem in obvezno fotografiranje pa smo opravili, kar 2 uri in pol se je vleklo. Nasmeške na obraze je pritegnila prodekanja Fakultete za matematiko in naravoslovje, poročala je o disertaciji enega izmed kandidatov, pa na koncu dodala, da je tukaj v imenu mentorja, ki je odsoten in da je prepričana, da je le peščica ljudi, ki ve kaj je prebrala in priznala, da še sama ne ve :) Ja tako je to, če nekdo doktorira iz strogo specifičnega področja v matematiki, priznam tudi meni ni bilo prav nič jasno iz čega je sotrpin doktoriral, ampak strinjam se zagotovo je bilo nekaj dobrega :) Po fotografiranju smo se še nekaj časa zadržali v dvorani, stiski rok družine in izrazi na obrazu, ki so mi dali vedeti kako ponosni so name, lep občutek je bil, priznam, tudi kakšna solza sreče se je pojavila na njihovih obrazih in to me je ganilo. Po procesiji še zakuska in sproščen klepet, nismo ravno dolgo ostali, odločili smo se, da gremo še na družinsko kosilo, babi, dedi, oči, mami in jaz. Preverjena gostilna, Šiker v Lenartu ni razočarala in hvala dediju za kosilo.

Popoldan povratek v Celje, vmes sem se ustavil še na kavi pri sestrični in sproščen klepet se je kar malo zavlekel. Zvečer smo se dogovarjali za fitnes, na koncu sva šla kar sama s kolesi, po fitnesu pa diema, pijača, no prav pa greva v priljubljen lokal v centru mesta, v toplem večeru je bila družba prav prijetna in pijača je še kako prijala ... potem pa le še domov. Današnji dan pa priprave, jutri spet na pot, spet v Španijo, veselim se je, dobra družba, preverjena ekipa in lepo vreme, ki je napovedano ... kaj bi si želel več? 

Tako, promocija je za menoj, čeprav sem že marca zagovarjal se lahko šele sedaj prav zares podpišem s svojim novim nazivnom, dr. Mitja Gorenak ... ja nekaj časa bom še potreboval, da se navadim, a dobrih stvari se človek hitro navadi kajne? Do naslednjič prijatelji, namaste, namaste!

Franja 2013

Kolesarski maraton Franja 2013, pogovori o tem so stekli že mesece nazaj, potem sva aprila tudi že testno odvozila traso, želja je tako postajala vse močnejša, dokončna odločitev je padla sredi maja ob plačilu štartnine ... nedelja 9. junij se je bližala in bližala ... plan je bil, da še v maju vsaj enkrat odvoziva traso a ni se izšlo, ni bilo časa ... ko sem v ponedeljek ves bolan ležal v postelji mi je šlo po glavi le eno ... čimprej se moram pozdraviti, kajti nedelja se bliža ... v sredo sem bil že boljši ... rekel sem grem ... šele v petek se je pokazalo, da bom vozil sam, bolezen je preprečila, da bi šla skupaj, ko je že kazalo, da bom jaz odpadel pa sem se le nekako zlizal ... sicer je bila možnost, da bom imel vsaj družbo a na koncu sem danes zjutraj krenil na pot povsem sam ... bil je malce čuden občutek, sam v avtu, po vseh pogovorih in načrtih, ki sva jih imela ... a bilo je kakor je bilo ... v Ljubljani nora gužva, na štartu Franje je bilo preko 1700 ljudi, res masa, priznam nikoli nisem vozil v takšnih okoliščinah a bila je zanimiva izkušnja. V manj kot 5 kilometrih vožnje so se pojavili prvi, ki so odstopili, večinoma so šle gume, pa tu in tam kakšna veriga ... vožnja v strnjeni koloni po ulicah Ljubljane je minila prav hitro, proti Horjulu se je kolona malo raztegnila, našli smo se s skupino, ki je kolesarila prijetnih 33-34 kilometrov na uro, v zaveterju je šlo brez težav. Proti Suhemu dolu smo začeli vzpon, veliko ljudi je začelo zaostajati, nekako sem uspel držati tempo te "moje" skupine, zelo zadovoljen sem vzponom, hitrost nikoli ni padla pod 12 kilometrov na uro. Na vrhu pa prva postojanka, dolil sem vode, v bidon in pojedel isostarjevo ploščico za energijo. Spust je bil fenomenalen, povsem drugače in bolj brez skrbi se spustiš po hribu navzdol če veš, da je cesta zaprta, ko sva vozila sama seveda tega ni bilo in bolj je bilo potrebno paziti. V Gorenji vasi se spet združita progi tako velike kot male Franje, "moja" skupina se je na spustu nekako razgubila, tako sem med Gorenjo vasjo in Škofjo Loko iskal nove priložnosti, najprej sem kar precej časa vozil v zaveterju le enega kolesarja, potem sem sam šel naprej upal sem, da mu bom lahko pomagal, saj sem videl, da ga muči pomanjkanje energije, vendar nisem hotel preveč spustiti tempa, vedno bolj in bolj je zaostajal, nisem mogel ga čakati, potegnil sem naprej. Vsake toliko je mimo pridrvela kakšna skupinica iz velike Franje, to so res precej bolj natrenirani kolesarji, s specialkami so vozili po 45 kilometrov na uro in več, jaz sem nekako skušal držati svoj tempo, če bi se jim priključil bi po nekaj kilometrih pregorel in kdo ve če bi sploh videl cilj. Za Škofjo Loko so organizatorji pripravili še eno okrepčevalno mesto, spet dolivanje vode, nekaj pomaranč in grem naprej, vedel sem, da se bodo zadnji kilometri najbolj vlekli, za energijo še isostarjev gel in gremo, ni šans da odstopim. Ko se je proga prevesila v zadnjo petino me je že pošteno bolel hrbet, ves čas sklonjen na kolesu jasno ni naravna pozicija, nič čudnega. Nekajkrat sem se pretegnil a bolečina je ostala. Najbolj naporen del poti mi je bil pravzaprav odsek med Vodicami in Tacnom, pa ne zaradi ceste ali kilometrov temveč zaradi vetra, ravno na tem odseku smo naleteli na močan veter v prsa, bilo je pravo mučenje, od Tacna samo še preko Bežigrada in nazaj v BTC ... 97 merjenih kilometrov skupaj s postanki po uradnem merjenju 3 ure 30 minut in nekaj stotink, najprej me je podatek malo begal potem se mi je posvetilo, jasno ko s kolesom stojim moj števec ne teče, kajti v zadnjem kilometru sem na hitro računal, da sem vozil okoli 3 ure in 18 minut, no nekaj pa sem očitno pustil tudi na postankih. 

Franja je bila fantastična izkušnja presegla je moja pričakovanja, rezultat ni vrhunski, a kot rekreativni kolesar sem predvsem zadovoljen že z dejstvom, da sem jo opravil. Važno je sodelovati, ne vedno zmagovati. Moram pa na tem mestu pohvaliti organizatorje, dobro so skrbeli za nas na okrepčevalnih mestih, pa vse redarje in policiste, ki so skrbeli za varnost, tudi medicinske ekipe, ki so pomagale nesrečnikom, ki so tako ali drugače pristali na tleh moram pohvaliti, a najbolj so me pozitivno presenetili ljudje, tako kolesarji, ki so si nesebično pomagali, kot nešteti neznanci ob poti, ki so navijali in nas vzpodbujali, ko smo to najbolj potrebovali. Brez njih bi bilo precej težje ... priznam. Franja je bila drugačna kot je bilo načrtovano, a vseeno pristna in neprecenljiva izkušnja vredna ponovitve ...

Dve objavi v enem dnevu, tega že dolgo niste doživeli ane? Ne danes ne bo pesmi ... bo pa fotografija, ta ni moje avtorsko delo in tudi ni nastala danes, a ko sem na podobnem "kolesu" danes na Franji srečal nekoga sem se spomnil na tisti vic, ki pravi, da je Chuck Noris edini, ki je na Orbitreku osvojil Tour de France ... pa poglejte tole in se nasmejte ... meni deluje silno podobno Orbitreku ... in ja mogoče nekoč nekdo zmaga Tour de France na čem takšnem, potem pa se bomo lahko ugriznili v jezik :)

Vir: www.elliptigogalveston.blogspot.com

O tem in onem in o Dalmaciji seveda :)

Dnevi gredo mimo mene s svetlobno hitrostjo, prisežem! Maj ne vem kdaj se je obrnil, to tisto ono in že je bil tukaj konec meseca ... že precej časa v naprej sem vedel, da bom konec meseca preživel v Dalmaciji, tura, ki sem se je kar veselil, priznam, dobro poznam konce kamor smo krenili, tam je bilo vedno lepo in tudi domačini so vedno znali za nas pripraviti tisto pravo vzdušje ... ampak vedel sem, da bo tokrat nekoliko drugače ... drugačna populacija ljudi predvsem pa enormna masa ... 700 gostov, 13 avtobusov ... norišnica ... prvi dan je potekal še zelo mirno, vsi smo nekako po planu prišli do cilja, tudi sobe smo podelili tako, da večje drame ni bilo ... večer zabava naslednji dan pa nekateri na Brač in Hvar, drugi pa smo ostali v hotelu, no natančneje smo hiteli na okoli da smo uredili vse za naslednje dni ... vreme nam ni bilo naklonjeno in ravno zato so se plani rušili kot po tekočem traku, veter, dež pa vmes sonce, pa spet dež ... kot bi bili aprila ali pa kje na severu ne pa konec maja v Dalmaciji! Šli smo rezervirat vstop v muzej Narona, top zadeva blizu Metkoviča, pa v orintološki muzej potem pa k Marku v Adrio, da se dogovorimo še za kosilo za naslednji dan, ko smo tja po spremembi plana peljali skupino, Marko ni razočaral, pa saj ni še nikoli, pogostil nas je s pravo pojedino že na dan preden smo prišli s skupino. Tretji dan sem sam skupaj z Brino in Igorjem krenil po preverjenih poteh, imeli smo se odlično, ostale skupine so imele sicer nekaj težav na meji a vse rešljivo. Naporni so bili večeri usklajevanje za naslednji dan, pa zabava z gosti ... pravzaprav ne vem če smo kakšen dan sploh spali več kot 5-6 ur ... soboto smo preživeli v Bosni, najprej v Međugorje potem pa v Mostar, če me Međugorje nekako ne impresionira najbolj pa mi je Mostar vedno bil pri srcu, res je lepo mesto, s sicer tragično zgodovino a vseeno. Spet sem srečal stare prijatelje, Anelo in Almiro, klepet in čas je hitro minil ... vendar dež in veter sta naredila svoje ... potem v nedeljo ... a prej še o sobotnem večeru ... zaradi odpovedanega izleta smo vračali denar, in veliko časa je šlo za to ... tako smo šele okoli pol 2 zjutraj končali vso administracijo, potem pa smo si privoščili še nekaj časa zase in se malo pozabavali. Nedeljsko jutro smo zaključili z odhodom, že dolgo se mi ni pot domov tako vlekla, utrujen sem bil in čutil sem, da se me loteva prehlad. Vesel sem bil domače postelje in upal sem, da bo noč odpihnila prehlad ... pa ga ni ... že okoli 2 zjutraj sem se zbudil in kar treslo me je ... ponedeljek sem preživel v polsnu ... po dve uri sem spal in dve uri bedel ... počutil sem se prav bedno, vedel sem kje je bila "napaka" veliko dela, malo spanja pa seveda še veter in dež v Mostaju so naredili svoje ... tako sem ponedeljek in torek večinoma preležal ... in zaužil vse mogoče domače pripravke, da bi se čimprej pozdravil ... vikenda, ki je prihajal sem se že dolgo veselil, nisem ga hotel izpustiti a več o tem v naslednji objavi ...

"Ko izgubiš vse, ostane samo tisto, kar je zapisano"

April je pobegnil, nisem uspel zapisati niti enega samega zapisa, vem katastrofa. Kratek oris kaj se je dogajalo ... prvi del meseca je minil ob urejanju vse dokumentacije za promocijo, posalno urejeno čakamo bi lahko rekel, potem sem sredi meseca še ob dobri družbi prijateljev in prijateljic uspešno še enkrat zagovarjal nalogo :) hvala "mentorju" in "komisiji" res je bilo zabavno opravljati zagovor v stilu priljubljene igre Activity ... sredi meseca sem tudi veliko razmišljal, kar precej tudi bral, pred koncem meseca pa sem se spet odpravil na pot, kam drugam kot v "mojo" Katalonijo. Dve skupini, dva precej različna programa in dvakrat povsem noro različno vreme. Med tem, ko ste se doma podili naokoli v kratkih rokavih in hlačah, smo v Barceloni imeli 10 stopinj in dež, na Monserratu celo samo 3 stopinje in dež ... težko je bilo vrjeti smsom od doma kako lepo je tu, no z drugo skupino je prišlo tudi lepše vreme, potem smo dosegali celo temperature tja do 20 stopinj. Vodenje pri prvi skupini je bilo prav zaradi vremena precej naporno, pri drugi skupini je šlo nekoliko bolje vendar moram priznati, da sem se po 9 dneh z velikim veseljem vrgel v domačo posteljo. Vedno močnejša je želja, da bi vodenje ne pomenilo več del preživetja, temveč samo še užitek, kot je nekoč, mogoče že to jesen ... bomo videli ... 

Po vrnitvi sem še več časa namenil branju, odločil sem se, da glede na to, da predavanj v tem semestru nimam ne bom ves čas preživel v pisarni, le najnujnejše ostalo pa izkoristim lepo vreme sonce in uživam na prostem, na nek način se mi odpirajo posvem nove stvari življenja, le redko sem hodil brat v naravo oziroma bolje rečeno na prosto, zdaj mi to prihaja vse bolj v kri in ustreza mi, vmes še kakšen sodoku za malo prevetrit misli in kakšna kava pa je ... ravno ta teden sem prebral knjigo Vinka Moderndorferja Ljubezni Sinjebradca, ko mi je priporočila knjigo me je opozorila, da je težka, predvsem, da je jezik zelo vulgaren, in res je ... knjiga ima zanimiv preplet in vsekakor razplet, kot ga ni pričakovati, vedno mi gredo na živce knjige, kjer se že sredi knjige vidi, kaj se bo zgodilo, no ta ni takšna in prav zato mi je bila vrjetno kljub vulgarnemu jeziku, ki je pogosto na meji tistega, da bi najraje knjigo odložil všeč. V knjigi sta tudi dva citata, ki sta se mi posebej vtisnila v spomin, prvi pravi: "Kdor noče videti ljubezni, jo ubija!" Zanimiv citat, vreden vsaj trenutka razmisleka, in trenutek tistega "čistega vina", ki si ga vsak izmed nas mora kdaj in kdaj tudi natočiti, ste kdaj namensko prezrli ljubezen nekoga, ki vam jo je ponujal, ali ste kdaj vi kdaj ljubili a bili prezrti ... vsekakor nekaj za razmišljati ... potem pa je tu še drugi citat ... "Ko izgubiš vse, ostane samo tisto, kar je zapisano." Moram priznati, da mi je ta še bolj pri srcu, kot prvi ... zakaj ... ker je tako prekleto resničen! Veliko pišem, nekaj preberete tu, nekateri zapisi so in bodo za vedno ostali le moji, le zame ... to so spomini ... že res, ko nekateri pravijo, da morajo spomini ostati v naših mislih ... a meni so velikokrat pomembni tudi spomini, ki so zapisani, pri zapisu je vse bolj objektivno, v mislih nekako vedno skozi čas odstranimo tisto slabo in ostanejo le lepi spomini ... zapis pa poda vse tisto kar v lepih spomini včasih zbledi ... naj ne zveni, kot nekaj maščevalnega ... gre bolj za objektivnost, saj so zapisi bolj objektivni kot spomini ... vsaj zame ... zapisal sem že, da veliko berem, tudi pišem ... a vse v precej bolj sproščenem duhu kot sem še pred meseci ... čas, ki prihaja bo moj čas ... plani za mesece tja do jeseni so predvsem usmerjeni v preživljanje prostega časa povsem po mojem okusu ... nekaj malega dela, veliko pa časa le zame ... iskreno potrebujem ga.

Danes za spremembo ne bo pesmi ... bo nasvet ... berite, pišite, razmišljajte, čutite ... tisti, ki me poznate razumete kaj mislim ;)

V znamenju številke 2007

Od 1.10.2007 do 29.3.2013 je minilo 2007 dni, toliko je trajal moj podiplomski študij, danes sem namreč uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo, ni kaj veliko dodati, zato bom v nadaljevanju objavil kar zahvalo, ki sem jo zapisal v disertaciji ... 

ZAHVALA

Pravijo, da je vsak konec nov začetek. Dobrih pet let mineva, odkar sem sedel pred računalnikom in pisal zahvalo za diplomsko nalogo. Takrat je bil to konec, konec nečesa, a spet začetek nečesa novega. Danes sem pred podobno nalogo, disertacija je dobila svojo končno podobo. Vsekakor je danes čas, da se zazrem nazaj, na zadnjih pet let, in se spomnim, kje sem bil takrat in kje sem danes. Oziram se na čas, ki me je spremenil v toliko pogledih, ki me je vsekakor obogatil z neverjetno količino novega znanja in s prav tako neverjetno količino izkušenj.

Pri izdelavi te doktorske disertacije gre v prvi vrsti posebna zahvala mojemu mentorju, red. prof. dr. Marku Ferjanu, ki me je sprejel z zanimivo idejo, ki pa je vendarle bila le ideja. S svojimi koristnimi nasveti, strokovno pomočjo, z vzpodbudnimi besedami in s kritično presojo me je uspel voditi do tod, kjer sem danes. Neskončno hvaležen mu ostajam za vse to. Prav tako sem hvaležen članoma in članici komisije, ki so mi s svojimi nasveti, mnenji in pogledi omogočili, da sem izdelal veliko boljšo disertacijo, kot bi jo sicer. 

Vsekakor se moram zahvaliti tudi vsem anketirancem, ki so si vzeli svoj dragoceni čas, da so izpolnili anketne vprašalnike in tako z mano delili svoja mnenja, na podlagi katerih sem lahko nadalje gradil doktorsko disertacijo. Na tem mestu moram omeniti tudi vodje vseh podjetij, ki so mi omogočili anketiranje pri njih, saj bi brez njihove dobre volje in pozitivnega pristopa verjetno ostal pred zaprtimi vrati.

Tukaj so tudi številni prijatelji in sodelavci. Zahvaljujem se red. prof. dr. Jani Goriup za vse nasvete in vzpodbudo, izr. prof. dr. Petri Šparl in dr. Lanu Umeku za pomoč pri metodoloških dilemah, dr. Marku Zebec Korenu za vse neskončne diskusije, pa dobri prijateljici dr. Vesni Rejec za številne konstruktivne debate, ob katerih sva skupaj rasla in ustvarjala vsak svojo doktorsko disertacijo. Seveda gre iskrena hvala tudi vsem sodelavcem na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije, še posebej doc. dr. Valeriju Dermolu in Vilmi Alini Šoba, ki sta mi s svojimi nasveti in časom še posebej pomagala. 

Prav posebna zahvala gre vsekakor tudi mojima staršema, očetu Vinku in mami Ireni, ki sta mi vsa leta stala ob strani, me vzpodbujala in podpirala, znala razumeti moje muhe in težave in ki sta takrat, ko mi je bilo najtežje, ko sem že hotel odnehati, vedno znova našla prave besede, da sem vztrajal naprej. Brez njiju te doktorske disertacije vsekakor ne bi bilo. Tukaj sta tudi moja stara starša, Štefka in Stane, ki sta mi prav tako stala ob strani za kar sem jima iskreno hvaležen.

Pot je bila dolga in vse prej kot lahka. Naletel sem na takšne in drugačne ovire, a danes je vse to poplačano. Poplačane so vse neprespane noči, delovni vikendi in odrekanja prostemu času. Hvaležen ostajam vsem mojim tesnim prijateljem in prijateljicam več vas je kot bi vas lahko naštel, a posebej sem hvaležen tebi Anja, za vso energijo in čas, ki mi ga daješ, zadnji meseci pred zaključkom so bili prav zaradi tebe veliko lažji in predvsem lepši kot bi bili sicer. Brez vseh vas ne vem, kako bi mi uspelo zato še enkrat hvala.

Disertacija je končana. Vsem, ki ste kakorkoli zaznamovali čas mojega podiplomskega študija, še enkrat hvala za vaše znanje, izkušnje, nasvete, ideje in podporo; brez vas preživeta leta ne bi bila takšna, kot so bila. Danes resnično vem, da znani latinski rek »Ipsa scientia potestas est« drži.

                                                                                                              Mitja Gorenak

Pa naj bo še pesem, ki je spremljala dan, slikovita in primerna ... 

Ill Divo & Celine Dion - I Believe In You

Lonely
The path you have chosen
A restless road
No turning back
One day you
Will find your light again
Don't you know
Don't let go
Be Strong

Follow your heart
Let your love lead through the darkness
Back to a place you once knew
I believe I believe I believe
In you
Follow your dreams
Be yourself, an angel of kindness
There's nothing that you can not do
I believe I believe I believe
In you

Tout seul
Tu t'en iras tout seul
Coeur ouvert
A l'univers
Poursuis ta quête
Sans regarder derrière
N'attends pas
Que le jour
Se lève

Suis ton étoile
Va jusqu'où ton rêve t'emporte
Un jour tu le toucheras
Si tu crois si tu crois si tu crois
En toi
Suis ta lumière
N'éteins pas la flamme que tu portes
Au fonds de toi souviens-toi
Que je crois que je crois que je crois
En toi

Someday I'll find you
Someday you'll find me to
And when I hold you close
I'll know that it's true

Kratek oddih

Jah saj vem, moral bi že prej kaj napisati ampak vseeno ni bilo neke prave volje. Evo povzetek tedna, ki se danes izteka je zagotovo na mestu ... prvi teden v celoti brez dela v predavalnici sem izkoristil, v ponedeljek še dopoldan v službo a ne za prav dolgo, popoldne pa priprave avtodoma kajti zvečer se je začel zaslužen sicer čisto prekratek oddih ... še dopoldne je bilo videti, kot da mogoče zadeva celo ne bo izvedljiva, snežilo je avtocesta proti obali je bila nekaj časa celo zaprta, še dobro, da sva načrtovala pozn štart, zvečer iz Celja direkt proti obali, pri Kozini dol iz avtoceste in direktno v Istro. Precej pozno sva prišla na Motovun, luštn PZA ob vznožju je bil kot nalašč za prespat, jasno kampi so bili takrat že davno zaprti. Vožnja je bila kar naporna, predvsem zaradi dežja in vetra tako, da je tisti radler pred spanjem prekleto pasal, nekaj pred polnočjo sva zaspala kot ubita. Jutro je bilo zgodno, že pred 6.00 sem se nekaj vrtel po postelji pa se zasliši, ej a bediš, pa jaz ja in takoj odgovor jaz ne morem več spat, a se vstaneva ... :) ... zgodn zajtrk nato pa čez Buje do Umaga, še pred 8.00 sva bila pri vhodu v kamp, zajtrk potem se je kamp končno odprl pa sva šla noter, edina gosta :) ... vreme je bilo fantastično, zato hitro snameva kolesa in se opremiva, za prvi dan sva načrtovala nekje okoli 70 kilometrov. No to je bil načrt, od kampa do Umaga pa vzpon na Buje, pavza potem sva se malo zavozila v napačno smer nato spust iz Buj v Novigrad, veter je bil edina prava ovira prvega dne, v Novemgradu kavica na soncu, pa nekaj za prigriznit in pade odločitev, greva še do Poreča, po zapiskih 20 kilometrov table kažejo 15 kilometrov, no na koncu jih je bilo še več kot 20, opozorilo za vse, ki boste kolesarili po Istri, table s kilometri pač ne štimajo in pika :) ... potem povratek mimo Novegagrada do kampa, od načrtovanih 70 kilometrov jih je na koncu padlo 115, mogoče sva malo pretiravala :) ... pozno kosilo potem pa poležavanje ob epizodah Housa in dan se je prevesil v noč. Spala sva kot ubita, tudi naslednje jutro sva bila relativno zgodaj pokonci, ne ravno tako zgodaj kot dan prej a vseeno. Spet je bil v planu kolesarski dan, že zjutraj me je malo bolelo koleno od prejšnjega dne a sva vseeno krenila, že poznana pot mimo Novegagrada do Poreča, nato naprej v Vrsar, postanek za kavo nato pa proti Limskemu kanalu, fantastičen spust, malce manj fantastičen vzpon na drugo stran, nato pa nadaljujeva do kraja Bale. Res simpatičen kraj, nekoliko pomaknjen v notranjost a čudovito urejen, kava na soncu potem pa počasi pogled na števec, nekaj čez 70 kilometrov, a bolj boleče je bilo zavedanje, da morava še nazaj, torej vsaj še enkrat toliko. To, da me je bolelo prav vse v telesu vrjetno ni potrebno poudarjati, a vseeno sva se spravila nazaj na kolesi in pričela povratek, bolj počasi je šlo, jasno utrujenost naju je načenjala in bližje kot sva bila kampu večkrat sva morala postati in malo ujeti sapo. Števec je ob povratku pokazal 145 kilometrov, torej v dveh dneh 260 kilometrov na kolesu, ni slabo za otvoritev sezone. Po poznem kosilu se nama nikakor ni dalo pospravljati koles, zavlekla sva se pred nove epizode Housa potem pa je zunaj začelo rositi, pospravila sva kolesi jih dobro pokrila in nadaljevala maratonski ogled Housa. Sicer sva najprej predvidevala kakšen krajši krog s kolesi še tretji dan, a vreme ni bilo naklonjeno, ko sva vstala je bilo čemerno in oblačno, zato sva nekoliko prej krenila proti domu, sicer se je potem vreme izboljšalo a sklenila sva, da je bilo tudi 260 kilometrov dovolj. Na poti nazaj obvezen postanek v Ljubljani za kavo, ni se nama prav mudilo, tako da sva v Celje prišla šele okoli 16.00. Nasmešek na obrazu je bil očiten in zelo upravičen, ujela sva tri fantastične dneve, čeprav so naju po vseh tistih kilometrih bolele prav vse mišice in čeprav še danes čutim manjše bolečine v kolenu teh dni ne bi menjal za nič na svetu, predvsem odklop od maila je bil res tisto kar sem najbolj potreboval.

Vikend je bil razmeroma lenoben, spet zunaj sneži, to je že za popizdit iskreno, kmalu bomo aprila in očitno bo velikonočni zajec letos prišel s sanmi Božička ali kaj? Ah ja bo že ... nov teden je pred vrati, pester, zanimiv, tako da bo spomin na tale oddih še kako prav prišel ... aja ... besedila "pesmi" torkat ne bo ... je pa povezava do miksa, ki sem ga naključno našel dan pred odhodom in mi je pomagal skozi vse tiste kilometre ... TUKAJ ... 

Namaste do naslednjič!

Proti koncu semestra ...

... počasi prihajamo proti koncu 2. semestra, naporno je bilo, le še zadnji teden je pred mano, en predmet sem že zaključil, ostaja le še eden za naslednji teden ... ne štejem več, kolikokrat sem se spravil k temu, da spišem blog pa mi enostavno ni uspelo, časa je premalo stvari za naredit preveč ... še naslednji teden in potem bom malce lažje zadihal, mogoče bom imel celo več časa za blog :) 

Konec vaj prinaša seveda nove naloge, pripraviti moram predstavitev, datum je znan in še malo res malo do konca, ne ne bom vam povedal v naprej kdaj pride, bom pa vam povedal ko bo mimo :) Vmes se nakazuje kratek oddih, priznam da precej nestrpno pogledujem proti vremenski napovedi, a kaj ko so dolgoročne napovedi tako netočne, upam le da med sredino in koncem meseca marca pride nekaj dni sonca in toplote, destinacija morje seveda z avtodomom, kar pogrešam ga že, zraven pa kolo in tekaški čevlji in ja seveda upam, da tudi dobra družba, potem bo zadeva popolnoma uspela ... tudi če vreme ne bo najboljše pa grem, vsekakor grem, kajti rabim oddih, vsaj za nekaj dni, da malo napolnim baterije, počasi se začenja tudi vodniška sezona, ki kot kaže bo kar zanimiva, ni kaj leto 2013 se je začelo dinamično in neskončno všeč mi je, da je tako ... 

Vikend sem si naredil totalno na easy, včeraj sem šel malo do mojih domačih, danes pa sem po malem pospravljal in predvsem počival, teden je bil res naporen, tako, da mi to čisto ustreza, tekom dneva je presenetila novica, umrl je novinar in televizijski voditelj Matjaž Tanko, že pred meseci smo preko malih ekranov izvedeli, da ga pesti bolezen, danes ga je premagala, pa čeprav nimam ravno dobrega mnenja o novinarjih v Sloveniji pa moram reči, da sem nanj vedno gledal s spoštovanjem, nikoli ga nisem osebno spoznal, a zdel se mi je pozitivna figura v svetu slovenskega novinarstva, naj počiva v miru ... ob koncu pa njegove besede, izrekel jih je ko je prejel nagrado jeseni 2012, že takrat se je videlo, da mu zdravje peša ... a besede so univerzalno uporabne in vredno si jih je zapomniti ...

Matjaž Tanko: »Vse je treba deliti v življenju, od veselja do žalosti, od solz do smeha, od iskanja do najdenja, od vzponov do padcev, od porazov do zmag, deliti je treba tudi ljubezen in na koncu tudi življenje in potem je vse lažje in rodi se novo upanje … «

Tudi pesem, sicer posenti niso vezani na Matjaža Tanka, a kontekst pesmi je smiseln ...

Dan D - Lep dan za smrt
 
Sonce je sijalo in sirene
so tulile
nebo je bilo modro,
skoraj brez oblačka
pod svetlorumenim
soncem sva tekla po
cesti
ko naju je objel prvi blisk
sva padla

pa tako lep dan je bil
preveč lep za smrt [2x]

tvoj strah in zadnji dih,
drgetanje in jok
bliža se smrt, smrt in ne ljubezen
tvoje oči s pogledom tja,
kjer je nekoč
sijalo sonce, so bile
mrtve

pa tako lep dan je bil
preveč lep za smrt [2x]

ležala si v krvi
sredi rjovečega zraka in
ognja
ležala pod soncem
razžarjenim, rdečim,
neresničnim
sredi obzorja zavitega v
dim
sredi prvega dneva
vojne

čas bo zacelil vse
čas bo pomlajšal ta planet
in ko naju ne bo
ostalo bo rožnato nebo

pa tako lep dan je bil
preveč lep za smrt [4x]

Sredi meseca februarja

So dnevi, ki tečejo prav presneto hitro, pa so seveda tudi takšni, ki se vlečejo v neskončnost, vse odvisno od dnevnega dogajanja menda. Februarja je že minila debela polovica, pester mesec, naporen a to sem tako ali tako vedel, naporen mogoče tudi iz nekega aspekta na katerega nisem računal a vseeno, vstop v mesec je bil relativno tih, dve leti delovne dobe se je obrnilo, s.p. je star dve leti in jaz s tem spet leto starejši. Nisem prav nič posebej praznova, niti nisem imel neke posebne želje, dan sem preživel ob veliko dela in pomoči prijateljici, ki je pomoč potrebovala, čeprav je bilo naporno pa se je na koncu obrestovalo, saj se je precej neprijeten zaplet uspešno zaključil in to je tisto kar šteje. V ponedeljek je Anja uspešno zagovarjala diplomo, vesel sem bil zanjo, sicer vožnja domov ni bila ravno užitek zaradi popolnoma zanič spluženih cest in obilice snega, ki je padel a jebiga, pride tako, tudi kaj hujšega sem že preživel na cesti. 

Teden, ki je za menoj je bil precej naporen v službi, vaje, pa obisk v organizaciji, pregledi nalog študentov in še in še, zdelo se je, da kar ne bo konca in kraja. Še malo je potrebno stisniti zobe, še nekaj tednov tele norije potem se bo lažje zadihalo, čeprav priznam, pobira mi energijo in prav obupno bi potreboval vsaj nek nekaj dnevni oddih, ampak ja ne kaže nič kaj dobro, ne časovno ne finančno, tako da resnično ne vem kdaj pride ta čas, ko bom lahko zadihal, v tolažbo mi je vsekakor to, da je le še 4 tedne vaj, od tega le še 2 tedna v tem norem tempu, potem bo vsaj malo lažje, mogoče bom potem spet našel kakšen dan, ki ga bom preživel samo zase, samo s svojimi mislimi in počel bom stvari, ki me napolnijo z energijo, mogoče bo že to dovolj, pa ne bo potrebno ravno na dopust. 

Vse bližje in bližje je tudi konec študija, še malo pa bo, ne vem mogoče tudi to v meni v zadnjem obdobju pušča nekoliko mešane občutke, včasih se sprašujem, kaj bom počel po tem, pa saj ne, da sem tako užival v vseh odrekanjih prostemu času, pa delovnih vikendih in podobo, a na nek način se vseeno počutim malo izgubljenenga ... bo pa sedaj več časa za druge aktivnosti vsekakor ... 

Danes pa pesem, ki me bo držala pokonci, ob kateri bom vztrajal ... 

Survivor - Eye Of The Tiger

Risin' up, back on the street
Did my time, took my chances
Went the distance
Now I'm back on my feet
Just a man and his will to survive

So many times, it happens too fast
You trade your passion for glory
Don't lose your grip on the dreams of the past
You must fight just to keep them alive

[Chorus]
It's the eye of the tiger
It's the thrill of the fight
Risin' up to the challenge
Of our rival
And the last known survivor
Stalks his prey in the night
And he's watching us all with the
Eye of the tiger

Face to face, out in the heat
Hangin' tough, stayin' hungry
They stack the odds
Still we take to the street
For the kill with the skill to survive

[Chorus]

Risin' up straight to the top
Had the guts, got the glory
Went the distance
Now I'm not gonna stop
Just a man and his will to survive

[Chorus]

The eye of the tiger
The eye of the tiger
The eye of the tiger
The eye of the tiger

Predno mi januar pobegne ...

Tedni, dnevi, ure hitijo mimo mene brez, da bi se sploh zavedal kako hitro ... mesec bo kmalu naokoli meni pa se zdi, da smo ravno včeraj stopili v novo leto ... priznam vedno bolj redko najdem čas za blog, ne vem včasih se sploh sprašujem ali je še smisel, da ga pišem. Kakorkoli, če sem v prejšnji objavi pisal tudi o naših rokometaših je zdaj zadeva že zaključena, fantje so se fantastično borili, kljub temu, da so prišli domov brez medalje pa kapo dol, tudi 4. mesto je vrhunska uvrstitev. Kar se športa tiče nas nedvomno navdušuje Tina Maze, vse kaže, da bo letos presegla absolutni rekord v zbranih točkav h eni sezoni, 1999/2000 je ta rekord postavil Herman na 2000 točk, Tini manjka še dobrih 300 do tja, tekem pa je še za več kot 1000 točk, skratka kaže, da se bo vpisala med legende, fantastično ni kaj! 

Ne morem ravno reči, da me ti uspehi vlečejo v to, da sem začel več migati, ampak januar se počasi končuje in mesec je bil fizično zelo aktiven kar mi absolutno ustreza, tako sprostim del nakopičene energije, tiste ki je tedne, mesece in leta bila prej fokusirana v končanje študija, tukaj je zadeva zdaj končana, še dobrih 14 dni in padla bo še odločitev kdaj točno je zagovor, nekje v začetku tretjega mesece kot kaže. Vse po planu nekako, nekaj dni nazaj sem dobil še e-pošto zaradi katere sem mogoče sredi noči zbudil koga od sosedov, jebiga, pride tako, članek na katerega sem tako dolgo čakal je sprejet v objavo, vsi pogoji so tako izpolnjeni, da bom do jeseni lahko dosegel visoko zastavljen in dolgo pričakovan cilj, v tistem trenutku sem res vedel kaj pomeni uspeh. Čeprav je bilo pozno ponoči sem veselje delil še z očijem in mamo, vedela sta kaj mi to pomeni. Ko se takole malo oziram nazaj na januar si lahko le rečem, če bo še ostanek leta tako uspešen bo to res eno fantastično leto. Sicer me do sredine marca, ko se iztečejo predavanja čaka še kar nekaj garanja a tudi to bomo preživeli, stisniti bo potrebno zobe in to bo to, potem zagotovo zaslužen oddih, upam, da nekje na toplem z družbo, ki si jo želim. 

Sem pa ta teden doživel še eno res iskreno in lepo presenečenje, ni lepšega kot je to, da ti nekdo pokaže na povsem nenavaden a tako iskren način kaj mu pomeniš, takrat sem najmanj drugič če ne že kar tretjič ta mesec začutil kaj pomeni biti srečen. Če boš to prebrala, hvala ti, za malenkost, ki meni pove več kot pove marsikomu in mi pomeni veliko več kot si znaš predstavljati.

Pred mano je zanimiv konec tedna, precej sproščen, a po napornem tednu bo to ravno tisto kar potrebujem, ne danes ne bo ne pesmi, ne slike, malo za spremembo, seveda pa bo ostala tista želja, namaste prijatelji, namaste!

Kapo dol!

Takole, čas da spet kaj napišem kajne? Evo januar se vrti s svetlobno hitrostjo, včasih kar ne dojemam kako hitro gredo dnevi, zdi se kot da sem včeraj stopil v novo leto, pa bo meseca počasi že konec, pa saj ne da se pritožujem :) Teden, ki se počasi izteka je bil razgiban in pester, začeli smo drugi trimester, do sredine marca me tako čaka vsak teden 15 ur v predavalnici pa vsaj še 2-3 x toliko dela izven predavalnice samo s študenti, pestro bo ni kaj. Nov predmet študije poslovnih primerov bo predvsem tisti, ki bo jemal veliko časa, seveda še razvoj ljudi pri delu, ki je že utečen a vseeno, a glavno mi je le eno ... vem, da bom v vsaki izvedbi užival, in to je tisto kar je resnično pomembno. 

Na drugih frontah ... naloga bi lahko bila 17.1. na senatu, pa je vse šlo le za dan prepozno skozi, ne bom rekel, da mi to ne najeda malo ampak konec koncev važno je le to, da je sedaj s strani vseh podpisano in urejeno, tako da 14.2. gre na senat, potem pa čakamo samo še termin zagovora, torej nekje konec februarja ali v začetku meseca marca. Zadeva je sedaj v fazi lektoriranja, potem pa le še tiskat in zvezat pa bo po ja več kot 5 in pol letih dela, ta moj "otrok" uvidel luč sveta. Saj je bil že čas kajne?

Bili so časi, ko sem se resno spraševal, kaj bom počel po tem, 5 let in pol življenja sem v večji meri posvetil cilju, ki je zdaj že na dosegu roke, ampak sedaj že vem, čemu bom posvetil vsaj naslednje leto dni, seveda ostaja delo na fakulteti, pa delo na akademski karieri, torej pisanje dela monografije, ki sem ga pravzaprav že začel, tudi turizmu se ne bom še tako na hitro odpovedal kot vse kaže, le na drugačen način bom vključen, ampak v zadnjih mesecih in tednih sem vsekakor potrdil tudi tezo, da moram sedaj postaviti sebe v prvi plan, pa bi kdo rekel pa saj si vse to počel vendarle zase, že drži, a to je bilo vse posvečeno moji karieri, sedaj pa prihaja čas za druge plati življenja ... že nekaj časa veliko berem in všeč mi je, da je temu tako, sedaj pa sem ob tudi njeni vzpodbudi začel še z nekaj več fizične aktivnosti, možgani bi pregoreli, če bi delal še naprej tako, ko sem v preteklem obdobju in neskončno mi ustreza tale ritem, ki sva ga v zadnjih tednih začela ... povezano s tem je tudi zadnjič padla ena zanimiva ideja, ideja za katero bi pred meseci dejal, da je iluzija ... danes pa mi je vedno bolj všeč ... ampak ja vsega tudi ne smem prehitro izdati ... 

Jah vsekakor pa se moram dotakniti še naslova današnje objave, več pomenov, kapo dol pred dejstvom, da sem tako rekoč pri koncu, kapo dol pred novimi spoznanji, ampak najbolj od vsega pa kapo dol pred našimi športniki, današnja sobota je bila resnično uspešna, že zjutraj 3. mesto Roberta Krajnca na Japonskem, potem 2x 2. mesto Tina Maze, ki je letos res fenomenalna in Jakov Fak, za konec za čisto sladico pa zmaga Slovenske moške rokometne repreznetance že na peti zaporedni tekmi, osvojeno 1. mesto v predtekmovalni skupini ... resnično kapo dol pred vsemi, ki na tak fenomenalen način zastopajo barve Slovenije ... naj se še slovenska politika začne malo truditi za združevanje moči, kot to počno naši športniki ... 

Ah ja še pesem ... povsem slučajno sem jo našel na Youtubu, ko sva z Romanom govorila o njej je rekel ja madona kje si pa to našel ... ej nič našel ... youtube mi jo je "priporočil" pa iskreno priznam, čeprav sem nekoč kot otrok veliko poslušal Pop Design nisem prepoznal ne naslova ne pesmi, pa sem si jo zavrtel, prvič, drugič, tretjič, si rekel ej pa sploh ni slab komad ... jah saj vem velikokrat sem že povedal, da je bila glasba takrat veliko boljša kot je dandanes ... in tudi besedilo je pomenljivo ;) tako da uživajte v njej ... namaste!

Pop Design - Cerkev domača

Odšel sem v svet, srečo iskat,
zunaj je med, vsak najde svoj zaklad.
Pustil sem dom, prijatelje,
toda zdaj vem, tam je moje srce ...

Noči in dneve sanjam jo, 

deviško lepo deklico,
zaljubljen do ušes sem v njo,
le kaj je hiša iz
zlata, če v njej ni sonca pravega,
in vere v življenje.

Noči in dneve sanjam te, zdaj
vem da kmalu vrnem se,
le k tebi vleče me srce!
Naj k vragu gre bogastva car,
pokleknil spet bom pred oltar, cerkve domače.

Odšel sem v svet, vrnil sem se,
našel sem med,
tu vse po starem je.
Sredi gora, čudežna vsa,
kot diamant, moja Slovenija..

Noči in
dneve sanjam jo, deviško lepo deklico,
zaljubljen do ušes sem v njo,
le kaj je hiša iz
zlata, če v njej ni sonca pravega,
in vere v življenje.

Noči in dneve sanjam te, zdaj
vem da kmalu vrnem se,
le k tebi vleče me srce!
Naj k vragu gre bogastva car,
pokleknil spet bom pred oltar, cerkve domače.

Zmolil oče naš in se za nazaj pokesal
in potem kot
nekoč se domov bom podal,
v hišico tam ob gozdu, 

kjer sem se rodil,
kjer kot otrok sem pri materi pil.

Noči in dneve sanjam jo, 

deviško lepo deklico,
zaljubljen do ušes sem v njo,
le kaj je hiša iz zlata, 

če v njej ni sonca pravega,
in vere v
življenje.

Noči in dneve sanjam te, 

zdaj vem da kmalu vrnem se,
le k tebi vleče me srce,
naj k vragu gre bogastva car,
pokleknil spet bom pred oltar, cerkve
domače.

Obračun leta 2012

Staro leto se je poslovilo, 2013 sem pričakal službeno na torkar v Poreču, v prijetni družbi, luštnem hotelu in predvsem čudovitem vremenu, sonce 14 stopinj čez dan, res se ni bilo za pritoževati, kljub temu, da je bilo kar naporno pa je bilo vseeno luštno ... sedaj je čas za obračun leta 2012 ... kar lepo po mesecih ...

Januar ... skok v novo leto je bil fantastičen, potem pa mesec začinjen z obilico dela na fakulteti šlo je pravzaprav za priprave na delo s študenti, a to delo mi res ustreza, enostavno užival sem ... pesem, ki je nekako najbolje opisala ta mesec pa ... St. Elmos Fire (Man in motion) ...

Februar ... začel sem ga z prvo obletnico s.p.-ja, pa veliko dela na fakulteti, seveda odličnim rojstnim dnevom, med tem očka imenujejo ... na naporno a pomembno dolžnost ... ponosen sem nanj ... nikakor pa ne morem pozabiti vrjetno enega najboljših koncertov, kar sem jih obiskal v letu 2012 ... Mi2 - Akustični v Metropolu je prinesel nova spoznanja ... pesem meseca ... jasno ... Mi2 - Sladka kot med ...

Marec ... mesec je prinesel prelomnico, tisto, ki sem jo potreboval, predolgo se je vleklo ... čeprav ne ravno na lep način pa se je končalo moralo se je, danes vem, da je bilo prav tako ... tudi za sladke strani življenja se je našel čas, nova  suverena zmaga na otvoritveni tekmi sezone v golfu ... zmaga je vedno sladka ... tudi tokrat pesem zelo jasno zakaj ... Queen - We are the champions ...

April ... mesec na fakulteti zelo pester, poleg prevzema "očetovstva" EU-Pike še veliko drugega dela, konec meseca pa seveda tradicionalno na vodenje spet "moja" Katalonija ... in tam vedno znova srečam to fantastično pesem ... Freddie Mercury & Montserrat Caballe - Barcelona ...

Maj ... je bil v znamenju zaključka dela s študenti v tekočem študijskem letu, naporno a uspešno, pa veliko dela za svoj študij, vsekakor mesec, kjer sem potreboval veliko vzpodbude ... našel sem jo v dobri glasbi ... eden izmed komadov, ki se je velikokrat zavrtel je bil tudi ... Luciano Pavarotti - Nessun Dorma ...

Junij ... mesec, kot si ga lahko samo želiš ... tako nekako bi se ga opisalo ... najprej nepozaben večer ob 10. obletnici mature, srečanje starih prijateljev, pa odlična zabava, ki se je končala ob kavi, ki je ne bom nikoli pozabil :) ... potem pa še misija nemogoče v Bovcu, ki se je uspešno zaključila ... ni kaj odličen mesec ... ustrezen izbor pesmi ... Dirty Dancing - Time of my Life (Final Dance) ...

Julij ... mesec, ko sem uresničil eno izmed obljub, ki sem si jo zastavil za leto 2012 ... Skandinavija ... nora ... nepozabna ... fenomenalna ... težko jo je opisati v nekaj besedah, ko pa je na poti nastalo okoli 70 strani teksta, pa 3302 sliki, a to je le del vsega doživetega ... veliko več ostaja le za moj spomin ... ampak vsekakor popoln mesec ... za skladbo pa ... kaj drugega kot ... Abba - Megamix ...

Avgust ... po povratku iz Skandinavije je bilo ne malo dela z urejanjem vsega kar je bilo za mesec dni na pavzi, potem delo za svoj študij, konec vse bližje ... no bil pa je to konec Simonovega samskega stanu, konec meseca fantastična fantovščina, ki bo dolgo ostala v spominu ... pesem meseca ... hmmm za Simonov rumeni stroj ;) ... Leteči potepuhi - Bicikl ...

September ... finale svojega študija, naloga oddana, pa da vidimo ... potem na vodenje, da malo ohladim glavo, nazaj v Barcelono, pa seveda mesec, ko smo šli nardit fešto ... na poroko :) ... konec meseca pa nazaj ... v Dalmacijo ... zato pesem ... Klapa Maslina - Da te mogu pismom zvati ...

Oktober ... vsako sredo zvečer na pot, pa v nedeljo zvečer domov, ponedeljki in torki pa seveda namenjeni faksu, kjer se je začelo novo delovno leto ... ja naporn mesec vsekakor ... vmes pa trenutki, za tiste lepe strani življenja ... hvala ti zanje ... mesec v Dalmaciji pa zaznamovala pesem ... skoraj tako sem se tudi že počutil ... Mladen Grdović - Dalmatinac sam ...

November ... spet nepozabno martinovanje s prijatelji v Moravcih, jasno golf kajpak pa nor žur po tem ... konec meseca pa na poti v Graz in namesto Graza obisk Dunaja ... to so dnevi za katere se živi ... pesem ... jasno ... Michael Jackson - This is it ...

December ... mesec interpelacije, ki je šla dobro mimo, a ni bilo lahko drugače pa iz vikenda v vikend iz žura na žur ... že dolgo ni bil "veseli december" tako vesel ... najprej zaključek s sodelavci, potem naključna fešta s prijatelji, pa nor večer v dobri družbi, ko se je po pol leta vrnila v Slovenijo Neža ... večeri dobre družbe in pozitivnih misli ... preprosto prijetno ... :) ... pesem ... Jonathan Rhys Meyers - Something Inside ...

Plusi leta:
+ opravljeno eno veliko potovanje, kot sem si želel ...
+ veliko branja in odkrivanja svoje osebnosti,
+ oddana končna verzija disertacije ... zagovor je blizu ...

Minusi leta:
- premalo časa za fizično aktivnost

Splošna ocena leta: prav dobro (+4) :) ali za vse tiste na faksu prav dobro (+9) :-)

Leto, ki se je poslovilo je bilo v mnogih pogledih zelo naporno, prineslo je nekaj velikih sprememb, zaprlo nekaj knjig življenja in odprlo nekaj novih, vsaj eno takšno "knjigo" pa z veseljem pišem še naprej ... 

Novoletna zaobljuba:

Bo letos le ena ... naredil si bom leto 2013 še boljše kot je bilo leto 2012!

Obračun opravljen ... kaj dodati ... grem naprej ... v leto 2013, ki bo leto zaključka študija, pa novih potovanj in prijetnih trenutkov!

Namaste prijatelji!

Mitja